Jedro

S tem, ko toženka mnenja, ki ga je toženka pridobila v postopku, ni posredovala tožnici niti ni o navedenih dejstvih, ki jih je povzela v izpodbijano odločitev, tožnici dala možnost, da se o njih izjavi, pri čemer tudi ni niti zatrdila, da bi navedeno možnost izključila na podlagi zakona, je kršila tožničino pravico do izjave v postopku, posledično pa je s tem prekršila tudi načelo materialne resnice, saj tožnici ni omogočila, da bi do navedenih dejstev, na katere je naslonila svojo odločitev, zavzela stališče. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 6033-168/2018/8 z dne 31. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se zavrne tožničin predlog za vpis v register zasebnih vrtcev in šol, ki izvajajo mednarodne programe, za izvajanje programa Pearson BTEC 3, ravni iz inženirstva (1. točka izreka) in da stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožena stranka predlogu priložila kopije in sodno overjen prevod pisma, ki ga je prejela od Pearson UK, in mnenje Zavoda RS za šolstvo (v nadaljevanju ZRSŠ), izdano na podlagi 2. člena Zakona o izvajanju mednarodnih programov s področja vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZIMPVI), ter opomin Evropske komisije iz leta 2011, v katerem so navedene določene neskladnosti Zakona o visokem šolstvu, ki urejajo transnacionalno izobraževanje, s Pogodbo o delovanju Evropske unije in Direktivo o storitvah na notranjem trgu. Svojo vlogo je po pozivih tožene stranke še dopolnila 30. 1., 8. 3. in 25. 4. 2019 ter predložila še sodno overjene natisnjene strani iz svetovnega spleta glede petih kvalifikacij Pearson BTEC Raven 3 ter fotokopijo pisma brez naslovnika z dne 28. 6. 2014. Predložila je tudi sodno overjeno fotokopijo pisma Pearson Education Limited. Nazadnje je tožnica predložila še sodno overjeno pismo Ofqual, iz katerega izhaja, da je Ofqual upravni organ, pristojen za programe, izpite in ocenjevanja v Angliji in regulira organe podeljevanja, ki imajo po akreditaciji, s strani Ofqual, možnost vložiti program v uradni kvalifikacijski okvir. Ofqual vodi tudi register reguliranih kvalifikacij v Angliji. Iz sodnega prevoda pisma je razvidno, da Ofqual regulira organe podeljevanja (na primer Pearson), ki pa lahko ponujajo akreditirane in neakreditirane programe. Citirani dopis Ofquala nadalje napotuje na register Pearson kvalifikacij. Tožena stranka ugotavlja, da so kvalifikacije Pearson BTEC priznane in registrirane Pearsonove kvalifikacije za namen trga dela v Angliji in niso vzgojno-izobraževalni programi, kot jih določa ZIMPVI in Zakon o vrednotenju in priznavanju izobraževanja (v nadaljevanju ZVPI) in načeloma niso predmet postopka vrednotenja izobraževanja. Pearson BTEC (Business and Technology Education Council) kvalifikacije, ki so registrirane in razvidne iz registra reguliranih kvalifikacij Ofqual, so uradne poklicne kvalifikacije v Angliji in posredno v celotni Veliki Britaniji, ki so umeščene v kvalifikacijski okvir Anglije, Walesa in Severne Irske (QCF-Qualifications and Credits Framework for England, Wales and Northern Ireland) in so namenjene za vstop na trg dela. Tovrstne kvalifikacije so neprimerljive s slovenskim šolskim sistemom, saj gre za drug tip izobraževanja in druge pravice, ki iz njih izhajajo, gre za krajše trajanje, z minimalnimi vstopnimi pogoji ali celo brez njih in za pretežno praktično izobraževanje v delovnem okolju z namenom neposredne vključitve na trg dela. Takšne kvalifikacije niso vzgojno-izobraževalni programi in posledično ne izpolnjujejo pogojev za vpis v register. V sodnem prevodu dopisa Ofqual je navedeno, da so naslednji programi, ki jih ponuja Pearson, akreditirani s strani Ofqual: - Pearson BTEC Raven 3 hčerinska diploma v inženirstvu (QFC); - Pearson BTEC Raven 3 certifikat v inženirstvu (QFC); - Pearson BTEC Raven 3 diploma v inženirstvu (QFC); - Pearson BTEC Raven 3 razširjena diploma v inženirstvu (QFC); - Pearson BTEC Raven 3 90-kreditna diploma v inženirstvu. Po pregledu sodnih prevodov iz angleškega jezika je tožena stranka še ugotovila, da so ti v strokovnem pomenu zelo zavajajoči, saj se povsod, kjer se nahaja beseda regulation (regulacija), uporablja prevod v slovenskem jeziku akreditacija. Kjer pa se v tekstu nahaja beseda qualification (kvalifikacija), se uporablja prevod v slovenskem jeziku program. To pa v stroki pomeni nekaj drugega. Tožena stranka ugotavlja, da gre za regulirane kvalifikacije v Angliji, ki pa niso akreditirani programi v skladu z ZIMPVI oz. slovensko zakonodajo. