Jedro

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom.

Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se znesek 25.162,50 EUR nadomesti z zneskom 16.162,50 EUR in v II. točki izreka 7,36 % nadomesti z 40,50 % ter 92,64% z 59,50 %.

II.V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžan tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 25.162,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnica krije 7,63 % stroškov postopka, toženec pa 92,64 % stroškov postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje toženec. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, saj je z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju sodnega izvedenca A. A. nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec niti v dopolnitvi izvedenskega mnenja ni odgovoril na vse pripombe toženca, ni odpravil vseh pomanjkljivosti v svojem mnenju, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedenec je podal mnenje, v katerem navaja, da je bilo streljanje za tožnico le mesec dni po dogodku terapevtsko in koristno, kar je v nasprotju s tem, da bi naj posttravmatska stresna motnja trajala okvirno pet mesecev. V tem delu se toženec z mnenjem ni strinjal, zato je predlagal zaslišanje izvedenca, takšno zaslišanje pa tudi ne bi po nepotrebnem zavleklo postopka. Obe pravdni stranki nista soglašali z mnenjem izvedenca B. B., vendar sodišče novega izvedenca ni postavilo, o slednjem pa tudi ni razlogov v sklepu. Nadalje pritožba graja višino dosojene odškodnine in prilaga sodno prakso, kjer je sodišče odmerilo bistveno nižjo odškodnino ter se ne strinja z dosojeno odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj slednja ni podana in je priznana v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne sodišču v novo odločanje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih oz. po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5.Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 25. 1. 2015, ko jo je toženec hudo telesno poškodoval na način, da jo je s kovinsko palico udaril v obraz. O temelju odškodninske odgovornosti je bilo že odločeno s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 49355/2023 z dne 10. 7. 2023. Iz naslova nepremoženjske škode uveljavlja odškodnino v višini 25.500,00 EUR in iz naslova premoženjske škode, za poškodovano vozilo 1.662,50 EUR.

6.Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, ker v postopku ni zaslišalo izvedenca A. A. Po vpogledu v spis, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec v tretji pripravljalni vlogi nasprotoval izvedenskemu mnenju izvedenca A. A. glede njegovega zaključka, da je za tožnico bilo terapevtsko ugodno, da je nadaljevala s svojo športno dejavnostjo streljanjem, kar pa je v nasprotju z ugotovitvijo, da je posttravmatska stresna motnja trajala še pet mesecev. V tem delu se toženec z izvedencem ne strinja.

7.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec A. A. dr. med., spec. psih. v dopolnitvi mnenja z dne 11. 7. 2024 pojasnil, da je za tožnico bilo terapevtsko koristno, da se je že mesec dni po spornem dogodku udeležila strelskega tekmovanja. V kolikor bi bila napadena s strelnim orožjem, bi zanjo veljalo, da se naj tekem in treningov izogiba. Samo streljanje nima nikakršne, tudi simbolične povezave s spornim dogodkom. Streljanje je preiskovanki ljuba in pomirjujoča aktivnost, zato je bila tudi terapevtsko priporočljiva. Simptomi posttravmatske stresne motnje posameznika najbolj prizadenejo, ko so sproženi s situacijami, ki neposredno ali posredno spominjajo na travmatski dogodek, streljanje pa tovrstnih mehanizmov podoživljanja ne vzpodbuja. Za tožnico so povzročali stresno posttravmatsko motnjo dogodki, ki so spominjali na travmatski dogodek, to je druženje na zabavah, vožnja z avtomobilom, sodni postopek, ki je sprožal neprijetne spomine. Zaradi slednjega ima tožnica še stisko, ki pa je obvladljiva in ne dosega stopnje duševne motnje.

8.Sodišče druge stopnje tako soglaša s sodiščem prve stopnje, da zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke ni bilo potrebno, saj je izvedenec pojasnil, zakaj je bilo streljanje za tožnico ugodno in da slednje ni vplivalo na samo posttravmatsko stresno motnjo, ki je trajala okvirno pet mesecev. S tem ni podano nasprotje v izvedenskem mnenju in ustna dopolnitev v zvezi s tem vprašanjem ni bila potrebna, golo nestrinjanje toženca z izvedenskim mnenjem pa še ne pomeni, da bi sodišče izvedenca v zvezi s slednjim moralo zaslišati, saj se je izvedenec glede vprašanja posttravmatske motnje jasno opredelil tako v izvedenskem mnenju kot tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja.

9.Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da sta stranki soglašale, da po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja A. A. sodišče odloči brez izvedbe naroka. Po prejemu mnenja toženec pri postavitvi drugega izvednca s področja ORL ni vztrajal. Res se stranki z izvedenskim mnenjem in dopolnitvijo izvedenca B. B. nista strinjali, predvsem, ker slednji v izdelovo mnenja ni pritegnil izvedenca psihiatra. Vendar je sodišče prve stopnje glede neodgovorjenih vprašanj zatem v postopek pritegnilo izvedenca A. A. - specialista psihiatra, ki je na vsa relevantna vprašanja podal odgovore, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki.

