Jedro

V uvodnem delu Sporazuma o zavarovanju je navedeno, da notarka potrjuje, da je notarski zapis Kreditne pogodbe neposredno izvršljiv, saj so tako kreditojemalec kot oba dolžnika pristali na neposredno izvršljivost v obsegu, razvidnem iz besedila Sporazuma in Kreditne pogodbe. Slednja pa v 4. členu jasno določa, da se kreditojemalec (posledično pa tudi oba dolžnika, saj sta soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve iz Kreditne pogodbe) <em>zavezuje</em> plačati (zakonske) zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila kredita.

Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju upnikove izvršljive terjatve ne bi smelo opreti (zgolj) na podatke, s katerimi je terjatev opisana pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 16. členu določa, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko, in sicer se vpiše: višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena; če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi ta podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis; če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh <em>pogodbenih obresti</em> in začetek teka teh obresti; zapadlost glavnice terjatve. ZZK-1 torej ne določa, da je potrebno podrobno vpisovati vse podatke o terjatvi, zavarovani s hipoteko, saj bi to v praksi ustvarjalo nepotrebno zmedo in nejasnosti.

Izrek

1.Pritožbi upnika se delno ugodi tako, da se sklep v prvi alineji I. a točke izreka spremeni tako, da se glede izterjave terjatve zakonskih zamudnih obresti v višini 753,99 EUR in za izterjavo stroškov v višini 15,00 EUR (tj. v znesku nad 1.592.510,59 EUR) ugovor zavrne, v drugi alineji I. a točke izreka pa tako, da se ugovor zavrne glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.724,11 EUR, sicer pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu druge alineje točke I. a izreka ter v točki I. b sklep potrdi. Upnik in dolžnik A. d.o.o. sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo upnika.

2.Pritožbi dolžnikov se zavrneta in se sklep v II. ter IV., V. in VI. točki izreka v razmerju do posameznega dolžnika potrdi. Dolžnika in upnik sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbama dolžnikov.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: "I. Ugovoru dolžnikov z dne 16. 9. 2025 in z dne 19. 9. 2025 se delno ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 1904/2025 z dne 9. 9. 2025 razveljavi: a) glede prvega dolžnika A. d. o. o., Ljubljana, za izterjavo: - terjatve v znesku nad 1.592.510,59 EUR, torej za izterjavo zakonskih zamudnih obresti v višini 753,99 EUR in za izterjavo stroškov v višini 15,00 EUR, ter - za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od terjatve v znesku 1.593.279,58 EUR od 2. 9. 2025 dalje do plačila, b) glede drugega dolžnika B. B. za izterjavo: - zakonskih zamudnih obresti od terjatve v znesku nad 1.572.555,47 EUR, torej za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od pogodbenih obresti v višini 19.955,12 EUR, od zamudnih obresti v višini 753,99 EUR in od stroškov v višini 15,00 EUR, od 2. 9. 2025 dalje do plačila, ter se predlog za izvršbo v tem delu zavrne in izvršba v tem obsegu ustavi. II. V preostalem delu se ugovora dolžnikov zavrneta. III. Predlog drugega dolžnika za omejitev izvršbe se zavrne. IV. Predlog prvega in drugega dolžnika za odlog izvršbe se zavrne. V. Dolžnika sama krijeta svoje stroške ugovornega postopka (ugovora z dne 16. 9. 2025 in ugovora z dne 19. 9. 2025). VI. Dolžnika morata upniku povrniti 5.478,29 EUR stroškov odgovora na ugovor v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila." O upnikovi pritožbi