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da stranka ni izkazala, da je program, ki naj bi ga izvajala, tuj program, ki je v državi izvora akreditiran vzgojno-izobraževalni program in ki ni v nasprotju s prvo, drugo, četrto, peto, sedmo, osmo, deveto in trinajsto alinejo 2. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju ZOFVI), skladno z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (nadaljevanju ZUP) navedenih potrdil ni bilo mogoče upoštevati in šteti za ustrezna v skladu s 13. členom ZIMPVI. Mnenja ZRSŠ tožena stranka ni upoštevala, saj ne izkazuje resničnega dejanskega stanja. ZRSŠ v mnenju navaja, da je Pearson BTEC 3. ravni iz inženirstva srednješolski strokovni program, na podlagi dokumentacije pa je tožena stranka ugotovila, da tovrstne kvalifikacije niso primerljive s slovenskim šolskim sistemom, saj ne gre za akreditiran vzgojno-izobraževalni program, poleg tega pa Pearson kvalifikacije v skladu z ZVPI načeloma niso predmet postopka vrednotenja izobraževanja. Dokumentacija in dopis Ofqual se nanaša na 5 programov/kvalifikacij različnih obsegov (od 30 do 180 kreditov), program za pridobitev srednje strokovne izobrazbe pa mora biti ovrednoten z obsegom od 240 do 300 kreditnih točk, iz celotne dokumentacije pa ni razbrati, na katerega od programov/kvalifikacij se nanaša Pearson BTEC 3. ravni inženirstva. Tožena stranka je zato predlog tožnice za vpis v register vrtcev in šol, ki izvajajo mednarodne programe, zavrnila.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je v skladu z določbo 9. člena ZIMPVI ZRSŠ tisti organ, ki ugotavlja, ali cilji vzgojno-izobraževalnih programov ne nasprotujejo ciljem iz prvega odstavka 2. člena istega zakona, torej ali gre za v državi izvora za akreditirane vzgojno-izobraževalne programe, ki ne nasprotujejo 2. členu ZOFVI, in je v zvezi s tem zavezan podati mnenje. ZRSŠ je 6. 11. 2018 izdal mnenje, v katerem je izrecno ugotovil, da "Po pregledu prevoda mednarodnega srednješolskega strokovnega programa Pearson BTEC 3 ravni iz inženirstva ... je pregledani program v državi izvora akreditiran vzgojno-izobraževalni program...". Pozitivno mnenje ZRSŠ k vpisu programa v register je bilo s strani strokovnjakov podano po natančni preučitvi celotnega kurikuluma programa, iz katerega je razvidno kreditno vrednotenje, vpisni pogoji, predmetnik, vsebine predmetov, pogoji za napredovanje in zaključek programa, ter prilog in druge relevantne dokumentacije, medtem ko tožena stranka vpogleda v katalog znanja sploh ni zahtevala in torej relevantnih podatkov za podajo ocene glede v državi izvora akreditiranega vzgojno-izobraževalnega programa sploh ni imela. Tožena stranka je program najprej uvrstila v višješolske strokovne programe, pozneje pa na raven nižjega poklicnega izobraževanja, vendar pa napačno povzema trajanje predlaganega programa kot tudi vstopne pogoje. Program traja namreč 2 leti, časovna obremenitev je - upoštevajoč drugačni časovni enoti (45 minut = 1 šolska ura v Republiki Sloveniji, 60 minut = 1 šolska ura v Združenemu kraljestvu) - v celoti primerljiva. V predmetni program pa se lahko vpiše oseba, ki je predhodno zaključila osnovnošolsko izobraževanje (6 let) ter splošno srednješolsko izobraževanje (5 let), torej skupno 11 let predhodnega izobraževanja, kar je primerljivo z vpisom v 3. letnik srednje šole v Republiki Sloveniji. Zato ne drži zaključek tožene stranke, da mnenje ZRSŠ ne odraža dejanskega stanja, saj je ravno ZRSŠ tisti, ki je imel v nasprotju s toženo stranko neposredni in dejanski vpogled v vso s programom povezano dokumentacijo. Odločitev tožene stranke o omenjenem neizpolnjevanju pogojev predlaganega programa je v očitnem neskladju tudi z ostalimi predloženimi listinami in dokazili tožnice, ki jih je predložila v dokaz o akreditaciji tujega programa, vključno s pismi OFQUAL (Urada za regulacijo kvalifikacij in izpitov) kot tudi pojasnili Pearson Education Limited. Iz izpostavljenih dokazil jasno izhaja, da so vsi programi, ki jih je v dokazilih navedla tožnica, akreditirani v kvalifikacijskem okvirju Združenega Kraljestva in da so akreditirani s