Jedro

Dokaz s podizvajalsko pogodbo je tožeča stranka umaknila, sodba je ni upoštevala. Izvedenec S. K. se je v mnenju sicer oprl (tudi) nanjo, česar pa sodba ni upoštevala. Očitno neutemeljen je zato tudi očitek, da upoštevanje pogodbe v izvedenskem mnenju predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje in sklep v izpodbijanem delu (za znesek 158,70 EUR) potrdita.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah I 2004/01499 z dne 24. 5. 2005 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v višini 3.140,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. S sklepom 11. 10. 2013 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu S. K., s.p., za opravljeno izvedensko delo odmerilo nagrado v znesku 352,36 EUR (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo doplačilo 819,88 EUR stroškov, ker založen predujem ni zadoščal za celotno poplačilo sodnega izvedenca (V. točka izreka sklepa).

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, kar je bistvena kršitev, ki je vplivala na pravilnost odločitve sodišča. Pooblaščenki tožene stranke, ki ji je bila na naroku 7. 2. 2013 vročena pripravljalna vloga tožeče stranke (odgovor na pripombe tožene stranke, ki jih je podala že 21. 11. 2011), za odgovor nanjo ni dodelilo primernega roka, kot je zahtevala. Na navedbe tožene stranke je odgovarjala glede na splošno poznavanje zadeve. Izrecno je ugovarjala prekluzijo za predložen dokaz, informativni cenik, ki ji je bil na tem naroku, hkrati z vlogo, vročen. Prav ta cenik je pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka upošteval izvedenec S. K., ki mu sodba sledi in na njegove ugotovitve tudi opre odločitev. Cenik ni bil predmet dogovorov med strankama, na podlagi katerih bi bila določena cena. Glede na določbo 286. člena ZPP je tožeča stranka s tem dokazom prekludirana, zato so vse ugotovitve, ki se na to listino opirajo, nepravilne in nezakonite. Bistveno kršitev predstavlja tudi upoštevanje podizvajalske pogodbe št. 6/2002 v dokazne namene. Slednjo je tožeča stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo brez ustrezne trditvene podlage. Izvedba dokaza s podizvajalsko pogodbo in njeno upoštevanje v izvedenskem mnenju izvedenca pomeni bistveno kršitev določb postopka. Pravočasnosti predložene podizvajalske pogodbe je ugovarjala. Opozarja na cene, ki so navedene v 2. členu podizvajalske pogodbe, sklenjene med toženo stranko in keramičarstvom Ž. J., s.p. Sodba glede na različna stališča tožeče in tožene stranke v zvezi s sprejemom ponudbe tožeče stranke z dne 14. 6. 2002, nima razlogov o tem, zakaj šteje, da je tožena stranka to ponudbo sprejela oziroma zakaj jo je, kot trdi tožeča stranka, ustno potrdila. Obrazlaga vsebino ponudbe, ki bi jo moralo sodišče upoštevati, ker bi moralo ocenjevati dejansko vsebino listin. Ponudbe tožeče stranke z dne 14. 6. 2002 tožena stranka ni prejela, podizvajalske pogodbe ni videla, dogovor pa je sklenila neposredno z J. Ž., in ne s tožečo stranko, kot ugotavlja sodba. Neutemeljeno je sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožeča stranka in imajo interes, da tožeča stranka zmaga v sporu. V primeru, da bi tožeča stranka za toženo stranko tudi polagala ploščice, bi morala tožeča stranka zaračunati 8,5% DDV in ne 20% DDV, kot ga je dejansko zaračunala ob nabavi ploščic. Izvedenec je svoje zaključke in ugotovitve opiral na cenik, ponudbo tožeče stranke z dne 14. 6. 2002 in podizvajalsko pogodbo 6/2002, za katere je tožena stranka ugovarjala prekluzijo. Kakšni bi bili zaključki izvedenca, če teh listin ne bi upošteval, tožena stranka ne ve. Zaračunana cena polaganja keramike je bistveno previsoka. Izvedenec bi lahko pridobil podatke o ceni, ki so jo zaračunavala manjša podjetja, pa tudi velike gradbene firme. Zaključek sodbe, da je bila sklenjena pogodba o polaganju ploščic, je neobrazložen, in ga ni mogoče preizkusiti.