2.Zoper I. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da v celoti nasprotuje zaključkom prvostopenjskega sodišča iz izpodbijanega sklepa glede izpodbijanega dela. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev glede izpodbijanega dela zelo skopo obrazložilo, pri čemer je v samem bistvu zaključilo, da je pri ponovnem preizkusu, ali ima upnik izvršilni naslov za izterjavo terjatve, ki jo je predlagal v predlogu za izvršbo, ugotovilo, da se neposredna izvršljivost Notarskega zapisa v delu glede prvega dolžnika (zastavitelja) nanaša na terjatev, ki izhaja iz izvršilnega naslova in je vpisana v zemljiški knjigi. V tem delu se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na 3. člen Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve (Sporazum), kjer sta zastavitelja (kreditojemalec in prvi dolžnik) izrecno soglašala z zavarovanjem denarne terjatve upnika iz Kreditne pogodbe z ustanovitvijo zastavne pravice (hipoteke) ter z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičninah določenih v Kreditni pogodbi in 2. členu Sporazuma. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da iz podatkov iz zemljiške knjige (in 3. člena Sporazuma) ne izhaja, da ima upnik do prvega dolžnika izvršilni naslov za izterjavo zakonskih zamudnih obresti ter tudi ne za izterjavo stroškov, saj to ne izhaja iz podatkov, ki so pri hipoteki vpisani v zemljiški knjigi. Upnik v zvezi s tem primarno izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče izhaja iz povsem zmotnega stališča, da terjatev prvega dolžnika, zavarovana s hipoteko, ne vključuje pripadkov in zamudnih obresti, temveč naj bi bil njen obseg določen zgolj s podatki, ki so pri hipoteki vpisani v zemljiški knjigi. Za presojo izvršilnega naslova je merodajen zgolj Notarski zapis in ne podatki kot so pri hipoteki navedeni v zemljiški knjigi. ZZK-1 v 16. členu določa na kakšen način oziroma s katerimi podatki se vpiše hipoteka. Zaradi načela akcesornosti je hipoteka povezana z zavarovano terjatvijo in je za seznanitev z vsebino hipoteke treba poznati podatke o zavarovani terjatvi. Poleg tega pa udeleženci pravnega prometa ob vpogledu v zemljiško knjigo ne morejo biti v dvomu, ali upniku na pripada oziroma so s hipoteko zavarovane tudi zamudne obresti, saj te upniku pripadajo že na podlagi samega zakona (378. člen OZ). Tudi SPZ kot matični predpis v ničemer ne določa obveznosti navajanja drugih podatkov v zemljiškoknjižnem dovolilu, saj bi to vodilo v nepregledno stanje zemljiške knjige in s tem v zmedo pravnega prometa. Dodatno pa upnik še izpostavlja, da 128. člen SPZ določa, da je zastavna pravica pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. To pomeni, da hipoteka kot vrsta zastavne pravice že po samem zakonu vključuje vse pripadke. Ni mogoče slediti zaključkom prvostopenjskega sodišča, da upnik nima izvršilnega naslova za zakonske zamudne obresti in stroške povezane z neplačilom kredita po Kreditni pogodbi, saj iz določil Kreditne pogodbe in Sporazuma izhaja ravno nasprotno. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo 16. člen ZZK-1 v zvezi z 141. členom SPZ in 17. členom ZIZ. Da je stališče sodišča glede obsega zavarovane terjatve zmotno, pa končno izhaja tudi iz dejstva, da zastavitelj nesporno nosi stroške izvršilnega postopka četudi to pri vpisu hipoteke ni posebej zapisano (saj ni treba da je zapisano, ker to izhaja iz obsega zavarovane terjatve glede na vsebino Kreditne pogodbe in Sporazuma). Upnik še pojasnjuje, da je namen vpisov v zemljiško knjigo zagotavljanje učinka <em>erga omnes</em>. To pomeni, da se z vpisom varuje tistega, ki pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi (8. člen ZZK-1). Kreditojemalec in dolžnika pa so v Sporazumu soglašali z neposredno izvršljivostjo terjatve, ki obsega tudi stroške, zamudne obresti in vse ostale pripadke. Priglaša pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovoril dolžnik A. d.o.o. po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na predlog upnika dovolilo izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarke dr. C. C. opr. št. SV 246/24 z dne 24. 5. 2024, ki obsega pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 000 in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z zastavo nepremičnin po 142. členu Stvarnopravnega zakonika, zaradi izterjave denarne terjatve v višini 1.593.279,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2025 dalje do plačila ter stroškov izvršilnega predloga.

6.Zoper sklep sta dolžnika vložila ugovora, ki jima je sodišče prve stopnje v I. točki izreka delno ugodilo z obrazložitvijo, da glede na terjatev, ki je po podatkih zemljiške knjige zavarovana s hipoteko (glavnica 1.850.000,00 EUR, obresti 5,50% letno, z možnostjo spremembe po 1. odstavku 8. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 000), upnik do prvega dolžnika nima izvršilnega naslova za izterjavo zakonskih zamudnih obresti ter tudi ne za izterjavo stroškov. Neposredna izvršljivost hipotekarne obveznosti se v konkretnem primeru glede prvega dolžnika - zastavnega dolžnika nanaša na terjatev iz naslova glavnice v višini 1.850.000,00 EUR in na terjatev iz naslova pogodbenih (rednih) obresti. Upnik tudi nima izvršilnega naslova za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od stroškov. Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov in ga le izvršuje. Glede na to upnik od drugega dolžnika (solidarnega poroka) lahko zahteva izterjavo zakonskih zamudnih obresti zgolj od glavnice (1.572.557,47 EUR od 2. 9. 2025 dalje do plačila).