strani OFQUAL. Zmotni so tudi njeni zaključki o tem, da gre pri predlaganemu programu za kvalifikacijo in ne program, zaradi česar načeloma ni predmet postopka vrednotenja in priznavanja izobraževanja. Navedeno je ovrženo že z vsemi s strani tožnice predloženimi dokumenti kot tudi stališčem UK NARIC, ki takšen program šteje za vzgojno-izobraževalni program Združenega Kraljestva (in ne kvalifikacijo), nenazadnje pa tudi z upoštevanjem nacionalne zakonodaje, v skladu s katero je za presojo vrednotenja izobraževanja pristojen organ ENIC-NARIC (4. člen ZVPI). Tožnici ni znano, zakaj tožena stranka predloženih potrdil ne šteje za ustrezna v skladu s 13. členom ZIMPVI, saj takšne odločitve tožena stranka z ničemer ne pojasni. Odločitev o tem, ali gre za v državi izvora akreditiran vzgojno- izobraževalni, ne samo, da je v nasprotju z mnenjem ZRSŠ, ki je v skladu z 9. členom ZIMPVI edino pristojno podati mnenje o tujemu programu po 2. členu ZIMPVI (pa tudi edini, ki je imel vpogled v celotni katalog znanja programa), in tudi z vsemi mnenji za to presojo in oceno pristojnih organov Združenega Kraljestva, temveč takšna odločitev ni v pristojnosti tožene stranke, ki je v izpodbijani odločbi kljub temu arbitrarno zavzela povsem drugačno stališče. V Republiki Sloveniji pristojen organ vrednotenja izobraževanja je v skladu z določbami ZVPI le ENIC-NARIC (4. člen ZVPI), pa še v tem primeru je mnenje, ki ga ta v postopku vrednotenja izobraževanja izda, le informativno-svetovalne in ne zavezujoče narave (6. člen ZVPI). Tožena stranka je torej odločitev iz izpodbijane odločbe vzela v svoje roke in se arbitrarno in nezakonito postavila v vlogo organa vrednotenja izobraževanja. Če pa takšnega stališča ni zavzela sama, temveč se je pred izpodbijano odločbo obrnila na za vrednotenje izobraževanja pristojen organ, pa je zagrešila tudi postopkovne kršitve postopka in tožnici odvzela pravico do njene izjave oz. opredelitve do takšnega mnenja, kot ji gre v skladu ZVPI (9. člen ZVPI). Listina o izobraževanju predmetnega programa BTEC Level 3 Engeneering ustreza tako določbi 5. člena ZIMPVI kot tudi 2. člena ZVPI. Meni tudi, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo tudi v načelo transnacionalnega izobraževanja znotraj EHEA ter v načelo ustanavljanja in svobode opravljanja storitev iz 16. člena PDEU. Izpodbijana odločba ne vsebuje konkretnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, zakaj predlagani program ni v državi izvora akreditiran vzgojno-izobraževalni program in zakaj mnenje ZRSŠ ne izkazuje resničnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne, zakaj predložena potrdila tožnice ne predstavljajo dokazil o akreditaciji mednarodnega programa oziroma zakaj tožnica ni izkazala pogojev iz 2. člena ZIMPVI. Postopanje tožene stranke predstavlja tudi kršitev načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) kot tudi načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Pred izdajo odločbe tožnici v skladu z 9. členom ZUP ni dala možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožena stranka je namreč pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, na katere bo oprla svojo odločitev, prav tako pa je ni seznanila z njenimi ugotovitvami glede predmeta postopka vrednotenja izobraževanja, niti tožnici ni omogočila niti je ni pozvala, da se to takšnih in tudi vseh drugih ugotovitev tožene stranke in dejstev opredeli. Tožnica posledično ni imela možnosti, da bi se opredelila do ugotovitev tožene stranke oz. do dejstev in okoliščin, ki so bile očitno pomembne za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke, s čimer je tožena stranka tožnici arbitrarno odrekla pravico do izjave. S tem, ko tožena stranka tožnici ni omogočila, da se izjavi o za izdajo odločbe relevantnih dejstvih, pa je tožena stranka kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Ker se glede na navedeno izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, je bila v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjena tudi bistvena kršitev določb postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), z izdano odločbo pa je bilo poseženo tudi v pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, priglaša pa tudi stroške postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru tožbi