Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ni priskrbel nobenih pisnih, uradnih dokazil za svoje trditve, čeprav je ob vložitvi prošnje sam navedel, katere listine in dokazila ima in jih lahko dostavi, in da je neutemeljen razlog (pogojevanje dostave listin z garancijo, da bo o njegovi prošnji odločeno pozitivno), zaradi katerega tožnik ni predložil nobenih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji povedal, da je izvorno državo zapustil marca 2007 in potem bival v Dubaju, Turčiji, Grčiji in po drugih evropskih državah. V Atenah je šele po dveh ali treh letih bivanja podal prošnjo za azil. V Pakistanu je imel težave s policijo. Umrla sta dva policista, vzrok njune smrti mu ni znan. Po šestih mesecih mu je policija lažno naprtila krivdo za ta dogodek, ga prijela in zaprla za šest mesecev, a ga je sodišče spoznalo za nedolžnega. Od takrat naprej je na "črnem seznamu" policije. Ti so večkrat zahtevali podkupnino, da so ga pustili na miru. S strani policije je bil v letu 2006 ponovno odpeljan, a ga je sodišče izpustilo. Nikogar od umrlih policistov ni poznal, delovanja policije ni prijavil nobeni nevladni organizaciji. Ničesar ne ve o umrlih policistih, ne ve, kaj se jima je zgodilo, kdo sta in zakaj sta umrla.

3. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da so bile tožnikove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma skladne, te skladnosti pa še ni mogoče enačiti z verodostojnostjo in verjetnostjo le teh. Tožena stranka je odstopanja zasledila v izjavi tožnika glede razloga zapustitve Pakistana, ko je na Policijski postaji Kranj navedel, da je imel v Pakistanu težave s policijo, da ga je policija po šestih mesecih lažno obtožila za umor dveh policistov in ga hotela aretirati, zaradi česar se je zbal in zapustil Pakistan. Torej je navedel, da je Pakistan zapustil pred aretacijo zaradi lažne obtožbe umora dveh policistov. Kljub temu, da registracijski list ni javna listina, pa po mnenju tožene stranke izkazuje neskladnost med njim in kasnejšimi tožnikovimi navedbami. Tožena stranka dvomi v resničnost dogodkov, saj bi moral le-te opisati podrobneje, pa jih ni. Tožnik je v več državah (Grčiji, Madžarski, Nemčiji, Avstriji, Italiji) prosil za azil in bi lahko počakal na končno odločitev vsaj v eni izmed njih ne glede na dolgotrajnost postopkov, če ga je bilo strah vrnitve v Pakistan, kot je zatrjeval, vendar tega ni storil in je iz vsake od držav, kjer je prosil za azil, odšel pred zaključkom postopka. Tožena stranka nadalje navaja, da se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti poskušal priskrbeti nobenih pisnih, uradnih dokazil. Tožnik je ob vložitvi prošnje sam navedel, katere listine in dokazila ima in jih lahko dostavi, nato pa je na osebnem razgovoru dostavo listin pogojeval z garancijo, da bo o njegovi prošnji odločeno pozitivno. Osnovna dolžnost prosilca je, da samoiniciativno in čimbolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Breme dokazovanja je predvsem na prosilcu. Neutemeljen je razlog, zaradi katerega tožnik ni predložil nobenih dokazov. Razen tega se od osebe, ki resnično potrebuje mednarodno zaščito, pričakuje, da bo pomoč poiskala že v prvi varni državi. Tožnik je po odhodu iz izvorne države prečkal Dubaj in Turčijo, vendar je šele po dveh ali treh letih bivanja v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito, potem pa ni počakal na odločitev, ampak je odšel naprej in prošnje vlagal tako na Madžarskem, kot tudi v Nemčiji, Avstriji in Italiji, vendar nikjer ni počakal na odločitev. V primeru resnične življenjske ogroženosti tožnik ne bi izbiral države, ki bi ga zaščitila.

5. Glede tožnikovega razloga, to je strahu pred pakistansko policijo, tožena stranka ugotavlja, da, v kolikor bi bil strah utemeljen, ga ni mogoče povezati z enim izmed petih razlogov strahu pred preganjanjem. Tožnik v svojih izjavah ni nikjer izrecno navedel, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožnik je tudi neprepričljiv glede obrazložitve, zakaj ni mogel predložiti kakršnegakoli dokazila.