7.Utemeljeno upnik v pritožbi uveljavlja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju upnikove izvršljive terjatve ne bi smelo opreti (zgolj) na podatke, s katerimi je terjatev opisana pri vpisu hipoteke v zemljiški knjigi. Zakon o zemljiški knjigi namreč v 16. členu določa, da se vpišejo podatki o terjatvi, zavarovani s hipoteko, in sicer se vpiše: višina glavnice terjatve in valuta, v kateri je višina glavnice izražena; če se glavnica terjatve valorizira z valutno oziroma drugo valorizacijsko klavzulo, se navede tudi ta podatek z vsebino, kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis; če od terjatve pred njeno zapadlostjo tečejo obresti, se navede tudi podatek o obrestni meri teh <em>pogodbenih obresti</em> in začetek teka teh obresti; zapadlost glavnice terjatve. ZZK-1 torej ne določa, da je potrebno podrobno vpisovati vse podatke o terjatvi zavarovani s hipoteko, saj bi to v praksi ustvarjalo nepotrebno zmedo in nejasnosti.

8.Pravilno je upnikovo pritožbeno stališče, da je pri identifikaciji terjatve, za katero ima upnik izvršilni naslov, treba izhajati iz prvega odstavka 20. a člena ZIZ, ki določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in je terjatev, <em>ki izhaja iz notarskega zapis</em>a, zapadla. Soglasje z neposredno izvršljivostjo je namreč enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Ko je enkrat soglasje dano, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova. Soglasje se tako lahko nanaša na posamezno izmed več obveznosti ali na njen del, če je deljiva, omeji pa se lahko tudi na določen objekt izvršbe, kar pomeni, da je neposredno izvršljiv notarski zapis izvršilni naslov v obsegu podanega soglasja. Gre za usklajeno stališče sodne prakse (tako na primer sklepi VSL I Ip 1398/2019, VSL II Ip 2629/2017, VSL I Ip 1561/2018, VSL I Ip 955/2023). Tudi po stališču teorije je zavezančevo veljavno soglasje kot procesna dispozicija nujna predpostavka neposredne izvršljivosti. Notarski zapis tipično vsebuje dva pravna posla, in sicer dvostranski pravni posel z vsebino pogodbe in enostransko procesno dispozicijo.¹

9.Utemeljeno tako upnik opisuje, da je v uvodnem delu Sporazuma o zavarovanju navedeno, da notarka potrjuje, da je notarski zapis Kreditne pogodbe neposredno izvršljiv, saj so tako kreditojemalec kot oba dolžnika pristali na neposredno izvršljivost v obsegu, razvidnem iz besedila Sporazuma in Kreditne pogodbe. Slednja pa v 4. členu jasno določa, da se kreditojemalec (posledično pa tudi oba dolžnika, saj sta soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve iz Kreditne pogodbe) <em>zavezuje</em> plačati (zakonske) zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila kredita. Nadalje je v Petem členu Sporazuma o zavarovanju določeno namreč, da dolžnik in zastavitelj (kreditojemalec), zastavitelj (prvi dolžnik) in solidarni porok (drugi dolžnik) izrecno priznavajo tej listini pravno naravo izvršilnega naslova v smislu 4. člena Zakona o notariatu in 142. člena SPZ in soglašajo ter pristajajo na neposredno izvršljivost <em>Kreditne pogodbe</em> in soglašajo, da upnik izterja neplačani dolg v višini odobrenega kredita oziroma drug dolgovani znesek, z vsemi pripadki in ostalimi stroški iz tega naslova.

10.Upnik tako ima izvršilni naslov za zakonske zamudne obresti v znesku 753,99 EUR ter tudi za izterjavo stroškov v višini 15,00 EUR, ki so izrecno določeni v tretji alineji drugega odstavka 5. člena Pogodbe o dolgoročnem kreditu. Sodišče prve stopnje je v prvi alineji točke I. a izreka torej napačno ugodilo ugovoru prvega dolžnika.

11.Neutemeljeno pa upnik uveljavlja nepravilnost ugoditve ugovoru glede zakonitih zamudnih obresti glede zneska terjatve v višini 20.724,11 EUR od 2. 9. 2025 (torej ne od 1.593.279,58 EUR, saj ima za zakonske zamudne obresti od zneska 1.572.555,47 EUR upnik izvršilni naslov), t.j. (procesnih) obresti od seštevka pogodbenih obresti v višini 19.955,12 EUR, zamudnih obresti v višini 753,99 EUR in stroškov v višini 15,00 EUR. Za procesne obresti upnik namreč nima izvršilnega naslova, temveč so procesne obresti omenjene le v 6. členu Pogodbe v okviru menične izjave brez izrecne zaveze dolžnika, da procesne obresti upniku plača. Za procesne obresti upnik nima izvršilnega naslova, zato je pravilna tudi ugoditev ugovoru drugega dolžnika v točki I. b izreka, saj gre za zavrnitev procesnih obresti in <em>zamudnih</em> <em>obresti</em>

od stroškov po notarskem zapisu v znesku 15,00 EUR, za katere upnik prav tako nima izvršilnega naslova. Napačno je torej sodišče prve stopnje v drugi alineji točke I. a izreka ugodilo ugovoru za izterjavo zakonskih zamudnih obresti v znesku nad 20.724,11 EUR, sicer pa je odločitev v obravnavanem delu pravilna.