nasprotuje, se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Navaja, da ZIMPVI predstavlja pravno podlago za izvajanje mednarodnih programov s področja vzgoje in izobraževanja, ki se v RS izvajajo v tujem jeziku in nimajo pridobljene javne veljavnosti v skladu ZOFVI. V register se vpisujejo zasebne šole in vrtci za izvajanje mednarodnega programa, ki je v državi izvora akreditiran vzgojno- izobraževalni program. Tožnica je vložila predlog za vpis v ta register, in sicer za program Pearson BTEC 3. ravni inženirstva. Ker je ugotovila, da je njena vloga nepopolna, je tožnico večkrat pozvala, naj svojo vlogo dopolni z dokazili, s katerimi bo izkazala, da je mednarodni program v državi izvora akreditiran vzgojno-izobraževalni program. Ker tožnica tega ni izkazala, je tožena stranka njeno vlogo zavrnila. V konkretni zadevi gre za drug tip izobraževanja (Further education) in pravic, ki jih daje (navadno gre za krajše trajanje, z minimalnimi vstopnimi pogoji ali celo brez vstopnih pogojev, odvisno od posamezne kvalifikacije, in za pretežno praktično izobraževanje v delovnem okolju z namenom neposredne vključitve na trg. UK NARIC je v zvezi z BTEC Diplomo odgovoril, da je to v UK priznana poklicna kvalifikacija (recognized vocational qualification). Glede na navedeno ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da gre za ustrezno kvalifikacijo in s tem tudi tip kvalifikacije (izobrazbo), to je akreditiran vzgojno-izobraževalni program v državi izvora. SOK obsega tri vrste kvalifikacij, in sicer izobrazbo, nacionalno poklicno kvalifikacijo in dodatno kvalifikacijo. Kvalifikacije v SOK so na isti ravni, gre za tri različne tipe kvalifikacij. Torej je tožba glede navedenega neutemeljena. Prav tako je neutemeljena tožba v delu kršitve načela transnacionalnega izobraževanja znotraj EHEA in kršitev načela ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, saj gre za srednješolsko izobraževanje in ne za področje visokega šolstva, za kar je bil Republiki Sloveniji s strani Evropske komisije izrečen opomin. ZRSŠ je tako pristojen samo za presojo, ali v tujini akreditiran vzgojno-izobraževalni program ni v nasprotju s cilji iz 2. člena ZOFVI, ne pa tudi, ali gre za v tujini akreditiran vzgojno- izobraževalni program. Tožena stranka je pri organu, ki je nacionalni informacijski center za priznavanje kvalifikacij, pristojen za vrednotenje in priznavanje izobraževanja v Republiki Sloveniji - tj. ENIC-NARIC, zaprosila za mnenje oziroma informacije. Glede na navedeno mnenja ZRSŠ ni mogoče obravnavati kot mnenja, ki bi potrjeval, da je konkretni program "vzgojni-izobraževalni program, ki je akreditiran v tuji državi", kot to zahteva 2. člen ZIMPVI. Ali nek tuj program izpolnjuje pogoje za vpis v register, je dolžna ugotavljati tožena stranka v upravnem postopku vpisa v register. Tožena stranka poudarja, da je ENIC-NARIC notranja organizacijska enota tožene stranke, kakor tudi, da je stališče ENIC-NARICA upoštevala v izpodbijani odločbi. ENIC-NARIC ni samostojen pravni subjekt izven tožene stranke, zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati postopkovnih kršitev v smislu odvzema pravice tožnice do njene izjave. Tožena stranka je tožnico med postopkom seznanjala z dejstvi samega postopka oziroma jo je obveščala, katera dejstva mora še z dodatnimi dokazili dokazati. Tožnica je tako imela možnost predlagati nove dokaze, s katerimi bi izkazovala akreditacijo konkretnega programa v državi izvora. Ves čas postopka je bila seznanjena z dejstvi, ki jih je ugotavljala tožena stranka. Ves čas postopka je imela možnost in pravico, da se o ugotovljenih dejstvih izjasni oziroma predloži ustrezna dokazila. Navajanja tožnice o domnevni kršitvi njenih pravic v postopku so zato neutemeljena. Tožnica je tožbi priložila tudi dopis pošiljatelja Pearson Education Limited z dne 1. 7. 2019. Glede na to, da ta v času odločanja ni obstajal, tožena stranka sodišču predlaga, da naj navedeni dopis šteje za nedovoljen dokaz po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila načelo varstva koristi strank. Tožena stranka je tekom postopka tožnico seznanjala z ugotovitvami v postopku, pozivala jo je na predložitev dodatnih dokazov, s katerimi bi lahko dokazala posamezna pravno relevantna dejstva, s čimer ji je omogočila, da bi lahko učinkovito zavarovala svoje pravice.