10.Pritožba nadalje graja višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo denarno odškodnino v vtoževanem znesku, to je 10.500,00 EUR, kar predstavlja 7 povprečnih plač. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je glede na bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer so hude telesne bolečine trajale tri dni, zmerne stalne deset dni, občasne pa skupaj še deset dni, lahke pa tri tedne in občasne en teden, pri tem pa se ji občasne še vedno pojavljajo ob spremembi vremena in fizičnih naporih odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, povsem primerna. Pravilno je sodišče prve stopnje pri tem izhajalo iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke B. B. ter iz izpovedbe tožnice. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu v celoti ustrezna, logična in življenjsko sprejemljiva. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravno relevantnega obsega nepremoženjske škode oprlo na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke ter medicinsko dokumentacijo in na izpovedbo tožnice, v kolikor je ta skladna z izvedenskim mnenjem.

11.Pritožba nadalje neutemeljeno graja odmerjeno odškodnino iz naslova strahu, ki ga je tožnica utrpela. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje (16. točka obrazložitve) in meni, da je odškodnina v višini 4.000,00 EUR povsem ustrezna pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo oba izvedenca, še posebej pa izvedenca psihiatra, ki je pojasnil, da se je pri tožnici razvila huda intenzivnost strahu, ki je trajala od napada do pričetka operativnega posega, sočasno pa se je razvila posttravmatska stresna motnja, ki je trajala cca. pet mesecev.

12.Sodišče prve stopnje je tako odmerilo odškodnino iz naslova prestanega strahu in telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v višini, ki je povsem primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse, ki jih je priložila pritožba oz. na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

13.Pritožba navaja sodno prakso, iz katere bi naj izhajalo občutno odstopanje od dosojene odškodnine sodišča prve stopnje. Sodišča druge stopnje je pregledalo predmetno sodno prakso in ugotovilo, da je očitek pritožbe o previsoko odmerjeni odškodnini v celoti neutemeljen. V zadevi VS002164 z dne 13. 2. 2007 je bila dosojena odškodnina v višini 4.200,00 EUR, kar predstavlja 5,2 povprečne plače. V zadevi VS001478 pa 11 povprečnih plač in v zadevi VS002150 9,5 povprečnih plač. Pritožba zavajajoče prikazuje zgolj zneske odmerjenih odškodnin, pri tem pa spregleda, da se je povprečna plača od 2001 oz. 2006 do konca postopka pred sodiščem prve stopnje bistveno spremenila. Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje v ničemer ne odstopa od odmerjenih odškodnin v zadevah, ki jih je priložil toženec. Tako pritožba povsem izkrivljeno prikazuje odškodnino za strah v zadevi VSL II Cp 1467/2016 v višini 2.000,00 EUR in jo primerja z dosojeno odškodnino v predmetni zadevi v višini 4.000,00 EUR. V zadevi VSL II Cp 1467/2016 je slednja znašala 2 povprečni plači, sedaj dosojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR pa predstavlja 2,6 povprečne plače in ne gre za enkrat višjo dosojeno odškodnino.

14.Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot izhajajo iz določb 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki iz takšne zakonske ureditve izhajata, sta načelo individualizacije višine odškodnine, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti njene višine, ki narekujejo upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Sodišče mora enake položaje obravnavati enako, različne pa različno, tako se doseže, da je znesek vpet v širše družbene okvirje in skladen z obstoječo sodno prakso.

15.Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odmerilo tožnici odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem je neutemeljeno upoštevalo, da se je pri tožnici razvila posttravmatska stresna motnja, saj je odškodnino iz tega naslova tožnici priznalo že v okviru priznane odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu oz. nevšečnosti med zdravljenjem, sedaj pa se ji kaže zgolj podoživljanje škodnega dogodka ob vabilu ali dejanju, povezanim s sodnim postopkom, kar pri njej sproža neprijetne spomine, slednjih pa potem, ko bodo sodni postopki končani, več ne bo in se bo tožnica lažje distancirala od spominov, ki se ne bodo obnavljali izven njene volje, sicer pa je pri tožnici posttravmatska stresna motnja izzvenela nekje v petih mesecih, v vsakem primeru pa tovrstne motnje izzvenijo v roku dveh let, tudi če niso zdravljene (kot izhaja iz mnenja dr. Kravosa).

16.Tako sedanje podoživljanje dogodka ob sodnem postopku, po oceni sodišča druge stopnje ne dosega ravni pravno priznane škode. Prav tako iz mnenja sodnega izvedenca B. B. izhaja, da pri tožnici trajnih posledic zaradi škodnega dogodka ni. Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje zaključuje, da tožnica do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni upravičena, saj pri njej škodni dogodek tovrstnih trajnih posledic ni pustil. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da tožnici odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 9.000,00 EUR ni priznalo.

17.Po vsem navedenem znaša po oceni sodišča druge stopnje pravično zadoščenje tožnici iz naslova nepremoženjske škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 25. 1. 2025 skupaj 14.500,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še neizpodbijano odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.662,50 EUR, tako da znaša celotna odškodnina, do katere je upravičena tožnica 16.162,50 EUR.

18.Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je bilo potrebno na novo odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. v zvezi s 155. členom ZPP) in spremeniti odločitev sodišča prve stopnje glede uspeha pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje.

19.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica z zahtevkom uspela v 59,50%, toženec pa v 40,50%, zato sta si v tem obsegu dolžni povrniti druga drugi stroške postopka, o katerih bo odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

20.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem in stroškovnem delu, spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člen ZPP).

-------------------------------

1VSM I Cp 451/2024 z dne 26. 11. 2024.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.