Delno utemeljeni pritožbi upnika je bilo tako treba ugoditi tako, da se se sklep v prvi alineji I. a točke izreka spremeni tako, da se glede izterjave terjatve zakonskih zamudnih obresti v višini 753,99 EUR in za izterjavo stroškov v višini 15,00 EUR (tj. v znesku nad 1.592.510,59 EUR) ugovor zavrne, v drugi alineji I. a točke izreka tako, da se ugovor zavrne glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.724,11 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem delu druge alineje točke I. a izreka ter v točki I. b potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik je s pritožbo sicer delno uspel, vendar le delno glede stranske terjatve, zato je višje sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik A. d.o.o. sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah dolžnikov

Zoper II. ter IV., V. in VI. točko izreka v delih, ki se nanašajo nanj, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje drugi dolžnik. Navaja, da so zmotne ugotovitve prvostopnega sodišča tako v zvezi s samo pravilnostjo in zakonitostjo odstopa od Kreditne pogodbe, kot z njeno vročitvijo drugemu dolžniku in s tem povezano zapadlostjo ter samo izvršljivostjo. Upniku je v celoti naprteno trditveno in dokazno breme glede obstoja zakonitega razloga za odstop od Kreditne pogodbe, same izjave o odstopu, njene vsebine ter pravilne in dokazljive vročitve dolžniku, saj šele pravilno izveden odstop lahko povzroči zapadlost celotne obveznosti. Če odstop od Kreditne pogodbe ni izkazan ali le-ta ni bil pravilno vročen, pravni učinki odstopa ne morejo nastopiti, posledično pa tudi terjatev ne more zapasti v zatrjevani višini. V obravnavani zadevi upnik ni nikoli konkretno izkazal, katere pogodbene obveznosti naj bi dolžnik kršil, niti ni navedel, katero določbo kreditne pogodbe naj bi dolžnik domnevno kršil in kakšna konkretna ravnanja naj bi predstavljala podlago za odpoved pogodbe. Upnik se sklicuje zgolj na splošne navedbe o kršitvah, ne da bi te vsebinsko opredelil in dokazal, kar pomeni, da je bil odstop od pogodbe podan enostransko in brez konkretne ter preverljive podlage. Z neizvedbo predlaganega dokaznega sredstva je sodišče dolžniku onemogočilo učinkovito dokazovanje njegovih ugovornih navedb ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. tč. II. odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. V zvezi z zavrnitvijo dokaza prvostopno sodišče sicer navaja, da je bil dokazni predlog nesubstanciran, vendar pa navedeno ne drži, saj je bilo zaslišanje drugo tožene stranke predlagano prav v zvezi s seznanitvijo z Odpovedjo Kreditne pogodbe ter njegovim premoženjskim stanjem, ki je relevantno pri odločanju o predlogu za omejitev izvršbe po 34. členu ZIZ. Nadalje upnik tudi ni konkretno specificiral svoje terjatve, kar onemogoča preverbo utemeljenosti njene višine in temelja. Upnik ni predložil izračuna glavnice in obresti, kar je najmanj, kar lahko upnik stori in na podlagi česar lahko sodišče tudi preveri upravičenost izterjevane terjatve. Manjka tudi obračun in natančna specifikacija stroškov. Vse navedbe upnika glede višine terjatve so torej nejasne, nesubstancirane in neizkazane, zato bi moralo sodišče v celoti zavrniti predlagano izvršbo. Nadalje je tudi povsem nerazumno in napačno razlaganje sodišča, da se drugi dolžnik ne more sklicevati na neseznanitev z odstopom upnika od Kreditne pogodbe iz razloga, ker je direktor glavnega dolžnika. Takšno stališče sodišča je pravno in dejansko popolnoma neutemeljeno, saj pomeni nedopustno enačenje dveh pravno samostojnih subjektov ter prezrtje temeljnega načela ločenosti pravnih oseb in njihovih obveznosti. Tudi obrazložitev sodišča, da je upnik že zgolj s predložitvijo odstopa od Kreditne pogodbe in domnevnih povratnic o vročitvi zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, in celo dokazal, da je vročena pošiljka vsebovala prav izjavo o odstopu oziroma pisno izjavo o zapadlosti, je pravno zmotna in dokazno nelogična. Povratnica (vročilnica) kot javna listina dokazuje dejstvo vročitve določene poštne pošiljke, torej, da je naslovnik prejel kuverto (oziroma da je bila vročitev opravljena na način, kot iz nje izhaja), ne dokazuje pa vsebine kuverte, če ta vsebina ni na povratnici/ovojnici jasno individualizirana in ujemajoča z listino, na katero se upnik sklicuje. 20. a člen ZIZ ne zahteva zgolj dokazila o pošiljanju, ampak dokazilo o vročitvi pisne izjave (torej konkretne listine z določeno vsebino), na podlagi katere naj bi nastopila zapadlost. Sodna praksa pri predčasni zapadlosti iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa dosledno izhaja iz tega, da mora upnik izkazati zakonsko predpisano vročitev oziroma vsaj poskus vročitve na način, ki mu omogoča dokazno sledljivost, pri čemer zgolj dokaz o oddaji pošiljke, ki niti ne omogoča zanesljive identifikacije vročanega pisanja, ne zadostuje. Upnik ni izkazal, da bi bilo obvestilo o odstopu od pogodbe vročeno tudi drugemu dolžniku. Nadalje je pravno zmotna tudi odločitev sodišča, da za nastop zapadlosti celotne terjatve in s tem izvršljivosti notarskega zapisa zadošča, da je bila izjava o odstopu od kreditne pogodbe vročena zgolj glavnemu dolžniku, ne pa tudi poroku oziroma drugemu dolžniku. Odločitev prvostopnega sodišča, s katero je zavrnilo predlog drugega dolžnika za omejitev