5. Tožnica v dveh pripravljalnih vlogah z dne 28. 10. 2019 in 8. 9. 2020 nasprotuje navedbam tožene stranke in še zatrjuje, da so nerelevantne navedbe tožene stranke o tem, kakšno mnenje je ZRSŠ dolžan izdati, saj ne povedo ničesar o tem, da bi bilo zaradi domnevne "nepristojnosti" mnenje ZRSŠ tudi napačno in zakaj ne ustreza dejanskemu stanju. Tožena stranka šele v odgovoru na tožbo prvič navaja, da je v postopku odločanja o vpisu v register za mnenje zaprosila ENIC-NARIC center in njegovo stališče tudi upoštevala v izpodbijani odločbi. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi se tožena stranka za pomoč obrnila na ENIC-NARIC, ne kakšno mnenje, ki je očitno podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, je bilo izdano, ne kakšna je vsebina oz. razlogi tega mnenja. Kakšni so zaključki ENIC-NARIC o predmetnem programu, ni razvidno niti iz odgovora na tožbo. Vse navedeno tožnici onemogoča učinkovito varstvo njenih pravic in se zoper takšno odločbo sploh ne more uspešno braniti, nedvomno pa je s tovrstnimi navedbami tožena stranka le še potrdila trditve tožnice o bistvenih kršitvah pravil postopka in kršitvi načela zaslišanje stranke iz 9. člena ZUP. S tem, ko je tožena stranka svojo odločitev oprla na mnenje ENIC-NARIC, o kateremu je tožnica prvič slišala v odgovoru na tožbo, je izpodbijano odločbo nedopustno oprla na dejstvo, glede katerega tožnici ni bila dana možnost, da se o njemu izjavi, prav tako pa tožnice, v nasprotju z lastnimi navedbami, tekom postopka očitno le ni seznanjala z vsemi dejstvi, ki jih je ugotavljala. S tem, kot je ni seznanila z mnenjem ENIC-NARIC, ji ga ni predstavila, posredovala v izjasnitev, ji je tožena stranka odvzela pravico do njene izjave. Izpodbijana odločba, ki ne vsebuje razlogov iz predmetnega mnenja, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev, pa posega v ustavno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Navaja tudi, da Pearsonovi programi, med njimi tudi domnevno sporni BTEC Level 3 iz inženirstva, predstavljajo v državi izvora akreditirane vzgojno-izobraževalne programe, primerljive s slovenskim šolskim sistemom, ki ustrezajo tako pogojem iz ZIMPVI, ZVSI kot tudi ZVPI in na podlagi katerih je vpis v register zasebnih vrtec in šol, ki izvajajo mednarodne programe, v nasprotju s stališče tožene stranke iz izpodbijane odločbe, povsem mogoč. Tožnica pojasnjuje še, da je GCSE splošni program, ki predstavlja ekvivalent prvima dvema letnikoma srednje šole v Republiki Sloveniji, A-levels in BTEC National Level 3 pa sta ekvivalenta zadnjima dvema letnikoma Srednje šole, pri čemer gre pri A-levels za splošni program (kot poznamo v Republiki Sloveniji gimnazijo), pri BTEC pa za strokovni program (kot srednješolski strokovni program). Navedeno izhaja tudi iz priložene tabele Education system United Kingdom iz pojasnil The education system of the United Kingdom described and compared with the Dutch System (ki velja za referenčni ENIC-NARIC v EU) na povezi https://www.nuffic.nl/sites/default/files/2020-08/education-system-united-kingdom.pdf. Vpis zasebne šole, ki izvaja Pearson Edexcel A levels program in Pearson Edexcel GCSEs (General Certificates of Secondary Education) program, posledično predstavlja utemeljeno podlago tudi za vpis tožnice v isti register kot izvajalca programa Pearson BTEC Nationals (Level 3).