6. Pri presoji upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Tožnik sicer uveljavlja, da je subjekt preganjanja državni subjekt, vendar pa po mnenju tožene stranke ni mogoče sklepati, da drugi državni organi, predvsem sodstvo, niso sposobni ali da mu ne bi hoteli nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Razlogov ogroženosti s strani oblastnih struktur tožnik po mnenju tožene stranke ni dovolj izkazal. Čeprav iz različnih poročil izhaja, da gre za razširjenost korupcije v Pakistanu, pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil žrtev policijskega izsiljevanja ali domnevna žrtev v policijskem postopku, pri čemer tožena stranka izpostavlja, da je v sami odločbi že bilo pojasnjeno, da so njegove izjave neverodostojne. Tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Poleg tega pa tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi utrpel resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, saj v njegovi izvorni državi ne poteka tak spopad, sicer bi mediji o tem množično poročali.

7. Tožnik v tožbi v zvezi z navedbo, da je v registracijskem listu dajal drugačne navedbe kot kasneje, pojasnjuje, da tožena stranka sama ugotavlja, da registracijski list ni javna listina. Tožena stranka je ravnala napačno, ko je vse razloge za domnevna notranja neskladja pripisala navedbam iz registracijskega lista. Sicer pa se izjava v registracijskem listu in v prošnji ne razlikujejo tako bistveno. Tožnik je izjavo podal policistom, torej organu, ki ga je v izvorni državi preganjal, in je zato logično, da mu ni mogel zaupati. Sicer pa bi morala tožena stranka tožnika soočiti s tem, da je v začetku dal drugačno izjavo. Napačno je tudi sklepanje tožene stranke o tem, da ker je tožnik prečkal več držav in ni počakal na odločitev o njegovi prošnji vsaj v eni izmed držav, da to kaže na njegovo notranjo nekonsistentnost. Napačen je tudi zaključek o nizki stopnji tožnikovega subjektivnega strahu. Ostaja nejasno, na kakšni podlagi je tožena stranka sprejela odločitev o nizki stopnji subjektivnega strahu. Tožena stranka je tudi pretirano pozornost posvečala dejstvu, da tožnik ni izpovedal, da je bil v Grčiji obravnavan leta 2013. Tožnik je odkrito izpovedal o vseh državah, v katerih se je nahajal in podanih prošnjah. Sicer pa se tožeča stranka tudi sprašuje, ali je tožena stranka preverjala pravilnost grških evidenc glede na obsežne sistemske pomanjkljivosti pri mednarodni zaščiti v Grčiji. Glede zunanje nekonsistentnosti je tožena stranka zaključila, da izjave tožnika v določeni meri odstopajo od proučenih verodostojnih informacij, pri čemer pa niso podani razlogi za takšno odločitev. Tožena stranka ni ugotavljala, ali je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja, ali se je izogibal odgovoru na kakšno vprašanje, ali je pojasnil okoliščine in podrobnosti svojih trditev itd. Tožena stranka le zaključi, da se tožnik ni potrudil utemeljiti svoje prošnje, ker ni predložil nobenih pisnih uradnih dokazil. Ni pa se ukvarjala s preostalimi kriteriji. Preuranjen je zaključek tožene stranke, da so informacije tožnika v zvezi z razlogi, zaradi katerih je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, večinoma zelo splošne in premalo konkretizirane, zato jih tožena stranka ni preverjala z informacijami o izvorni državi. Tožena stranka je spregledala, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo mogoče. Morala bi upoštevati tudi dejstva, ki so tožniku v korist. Tožena stranka je tudi zmotno zaključila, da tožnikovega strahu pred pakistansko policijo ni mogoče povezati z enim izmed petih razlogov za strah pred preganjanjem. Subjekt preganjanja je v predmetni zadevi državni subjekt. Napačno je tožena stranka zaključila, da ni mogoče sklepati, da mu državni organi niso sposobni nuditi zaščite. Tožnik se je sicer obrnil na sodišče, vendar se je preganjanje s strani policistov nadaljevalo. Tožena stranka je sama navedla številna poročila, ki potrjujejo navedbe tožnika o neustreznem delovanju policije v izvorni državi. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. členu določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar jo je nekoliko podrobneje povzelo v tej obrazložitvi. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik v več državah prosil za azil in bi lahko počakal na končno odločitev vsaj v eni izmed njih ne glede na dolgotrajnost postopkov, če ga je bilo strah vrnitve v Pakistan, vendar tega ni storil in je iz vsake od držav, kjer je prosil za azil, odšel pred zaključkom postopka. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik ni priskrbel nobenih pisnih, uradnih dokazil za svoje trditve, čeprav je ob vložitvi prošnje sam navedel, katere listine in dokazila ima in jih lahko dostavi, in da je neutemeljen razlog (pogojevanje dostave listin z garancijo, da bo o njegovi prošnji odločeno pozitivno), zaradi katerega tožnik ni predložil nobenih dokazov. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da, v kolikor bi bil tožnikov strah pred pakistansko policijo utemeljen, ga ni mogoče povezati z enim izmed petih razlogov strahu pred preganjanjem. Prav tako je tožena stranka tudi pravilno obrazložila, zakaj tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj tožnik ni navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev in da je sicer res, da uveljavlja, da je subjekt preganjanja državni subjekt, vendar pa po ni mogoče sklepati, da mu drugi državni organi, predvsem sodstvo, niso sposobni ali da mu ne bi hoteli nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, razen tega pa tudi ne obstaja utemeljen razlog, da bi utrpel resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, saj v njegovi izvorni državi ne poteka tak spopad.

11. Sodišče ne vidi nepravilnosti v tem, da je tožena stranka tožnikove prvotne izjave primerjala s tistimi, ki jih je dal kasneje v prošnji in na osebnem razgovoru. Te izjave se po mnenju sodišča bistveno razlikujejo. Tožnik je najprej trdil, da ga je policija hotela aretirati in je zato zapustil izvorno državo (izjava z dne 16. 11. 2016), kasneje pa je trdil, da ga je že aretirala in da ga je sodišče po tem oprostilo. S tem v zvezi so tudi neutemeljeni tožbene navedbe, češ da je tako izjavo (prvotno) podal policistom, torej organu, ki ga je v izvorni državi preganjal in da zato ni mogel zaupati. Izjavo policistom v zvezi z mednarodno zaščito je namreč tožnik podal policistom povsem druge države, to je Republike Slovenije, in ne policistom svoje izvorne države, ki naj bi ga po njegovih trditvah preganjali. Glede tožbenega očitka, da bi bilo potrebno tožnika soočiti s tem neskladjem, pa sodišče pojasnjuje, da to ni taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno odločbo odpraviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, saj to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Potrebno je upoštevati tudi to, da gre pri tem, ko pristojni organ prosilca vedno ne opozori, da je prej govoril drugače, pogostokrat zgolj za dokazno oceno, ki jo organ izvede ob odločitvi in predstavitvi v sami odločbi. Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevati tudi to, da ta neskladnost ni edini in po mnenju sodišča tudi ne ključni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. V tej zadevi je namreč bistvenega pomena to, da tožnik ni izkazal, da bi ga policija preganjala zaradi katerega izmed razlogov iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, torej zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru na vprašanje, ali je bil preganjan zaradi katerega izmed teh razlogov, odgovoril: "Nobenih težav v Pakistanu nisem imel z izjemo težav, ki sem jih imel s policijo" (str. 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Že samo dejstvo, da ga je sodišče oprostilo, pa kaže na to, da so ga organi njegove lastne države bili sposobni zaščititi. Torej tudi če se izhaja iz predpostavke, da so tožnikove navedbe resnične, niso podani vsi elementi, ki so potrebni za priznanje mednarodne zaščite, ker tudi v tem primeru ne bi šlo za preganjanje zaradi ene od osebnih lastnosti tožnika. Četudi bi se sledilo trditvam, da ga je policija neutemeljeno preganjala, ga je sodišče po njegovih lastnih navedbah oprostilo, iz česar je mogoče sklepati, da pravna država deluje.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno trditvijo, češ da je napačno sklepanje tožene stranke, da ker ni počakal na končno odločitev v eni izmed držav, kjer je prosil za azil, da to kaže na tožnikovo notranjo nekonsistentnost. Tožena stranka je namreč po mnenju sodišča povsem logično sklepala, da če bi imel tožnik resnično tako hud strah pred preganjanjem, da bi v eni od številnih držav, kjer je prosil za mednarodno zaščito, počakal, da se o prošnji odloči. Torej je odločba v tem delu dovolj obrazložena, da se jo da preizkusiti.

13. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je odločba pomanjkljivo obrazložena pri trditvi, zakaj je podana nizka stopnja subjektivnega strahu, saj je to utemeljila na trditvi, da je izjavil, da ima sedaj isti strah kot takrat, ko je zapustil Pakistan, iz tega pa ni razvidno, zakaj naj bi to kazalo na nizko stopnjo subjektivnega strahu. Vendar pa, ker je v ostalem delu odločba dovolj obrazložena, zakaj ni bilo mogoče ugoditi prošnji (tožnik brez utemeljenih razlogov ni predložil dokazil, ki jih trdi, da jih ima, odsotnost vseh elementov, ki so potrebni, da je mogoče govoriti o preganjanju v smislu ZMZ-1), je iz teh razlogov sodišče izpodbijano odločbo vseeno potrdilo. Sodišče tudi meni, da v tej zadevi ni bistveno, da tožnik ni izpovedal, da je bil v Grčiji obravnavan leta 2013, saj obstajajo - kot je bilo že pojasnjeno - ostali razlogi, zaradi katerih prošnji ni bilo mogoče ugoditi. Prav tako se sodišče strinja s tožbeno trditvijo, da pri oceni zunanje nekonsistentnosti ni obrazloženo, v čem tožnikove izjave v določeni meri odstopajo od proučenih verodostojnih informacij. Tožena stranka namreč na strani 7 le navaja, da bodo preučene verodostojne informacije predstavljene v nadaljevanju te odločbe, na kar jih na strani 13 odločbe tudi citira, in pri tem ugotavlja, da čeprav obstajajo ugotovitve o razširjenosti korupcije, tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil žrtev policijskega izsiljevanja ali domnevna žrtev v policijskem postopku. Te informacije po mnenju sodišča bi sicer lahko kazale na to, da bi lahko bile tožnikove navedbe resnične, vendar pa po mnenju sodišča to ne more odtehtati dejstva, da dogodki, ki naj bi se tožniku pripetili, ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je opredeljena v ZMZ-1 (kar je bilo v tej sodbi že pojasnjeno) in da tožnik brez utemeljenega razloga ni predložil dokazil o dogodkih, ki naj bi se mu zgodili. Tožnik je namreč na strani 5 zapisnika o osebnem razgovoru izjavil, da če dobi garancijo, da bo njegova prošnja rešena pozitivno, da bo v tem primeru dostavil dokumente. To pa po mnenju sodišča nikakor ni opravičljiv razlogov, da jih ne dostavi. Če prosilec za azil razpolaga z dokazili, jih mora predložiti, sicer ostane kot dokaz le njegova izjava. Ker tožnik dokazil ni dostavil, je imela po mnenju sodišča tožena stranka dovolj razlogov, da ni mogla slediti njegovim navedbam, ki jih ni z ničemer dokazal. Zaradi tega ni bistvenega pomena, kot se očita v tožbi, češ da tožena stranka ni ugotovila, ali je tožnik odgovarjal na zastavljena vprašanja, ali se je izogibal odgovoru na vprašanje ipd. Že to, da po njegovih lastnih trditvah tožnik z dokazi razpolaga in jih iz neutemeljenih razlogov noče predložiti, je bil po mnenju sodišča dovolj tehten razlog, da tožena stranka ni mogla slediti njegovim navedbam. Tudi če se upošteva tožbeno navedbo, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo mogoče in da je razumsko opredelil vzroke za delo v Grčiji ter razloge za to, da ni počakal do odločitve, to ne more odtehtati dejstva, da je za mednarodno zaščito za tem zaprosil še v številnih drugih državah in nikjer ni počakal, da bi bilo o njegovi prošnji odločeno, da brez utemeljenega razloga ni predložil dokazov, ki naj bi jih imel, ter da dogodek, kot ga opisuje, ne ustreza definiciji preganjanja iz ZMZ-1. 14. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je tožena stranka napačno zaključila, da ni mogoče sklepati, da tožniku drugi državni organi niso sposobni nuditi zaščite, saj je tožnik sam povedal, da ga je sodišče oprostilo in da ga je za tem še enkrat izpustilo iz zapora.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za svoje zaslišanje, saj je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je tako v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.