Jedro

S sklicevanjem na napake glede volje strank pri sklenitvi pogodbe je mogoče izpodbijati tudi samo posamezne določbe sporazuma o razveljavitvi pogodbe o poslovodenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sama krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi 2. odst. 4. čl. sporazuma o predčasnem prenehanju mandata direktorja družbe in sporazumnem prenehanju pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi z dne 27. 9. 2007, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama dne 17. 12. 2008 in s katerim je bilo dogovorjeno, da pripada toženi stranki odpravnina v višini 36.293,00 EUR bruto odpravnine, ki se izplača z izplačilom zadnje plače; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 48.762,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 1. 2009 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka, ki ga določi sodišče prve stopnje, do plačila, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je s sklepom (ki pa ni pod pritožbo) odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.278,20 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, zaradi česar se jo ne more preizkusiti. Ni mogoče trditi, da s podpisom sporazuma ni bila v zmoti in ni bila zavedena, saj je preučila pravice in obveznosti iz medsebojnega razmerja. Ne strinja se z razlogi, da bi lahko preverila, če ima družba kakršnekoli zahteve proti tožencu. Ni ji bilo znano, da je toženec podpisal pogodbo z odvetnikov C.C., pri čemer jo toženec na takšno pogodbo ni opozoril v primopredajnem zapisniku. Sodišče se ukvarja z vprašanjem, kaj bi tožeča stranka lahko in morala vedeti, ne pa z vprašanjem dolžnega ravnanja toženca pri razkritju dejstev, ki so bila predmet obravnave. Že to, da se je prijavil na delovno mesto direktorja E.M. predstavlja podlago za delno razveljavitev sporazuma. To je povsem sprejemljivo, saj naša zakonodaja opredeljuje tudi delno ničnost pogodbe. Pravne posledice razveljavitve pogodb so urejene v določbi 96. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe). Dogovor o odpravnini med strankama je bil posledica dogovora o prenehanju pogodbenega sodelovanja in ne njegov vzrok. Kavza sporazuma je bila v prekinitvi sodelovanja, kot to izhaja iz toženčevega zaslišanja. Zmotno je stališče sodišča, da če ni odpravnine, ni tudi prenehanja delovnega razmerja. Pri sklepanju pravnega posla je pomemben zgolj skupni namen strank. V primeru, ko ima ena od strank samo željo, ki ne predstavlja skupnega namena, lahko kvečjemu govorimo o nagibu za sklenitev pogodbe. Toženec je izpovedal, da je takoj, ko je dobil besedo pri predstavitvi poslovanja, nasprotoval načrtu pripojitve družbe in jasno izrazil, da bodo spremembe naredili brez njega kot direktorja družbe. Sporazum je bil tako posledice želje toženca in v njegovo korist. Sama ni nikoli trdila, da bi toženec potreboval njeno soglasje, da bi se prijavil na katero koli drugo delovno mesto, trdi pa, da jo je bil toženec dolžan obvestiti o prijavi na delovno mesto direktorja konkurenčnega podjetja. Stranki sta v sporazumu zapisali, da s svojim ravnanjem po prenehanju sodelovanja ena drugi ne bosta škodili. Bila je v zmoti, ker je bila prepričana, da toženec ne bo storil ničesar, kar bi ji lahko škodovalo. Glede tega je toženca zavezovalo tudi načelo vestnosti in poštenja. E.M. je takoj po prihodu toženca začela z aktivnostmi za razširitev dejavnosti z upravljanjem plinovodnega omrežja in distribucijo zemeljskega plina. Sodišče bi moralo dobiti program, ki ga je toženec predložil ob prijavi na delovno mesto direktorja, kar je predlagala v dokazne namene. Ne strinja se z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožbeni zahtevek nima tako trditvene kot dokazne podlage. V sporu je tako upravičena vsaj do vračila dogovorjene bruto višine odpravnine, ki jo je plačala na podlagi tistega dela pravnega posla, ki bi moral biti razveljavljen. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Tožeča stranka je v pritožbi izpostavila osem razlogov, ki naj bi pripeljali do zmotne odločitve sodišča. Bistvo spora pa je predvsem nezadovoljstvo tožeče stranke ob dejstvu, ker se je zaposlil kot direktor v E.M.. Sodišče je v obrazložitvi sodbe opredelilo, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da lahko pripelje zmota do izpodbojnosti pogodbe. V tej zvezi je pravilno izpostavilo tudi skrbnost v pravnem prometu, pri čemer je imela tožeča stranka pred podpisom sporazuma možnost, da preveri, če ima proti njemu kakšne zahtevke. Stranki sta se v sporazumu dogovorili, da tožeča stranka proti njim konkurenčne klavzule ne bo uveljavljala. Ob sklepanja sporazuma ni imel podpisane pogodbe pri drugem delodajalcu. Če je kakorkoli zoper njo škodno ravnal, ne bi pristala na sporazumno prenehanje mandata. V nasprotnem primeru bi se ga moralo odpoklicati ter mu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenih razlogov. Njegove obveznosti do tožeče stranke so bile dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi ter v zakonu, vendar dolžnosti obveščanja delodajalca o prijavi za zaposlitev oz. o nameravani zaposlitvi v njihovih določbah ni najti. Tožeča stranka poskuša s pomočjo splošnih pravnih načel dokazati, zakaj bi jo moral obvestiti in kje se namerava zaposliti. Takšna splošna načela so le vrednostna merila in pripomočki za razlago konkretnih pravnih pravil. Tožeča stranka na njegov ugovor ni pojasnila, zakaj bi moral vrniti poleg dejansko prejete odpravnine tudi znesek plačanih javnih dajatev. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporaba materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožeče stranke še odgovarja.