izvršbe z obrazložitvijo, da naj bi bile njegove navedbe nesubstancirane in da naj bi predlagal zgolj informativne dokaze, je nepravilna in v nasprotju z vsebino podanega predloga. Drugi dolžnik je namreč v predlogu konkretno navedel okoliščine, ki se nanašajo na njegovo finančno in premoženjsko stanje ter posledice, ki bi jih imela izvršba v predlaganem obsegu, hkrati pa je za dokazovanje teh navedb predlagal tudi izvedbo konkretnih dokazov, ki nikakor ne predstavljajo zgolj informativnih dokazov. Predlagal je lastno zaslišanje, v okviru katerega bi lahko podrobno pojasnil svoje dohodke, obstoječe obveznosti, premoženjsko stanje, tekoče stroške poslovanja in druge okoliščine, ki so bistvene za presojo sorazmernosti in dopustnosti izvršbe v predlaganem obsegu. Prav zaslišanje dolžnika je v tovrstnih primerih eden ključnih dokazov, saj omogoča sodišču neposredno presojo njegovega dejanskega finančnega položaja, ki ga pogosto ni mogoče celovito razbrati zgolj iz listinske dokumentacije. Poleg tega je drugi dolžnik predlagal tudi postavitev izvedenca nepremičninske stroke, ki bi na podlagi tržne analize in druge dokumentacije ocenil vrednost nepremičnine luksuznega apartmajskega kompleksa na naslovu D. Tak dokaz nikakor ne predstavlja informativnega dokazovanja, temveč je namenjen prav strokovni preverbi trditev dolžnika, ki jih sodišče samo brez ustreznega strokovnega znanja ne more pravilno oceniti, če tudi bi drugi dolžnik že v vlogi navedel ocenjeno vrednost nepremičnine. Sodišče je tako zmotno zaključilo, da drugi dolžnik svojih navedb ni substanciral, saj je predlagal ravno tista dokazna sredstva, ki omogočajo konkretizacijo in preverbo zatrjevanih okoliščin. Z zavrnitvijo teh dokazov brez njihove izvedbe pa je sodišče drugemu dolžniku odvzelo možnost, da svoje navedbe sploh dokaže, kar pomeni, da je predlog za omejitev izvršbe zavrnilo prav zaradi okoliščine, ki je posledica lastne odločitve o neizvedbi dokazov. Prvostopno sodišče je torej tako v zvezi z ugovorom, kot v zvezi s predlogom za omejitev in odlog izvršbe, ki ju je vložil dolžnik, zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo absolutno bistvene kršitve določil postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper II. ter IV., V. in VI. točko izreka v delih, ki se nanašajo nanj, se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tudi prvi dolžnik. Navaja, da je napačno nadaljnje stališče sodišča, da se za vročitev izjave o zapadlosti ne zahteva vedno dokazilo s podpisano povratnico, češ da bi to upniku odvzelo pravno varstvo v primeru dolžnikovega izogibanja. Takšna interpretacija je v neposrednem nasprotju z naravo izvršilnega postopka na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in s procesnim jamstvom dolžnika do izjave. Dolžnik poudarja, da ključni ugovorni očitek ni bil v sami vročitvi, temveč v nedokazanosti vsebine te pošiljke. Sodišče prve stopnje se do tega osrednjega argumenta sploh ni opredelilo, temveč je svojo odločitev utemeljilo na pavšalni predpostavki o izogibanju vročitvi. Če sodišče dopusti, da za izkaz zapadlosti terjatve v višini preko 1,5 milijona EUR zadostuje povratnica brez oznake vsebine, s tem popolnoma izvotli bistvo določb 20. a člena ZIZ, ki je ravno v tem, da se prepreči izvršba na podlagi enostranskih in nepreverljivih dejanj upnika. Argument sodišča o odvzemu pravnega varstva upniku je pravno nevzdržen. Upnik ima v primeru dolžnikovega izogibanja na voljo institute vročanja po pravilih pravdnega postopka, vključno z nadomestno vročitvijo, vendar mora tudi v tem primeru predložiti listino, iz katere je nedvoumno razvidno, kaj se je vročalo. Ker upnik ni predložil dokaza, ki bi specifično povratnico z dne 14. 7. 2025 povezal z vsebino izjave o odstopu, pogoj za neposredno izvršljivost notarskega zapisa ni izpolnjen, kar pomeni, da bi moralo sodišče ugovoru ugoditi. Prvi dolžnik se ne strinja s stališčem sodišča, da za izvršljivost notarskega zapisa zadostuje, da je izjava o zapadlosti vročena le neposredno dolžniku. Prvi dolžnik je samostojna stranka notarskega zapisa s svojimi procesnimi pravicami. Takšna razlaga vodi v nedopustno situacijo, kjer bi lahko zastavitelj izvedel za zapadlost terjatve šele s prejemom sklepa o izvršbi in zaznambo v zemljiški knjigi. Prvi dolžnik opozarja, da je v konkretnem primeru zapadlost celotne terjatve temeljila na domnevnih kršitvah, ki naj bi jih storil kreditojemalec. Da bi te kršitve učinkovale zoper zastavitelja, bi moral biti ta s kršitvami in posledičnim odstopom seznanjen s kvalificirano listino. Prvi dolžnik s podpisom izvršljivega notarskega zapisa ni soglašal s tem, da lahko upnik kadarkoli in brez ustreznih dokazov sproži izvršbo, temveč le pod pogojem, da dejansko pride do kršitev in da upnik te kršitve izkaže na zakonsko predpisan način. Dejstvo, da je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo v primeru kršitve, ne odvezuje sodišča dolžnosti, da v ugovornem postopku skrbno preveri, ali je do kršitve sploh prišlo in ali je upnik to izkazal s stopnjo prepričanja, ki jo zahteva zakon. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem napačno zaključilo, da je upnik s predložitvijo prometne kartice zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine terjatve. Prometna kartica, na katero se sodišče opira, je enostranska zasebna listina upnika, ki nima pravne narave in ne uživa domneve resničnosti vsebine. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da prometna kartica omogoča preverbo. V zvezi s tem prvi dolžnik nasprotuje zaključku sodišča, da naj ne bi obrazloženo prerekal višine terjatve. Sodišče je s tem ponovno napačno prevalilo dokazno breme. Dolžnik ne more obrazloženo prerekati nečesa, kar v predlogu za izvršbo sploh ni bilo dovolj substancirano razdelano. Ker upnik ni podal natančnega obračuna, ampak je navedel skupne zneske po kategorijah, je bil prvi dolžnik objektivno onemogočen pri podaji konkretnih ugovornih navedb. Sodišče ugotavlja, da kreditojemalec in dolžnika poziva z dne 5. 6. 2025 niso prevzeli. V takem primeru bi moral upnik skladno s prejemno teorijo izkazati, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za t. i. fikcijo vročitve oziroma da je bila pošiljka dolžnikom dejansko dostopna. Še pomembneje pa je, da neprevzeta pošiljka ne more služiti kot dokaz, da je bil dolžnik seznanjen s specifičnim 8-dnevnim rokom za odpravo kršitev. Če dolžnik ne prejme poziva k odpravi kršitev, mu ni dana možnost, da prepreči predčasno zapadlost, kar pomeni, da upnikovo odstopno upravičenje sploh ni nastalo. Sklicevanje sodišča na vročanje po elektronski pošti, za katero upnik prav tako ni predložil potrdila o prejemu, ki bi ustrezalo standardom ZIZ, ne more sanirati pomanjkanja listinskih dokazov o zapadlosti same terjatve. Zakonitost odstopa ni odvisna zgolj od dejstva vročitve izjave po 10. členu Kreditne pogodbe, temveč prvenstveno od obstoja pogodbenih kršitev, ki takšen odstop sploh upravičujejo. Prvi dolžnik izpostavlja, da ne more konkretizirano prerekati izračuna, saj je upnik je predložil le vsoto. Glede stroškov, tj. mesečna provizija 15,00 EUR, sodišče priznava izterjavo na podlagi interne prometne kartice in sklica na pogodbo, ne da bi upnik izkazal, da je ta strošek dejansko nastal in bil obračunan skladno s splošnimi pogoji ali tarifo, ki bi morala biti priložena kot del izvršilnega naslova. Ne drži dalje, da prvi dolžnik ni izkazal subjektivnega pogoja za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ. Pri presoji verjetnosti nastanka nenadomestljive škode je sodišče postavilo previsok dokazni standard, ki prvemu dolžniku odreka učinkovito pravno varstvo. Prvi dolžnik poudarja, da izvršba na nepremičnine, v katerih družba izvaja svojo pridobitno dejavnost, po naravi stvari pomeni grožnjo nastanka težko nadomestljive škode. Izguba poslovnih prostorov ne pomeni le izgube premoženja, temveč neposredno povzroči prekinitev delovnega procesa, nezmožnost izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do tretjih oseb in posledično neizbežno insolventnost družbe. Takšne škode kasneje v primeru uspeha z ugovorom ni mogoče sanirati zgolj z denarno odškodnino, saj je uničena poslovna substanca nepovratna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da nepremičnina za prvega dolžnika ne predstavlja le premoženjske vrednosti, ki bi bila nadomestljiva z denarjem, temveč predstavlja storitveno sredstvo. Izguba lokacije, kjer se izvaja dejavnost, za gospodarsko družbo pomeni objektivno nezmožnost nadaljnjega poslovanja, kar vodi v neizbežen stečaj. Sodna praksa priznava, da je grožnja s prenehanjem dejavnosti zaradi izvršbe na ključna sredstva kvalificirana oblika težko nadomestljive škode. Soglasje k zastavi nepremičnin ne pomeni, da se dolžnik odpoveduje pravici do odloga izvršbe v primeru, ko je izvršba uvedena neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tudi napačno presodilo sorazmernost škode. Škoda, ki bi nastala prvemu dolžniku s takojšnjo prodajo nepremičnin (tj. prenehanje dejavnosti), je neprimerljivo večja od škode, ki bi upniku nastala zaradi zamude pri poplačilu v času trajanja ugovornega postopka. Upnikovo terjatev v tem času varujejo zakonske zamudne obresti, poleg tega pa je njegova terjatev že vnaprej zavarovana z zastavno pravico na teh istih nepremičninah. Gre za objektivna dejstva, ki po naravi stvari izključujejo upnikovo oškodovanje v smislu izgube premoženja. Upnikov interes v izvršbi je izključno denaren, ta interes pa je z odlogom le časovno zamaknjen, medtem ko je interes prvega dolžnika ohranitev nepremičnin kot ključnega pogoja za opravljanje gospodarske dejavnosti. Sodišče bi moralo odlog presojati do pravnomočne odločitve o ugovoru, ne pa zavrniti predloga z argumentom, da dolžnik ni izkazal razlogov, ki so specifični le za krajši, 3-mesečni odlog iz drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče bi moralo upoštevati, da standard verjetnosti ne pomeni gotovosti, temveč zgolj utemeljen razlog za sklep, da škoda lahko nastane. Dejstvo, da upnik izterjuje več kot 1,5 milijona EUR s prodajo nepremičnin, v katerih prvi dolžnik posluje, samo po sebi utemeljuje visoko stopnjo verjetnosti nastanka uničujočih posledic za podjetje. Zaključek sodišča, da odlog ni smiseln, ker dolžnik ni izkazal možnosti poplačila v treh mesecih, je pravno zmoten. Namen odloga v primeru vloženega ugovora je preprečitev škodljivih posledic izvršbe, dokler sodišče ne odloči o utemeljenosti samega sklepa o izvršbi. Neodložitev izvršbe bi vodila v nepopravljivo kršitev ustavne pravice do lastnine in pravnega sredstva (33. člen Ustave RS). Priglaša pritožbene stroške.