4. Tožena stranka izpodbija sklep v delu, s katerim je sodišče odločilo, da je dolžna plačati za stroške izvedenca 819,88 EUR. S tem sklepom je sodišče sodnemu izvedencu S. K. odmerilo stroške v znesku 352,86 EUR, nato pa v nadaljevanju odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati še 819,88 EUR. Taka odločitev je napačna. S sklepom 10. 7. 2013 je sodišče odmerilo stroške izvedenca v znesku 1.058,82 EUR. Z nagrado, odmerjeno s sklepom 11. 10. 2013, so celotni stroški izvedenca S. K. znašali 1.411,18 EUR. Tožena stranka je že plačala predujem za izvedenca v znesku 750,00 EUR, glede na celotne stroške izvedenskega mnenja je nepokrita le še razlika 661,18 EUR in ne 819,88 EUR, kot je to izračunalo sodišče. Znesek 661,18 EUR je za toženo stranko nesporen, ugovarja pa plačilu zneska 158,70 EUR in v tem obsegu izpodbija pravilnost sklepa. Predlaga, da ga v tem delu pritožbeno sodišče razveljavi in odloči, da je potrebno doplačilo zneska 661,18 EUR.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodba ima zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ni razlogov za ugotovitev, da je bila med strankama sklenjena (ustna) pogodba za polaganje keramike (ploščic) na objektu tožene stranke. O očitani kršitvi kontradiktornosti, ki jo ponavlja pritožba, ker pooblaščenki toženke na naroku 7. 2. 2013 ni bil podeljen rok za odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki ji je bila na tem naroku vročena, ima že sodba zadostne in pravilne razloge, ki ne terjajo dopolnitve. Nosilni razlog pritožbe pa je sicer očitek, da se sodba opira na dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila prepozno (po prvem naroku za glavno obravnavo), tožena stranka pa je ugovarjala prekluzijo. Dokaz s podizvajalsko pogodbo št. 6/2002 (tožeča stranka jo je vložila po prvem naroku) je tožeča stranka umaknila na naroku 17. 3. 2010, sodba pa je ni upoštevala. Izvedenec S. K. se je v mnenju sicer oprl (tudi) nanjo, česar pa sodba ni upoštevala (drugi odstavek devete strani obrazložitve). Očitno neutemeljen je zato tudi očitek, da upoštevanje pogodbe v izvedenskem mnenju predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Sicer pa toženka po eni strani uveljavlja prekluzijo uporabe te pogodbe v dokazne namene, po drugi strani pa se nanjo sklicuje (četrta stran pritožbe), s sklicevanjem na cene navedene v 2. členu, kar ni upoštevno. V zvezi z očitkom prekluzije Informativnega cenika keramičarskih del, oktober 2002 (A46, v nadaljevanju informativni cenik), ki ga je tožeča stranka vložila po prvem naroku, toženi stranki je bil vročen na naroku 7. 2. 2013, je sodba pravilno pojasnila (osma stran obrazložitve), da predstavlja strokovno podlago, ki bi jo izvedenec S. K., tudi če ga tožena stranka ne bi predložila, upošteval. Izvedenec je pojasnil, da je bil informativni cenik dokument v RS, resda informativne narave, vendar so bile v njem navedene cene objektivne, poštene, glede na cene na trgu za ta dela. V vlogi, ki je bila toženki vročena na naroku 7. 2. 2013, je tožeča stranka le odgovorila na pripravljalno vlogo tožene stranke (gre za pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje izvedenca J. B. z dne 20. 11. 1011). Sicer pa je brez pomena prikazovanje pritožbe, da ji je bilo za odgovor podeljenega premalo časa, glede na to, da sodišče izvedenskega mnenja J. B. ni upoštevalo. Postavilo je namreč drugega izvedenca (izvedenca S. K.) in na njegovo mnenje oprlo odločitev.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbene trditve v njeno pravilnost ne vzbujajo dvomov. V postopku je bilo med strankama sporno, ali je tožena stranka naročila polaganje ploščic na svojem objektu pri tožeči stranki (kot je trdila tožeča stranka) ali neposredno pri J. Ž., s.p. (kot je trdila tožena stranka). Sodba sledi tezi tožeče stranke. Zavzeto stališče temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je tožena stranka pri tožeči stranki najprej naročila in plačala keramiko za stanovanjski objekt (slednje med strankama ni sporno), kasneje pa je pri tožeči stranki naložila polaganje keramike v objektu, - da je toženka v trgovini, kjer je kupovala keramiko, spraševala za polagalca keramike, in ji je prodajalka J. P. predlagala, da položi keramiko tožeča stranka ter ji dala telefonsko številko priče Z. L., - da je tožena stranka Z. L. poklicala, zmenila sta se za ogled, po katerem je slednji (v imenu tožeče stranke) dal toženi stranki ponudbo (A26), - da je tožena stranka sprejem ponudbe ustno potrdila 16. 6. 2002, 12. 8. 2002 se je po dogovoru s toženko pričelo s polaganjem keramike, dela so bila končana 4. 9. 2002, - da je keramičarja J. Ž., s.p., za polaganje keramike najel Z. L., - da je bil J. Ž., s.p., podizvajalec tožeče stranke, - da je Z. L. za dela na objektu tožene stranke najel tudi svojega podizvajalca V. Ž. (obzidoval je tuš kadi, banjo, školjko), - da je J. Ž., s.p., po zaključku del opravil izmere (listina A38), na podlagi katerih je tožeča stranka izdelala obračun del, - da je med polaganjem keramike Z. L. prihajal na objekt tožene stranke, - da je J. Ž. zanikal, da bi mu tožeča stranka za opravljeno delo plačala, - da so bili na ogledu na objektu tožene stranke 17. 9. 2002 prisotni V. R., Z. L., tožena stranka in njen sin (Z. L. je pisal zapisnik; listina A39), - da je bil 25. 9. 2002 toženi stranki poslan obračun keramičarskih del (A2), na katerega tožena stranka ni odgovorila, - da je bil toženi stranki poslan račun št. 8012/02 (A31), katerega plačilo tožeča stranka zahteva v predmetnem postopku, - da je po prejetem opominu za poplačilo računa 30. 12. 2002 (A34) tožena stranka odklonila plačilo računa, pri čemer ni zanikala, da so bila dela opravljena.