Tožeča stranka v sporu izpodbija veljavnost 2. odst. 4. čl. sporazuma, sklenjenim med strankama dne 17. 12. 2008, o predčasnem prenehanju mandata direktorja družbe in sporazumnem prenehanju pogodbe o poslovodenju in zaposlitvi toženca z dne 27. 9. 2007. Po navedeni določbi sporazuma pripada tožencu skladno z 31. čl. pogodbe o zaposlitvi ter sklepom skupščine družbe z dne 17. 12. 2008 odpravnina v znesku 36.293,00 EUR in se izplača z izplačilom zadnje plače. Poleg tega ste se stranki dogovorili, da se tožencu z dnem 31. 12. 2008 sporazumno prekine mandat direktorja tožeče stranke.

Z določbo 94. čl. OZ je opredeljena izpodbojnost pogodbe. Po navedeni določbi je pogodba (med pogodbe je potrebno šteti tudi sporazum) izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejena sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. Izpodbojnost predstavlja milejšo obliko neveljavnosti pogodbe in se pojavlja kot sankcija za kršitev posameznih interesov pogodbenih strank. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je možno uveljavljati tudi delno izpodbojnost pogodbe, zaradi česar je podano zmotno stališče v izpodbijani sodbi, da se lahko izpodbija zgolj celo pogodbo, vendar takšno stališče na pravilnost sprejetih razlogov v sodbi nima vsebinskega vpliva. Tožeča stranka namreč zahteva razveljavitev navedene določbe sporazuma iz razloga opravičljive in bistvene zmote, saj sporazuma ne bi podpisala, v kolikor bi ji bile znane vse okoliščine na toženčevi strani pred prenehanjem mandata.

Z določbo 46. čl. OZ je predpisana bistvena zmota. Ta se presoja po običajih v prometu ali po namenu strank. Pri tem ima odločilno vlogo subjektivno merilo, po katerem se za bistveno šteje zmota tedaj, če stranka posla ne bi sklenila, ko bi za resnično stanje vedela in bi to resnično stanje razumno presodila. Vendar po določbi 2. odst. 46. čl. OZ stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu oz. drugače povedano, če je ravnala malomarno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta se stranki dne 8. 12. 2008 ustno dogovorili, da se bosta razšli, nakar sta takšno voljo posvedočili v pisnem sporazumu dne 17. 12. 2008, to je istega dne, ko so na skupščini družbe imenovali novega direktorja M.C.. V tej zvezi je bil predsednik nadzornega sveta A.C. še pred podpisom sporazuma seznanjen, da je bil toženec imenovan za predsednika upravnega odbora družbe E.X., pri čemer je odločilno, da so se s tožencem v sporazumu dogovorili o višini odpravnine, da eden drugemu po prenehanju pogodbe ne bodo škodovali in da tožeča stranka po prenehanju mandata in delovnega razmerja zoper toženca ne bo uveljavljala konkurenčne klavzule po določbi 10. in 11. čl. pogodbe o zaposlitvi. A.C. je izrecno izpovedal (listovna številka 83), da pri sklepanju takšnega sporazuma ni bil v nobeni zmoti, tudi misli, da ni bil takrat prevaran. Sicer je sporazum pripravila njihova pravnica, v katerem je zajela vse dogovorjene bistvene sestavine. Tako izkazana dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča negirajo očitek tožeče stranke, da je toženec kakorkoli prikrival svoje poslovno delovanje izven družbe in da je bila pri sklenitvi sporazuma zavedena.