Upnik je odgovoril na pritožbi po pooblaščencu, jima nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Višje sodišče se bo najprej skupno opredelilo glede smiselno enakih trditev obeh dolžnikov glede načina vročanja izjave o predčasni zapadlosti terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ko zapadlost ne izhaja že iz samega notarskega zapisa, glede domnevnih nepravilnosti pri "odstopu" od kreditne pogodbe in glede specifikacije upnikove terjatve.

V zvezi z vročanjem izjave o zapadlosti peti odstavek 20. a člena ZIZ določa, da se pisna izjava upnika o zapadlosti vroča priporočeno po pošti (ne morda: mora biti vročena). Pri presoji izkazanosti zapadlosti terjatve, ki ne izhaja že iz samega iz notarskega zapisa, je treba primarno izhajati iz prejemne teorije, ki jo ZIZ upošteva v tretjem odstavku 20. a člena (ki govori o dokazilu o vročitvi, primerjaj sklep VSL I Ip 3381/2015). Sodna praksa pa se je že večkrat postavila na stališče, da te določbe ne gre razlagati povsem dobesedno in da ni potrebno, da je sama vročitev pisne izjave upnika vedno tudi dokazana, saj bi s tem velikemu delu upnikov odvzeli pravno varstvo v primerih, ko se dolžniki izogibajo prejemu poštne pošiljke (primerjaj na primer VSL sklep III Ip 5039/2012, VSL sklep III Ip 497/2014, VSL sklep I Cpg 767/2016). Izkazano pa mora biti, da je bila izjava o zapadlosti vsaj poskušana biti vročena na način iz petega odstavka 20. a člena ZIZ, tudi če do vročitve nato dejansko ni prišlo iz razloga na dolžnikovi strani (ker pošte ni dvignil, se je preselil ali je na drug način onemogočil vročitev, primerjaj sklep VSL III Ip 362/2018). ZIZ v petem odstavku 20. a člena pa tudi ne zahteva, da mora upnik izjavo o zapadlosti terjatve dolžniku vročati priporočeno s povratnico ali z osebno priporočeno vročitvijo, temveč določa le, da se izjava o zapadlosti vroča priporočeno po pošti. Priporočena pošiljka je tudi "navadna" priporočena pošiljka z oznako R.