9. Sodba pojasni (peta stran obrazložitve) zakaj šteje, da je tožena stranka sprejela ponudbo tožeče stranke z dne 14. 6. 2002, in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. Priča J. P. (ni več zaposlena pri tožeči stranki), je toženki, ki je spraševala za polagalca keramike, predlagala, da položi keramiko tožeča stranka, ji dala telefonsko številke priče E. L., ki je toženi stranki dal ponudbo 14. 6. 2002, z deli pa se je začelo 12. 8. 2002. Brez podlage je pritožbeni očitek, da so vse priče, ki jim sodba sledi, zainteresirane za izid pravde in jim zato ni mogoče pokloniti vere.

10. Navedbe tožene stranke glede oblike in vsebine ponudbe so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Toženka ne izkaže (ne ponudi razlogov), zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Zaključek sodbe, da so bila izvedena dela zaračunana v skladu s tržnimi cenami, temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca S. K. Sodba ugotavlja, da so se morebitne višje cene v ponudbi tožeče stranke znivelirale s tem, da v končnem obračunu cene določenih storitev niso bile zajete (ni bila zajeta vrednost PVC letev, ALU letev, letev iz mesinga), ponudba tožeče stranke pa zajema v ceni polaganja tudi vezni material, križce, grobo in delno čiščenje, ne vsebuje pa fugirne mase. Cene v informativnem ceniku pa zajemajo le storitve, brez materiala. Očitek prekluzije dokazov, s katerim v bistvenem izpodbija pravilnost zavzetega stališča, je neutemeljen iz že obrazloženih razlogov. Tudi s podatki internetnih ponudnikov o ceni polaganja ploščic v letu 2013 (priloga spisa B8 do B10), na katere se pritožba smiselno ponovno sklicuje, pravilnost ugotovitve cene polaganja keramike v letu 2002 (na objektu tožene stranke se je keramika polagala takrat), ne more uspešno izpodbiti.

12. Po povedanem se izkaže, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper sklep

14. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka dolžna doplačati za stroške izvedenca še 819,88 EUR, je pravilna. Pritožba ne upošteva sklepa 25. 9. 2013 (list. št. 347), s katerim je bila izvedencu priznana še nagrada v znesku 158,70 EUR (za ta znesek pritožba izpodbija pravilnost odločitve), in je zato odločitev, da mora doplačati še 819,88 EUR, glede na podatke spisa, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).