Neutemeljena je pritožba, ki se nanaša na zmotno razlogovanje sodišča o podlagi oz. kavzi sklenitve sporazuma. Pritožbeno sodišče navaja, da predstavlja ugotavljanje pomena in učinkov sklepanja pogodbe, v kakšnih okoliščinah je bila sklenjena in kaj sta sklenitelja z njo zasledovala, dejansko vprašanje, pri čemer pomeni odločanje o tem, katera dejstva (v konkretnem primeru volja in način nastanka vsebine sporazuma) so pravno pomembna za presojo, uporabo materialnega prava. Pri tem se kot podlaga upoštevajo samo tisti interesi, ki jih je stranka pri sklepanju razkrila kot razlog sklenitve sporazuma. Vendar je potrebno glede sporne zadeve ponovno poudariti, sta se stranki pred sklenitvijo sporazuma dogovorili, da se bosta razšli in da ne bosta drug drugemu škodovali. V tej zvezi je tožeča stranka prostovoljno pristala na sporazumno prenehanje mandata toženca, saj bi ga morala v nasprotnem odpoklicati z mesta direktorja in mu odpovedati pogodbo iz utemeljenih, vendar ne krivdnih razlogov, ali pa iz neutemeljenih razlogov ter mu izplačati 6 bruto plač odpravnine v skladu z 31. čl. pogodbe o zaposlitvi.

Nadalje je brez pomena sklicevanje tožene stranke na okoliščino, da je toženec podal prošnjo za zaposlitev k E.M. še pred prenehanjem mandata. Za presojo tega vprašanja je odločilno, da do prenehanja mandata o nameravani zaposlitvi pri tem delodajalcu še ni bilo odločeno, pa tudi če bi to bilo, ne more noben delodajalec določevati, kje se bo v bodoče zaposlil delavec ali direktor, to ni predpisano niti v Zakonu o gospodarskih družbah niti v ZDR. Seveda pa lahko delodajalec zaščiti svoje poslovne interese v pogodbi o zaposlitvi s konkurenčno klavzulo. V konkretnem primeru je bila med strankama dogovorjena v pogodbi o poslovodenju in zaposlitvi toženca (10. in 11. čl.). Vendar je iz 6. čl. sporazuma razvidno, da tožeča stranka po prenehanju toženčevega delovnega razmerja ne bo uveljavljala konkurenčne klavzule. Zato je sklicevanje tožeče stranke na toženčevo konkurenčno delovanje brezpredmetno za presojo sporne zadeve. Če pa ta vendarle vztraja na tem, da ji je toženec s svojo dejavnostjo povzročil kakršnokoli škodo, jo lahko uveljavlja v drugem postopku in dokazuje iz tega naslova obstoj škodnih elementov.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo razloge, ki se nanašajo na očitek tožencu, da je sklenil škodljivo pogodbo o izvajanju pravne pomoči z odvetnikom C.C.. Če je tožeči stranki zaradi takšne pogodbe nastala kakršnakoli škoda, bi jo lahko zahtevala od povzročitelja v roku po določbah OZ. Sicer pa je sodišče prve stopnje po izvedenih zaslišanjih navedenega odvetnika in priče I.D. štelo za dokazano, da toženec neposredno pri dogovarjanju o vsebini in formi takšne pogodbe z odvetnikom ni neposredno sodeloval. V kolikor pa jo je formalno podpisal, je to storil še v času svojega mandata direktorja tožeče stranke, ko je imel tako glede poslovanja kot zastopanja njenih interesov polna pooblastila, ki niso bila preklicana. Zato kakršnokoli opozarjanje tožeče stranke na nezakonito, predvsem pa škodno ravnanje toženca, ne more biti sprejemljivo. Nenazadnje ima ta možnost, da tudi iz tega naslova lahko uveljavlja zahtevke v sodnem postopku po določbah Zakona o gospodarskih družbah, ki se nanašajo na odgovornosti poslovodne osebe, če meni, da je toženec pri podpisu takšne pogodbe zlorabil njene poslovne interese.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala v obširni pritožbi uveljaviti tožeča stranka, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožeča stranka v zvezi s pritožbo, toženec pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, dočim na drugi strani toženčev odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).