**K I. točki izreka**

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi gre za upravno zadevo iz drugega odstavka 2. člena ZUP, ker to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, pa čeprav za tako zadevo ni izrecno predpisano, da bi se v njej vodil upravni postopek. Gre namreč za odločanje o pravicah oziroma pravnih koristih v obliki podelitve posebne pravice šol za izvajanje mednarodnih programov s področja izobraževanja, ki imajo lahko javne učinke (saj se po zaključku šolanja izdajo spričevala, ki sicer veljajo za tujo listino po 5. členu ZIMPVI, ki pa se jo vrednoti in prizna v skladu z ZVPI), o zadevi pa je odločala oseba javnega prava - tožena stranka kot del državne uprave. Iz 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akti pa so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. V skladu s to določbo je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov je torej, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takega akta. Takšen upravni akt je po presoji sodišča tudi izpodbijani akt tožene stranke v zadevi, o katerem je tožena stranka odločala po določbah ZUP.

8. Ta pa v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba dati stranki - preden se izda odločba - možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V tretjem odstavku istega člena je še nadalje določeno, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

9. Tožnica izrecno izpostavlja, da ni bila seznanjena z mnenjem ENIC-NARIC, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo, sicer pa vsebina tega mnenja ni razvidna niti iz odgovora na tožbo in ne iz izpodbijanega akta, tožena stranka ji ga tudi ni posredovala v izjasnitev, s tem pa ji je tožena stranka odvzela pravico do njene izjave. Poleg tega uveljavlja še kršitev, ker ji tožena stranka ni dala možnosti, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, prav tako pa je ni seznanila z njenimi ugotovitvami glede predmeta postopka vrednotenja izobraževanja, niti tožnici ni omogočila niti je ni pozvala, da se to takšnih in tudi vseh drugih ugotovitev tožene stranke in dejstev opredeli. Navaja, da posledično ni imela možnosti, da bi se opredelila do ugotovitev tožene stranke oz. do dejstev in okoliščin, ki so bile očitno pomembne za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke, s čimer ji je tožena stranka arbitrarno odrekla pravico do izjave. S tem, ko tožena stranka tožnici ni omogočila, da se izjavi o za izdajo odločbe relevantnih dejstvih, pa je tožena stranka kršila tudi načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Tožena stranka pa sicer navedenemu nasprotuje in navaja, da je bila tožnica seznanjena z vsemi dejstvi, ki jih je tožena stranka ugotovila v postopku.

10. Navedeno pa ne drži, saj je sama v odgovoru na tožbo izpostavila, da je v zadevi pridobila mnenje ENIC-NARIC (iz upravnega spisa je tudi razvidno, da je vsebina tega mnenja povzeta v dejstva iz predzadnjega odstavka 2. strani obrazložitve izpodbijanega akta), ki ga nesporno ni posredovala tožnici niti ni o navedenih dejstvih, ki jih je povzela v izpodbijano odločitev, v nasprotju s tretjim odstavkom 9. člena ZUP, tožnici dala možnost, da se o njih izjavi, pri čemer tudi ni niti zatrdila, da bi navedeno možnost izključila na podlagi zakona. S tem je kršila tožničino pravico do izjave v postopku, posledično pa je s tem prekršila tudi načelo materialne resnice, saj tožnici ni omogočila, da bi do navedenih dejstev, na katere je naslonila svojo odločitev, zavzela stališče. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnici dati možnost, da se do vseh zgoraj navedenih dejstev (povzetih v izpodbijani odločbi iz mnenja ENIC-NARIC) izjasni.

12. Po vsem povedanem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 2. točko prvega odstavka ter tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v prej nakazani smeri dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka.

**K II. točki izreka:**

13. Ker je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka ter je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani akt odpravilo, je presodilo, da mora tožena stranka tožnici skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Določilo drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pripominja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena tožnici po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

**Odločanje v zadevi na seji**

14. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega upravnega spisa očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).