Navedeno pa pomeni, da ni potrebno, da bi morala na povratnici biti navedena vsebina pošiljke. Priporočena pošiljka z oznako R namreč takšne oznake niti ne bi mogla vsebovati. Stališča, da bi morala biti na povratnici navedena vsebina pošiljke, prav tako ni mogoče zaslediti nikjer v sodni praksi. Da naj vsebina ne bi bila ustrezna ali ne takšna, kot zatrjuje upnik v izvršilnem postopku, bi dolžnik lahko uveljavljal, če bi pošiljko seveda prevzel in se ne izogibal njeni vročitvi. Prav tako bi tedaj lahko preprečil predčasno zapadlost, če dolžnik smatra, da je to možno. Ne drži, da bi se upnik moral poslužiti (kako?) vročanja po določbah ZPP. Stališče, da naj bi zadostovalo že vročanje izjave o zapadlosti glavnemu dolžniku pa za odločitev ni nosilno in ni vplivalo na pravilnost sklepa.

V konkretnem primeru tudi ne drži, da bi moral upnik izkazovati pravilnost "odstopa" od pogodbe (pravilno odpoklic pogodbe). Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upnik uveljavljal predčasno zapadlost terjatve, ker kreditojemec ni redno izpolnjeval svoje obveznosti vračila kredita ter da je upnik v pozivu sicer uveljavljal tudi druge kršitve kreditojemca, vendar le-te za odpoklic kredita niso relevantne, saj zadostuje dejanski stan neplačevanja obveznosti. Ker je bila pravica do odpoklica vezana na neizpolnjevanje obveznosti, ni pravno pomembno, da upnik ni izkazal oziroma sodišče ni ugotavljalo, katerih točno obveznosti dolžnik ni izpolnil, saj neizpolnjevanja obveznosti dolžnika tudi nista v ničemer prerekala. Za ugotovitev zapadlosti terjatve je zadostovala formalna preverba izjav o zapadlosti in njihovega vročanja na predpisan način, če je dolžnik menil, da odpoklic ni bil pravilen, pa je bil on tisti, ki bi v ugovornem postopku moral dokazovati tovrstne nepravilnosti. Sodišče prve stopnje glede na povedano pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnika, saj ta ni podal prav nobenih trditev v zvezi z nepravilnostmi pri odpoklicu kredita, kar pomeni, da je v tem delu podal pomanjkljivo trditveno podlago, ki je z zaslišanjem ni dopustno dopolnjevati.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe dolžnikov, da upnik v predlogu za izvršbo ni ustrezno specificiral terjatve. V skladu z ustaljeno sodno prakso je preizkus skladnosti izterjevane terjatve z notarskim zapisom kot izvršilnim naslovom, v katerem je opredeljenih več posameznih obveznosti mogoč, če upnik terjatev strukturira tako, da je jasno, kakšen je znesek glavnice, pogodbenih obresti, že zapadlih zamudnih obresti in stroškov (tako sklep VSL II Ip 2774/2017). Temu je upnik s predložitvijo prometne kartice, iz katere je razviden tudi način izračuna glavnice, višina stroškov pa izhaja že iz samega notarskega zapisa (za njih ima upnik izvršilni naslov ter je dolžnik tisti, ki bi moral zatrjevati, da stroški niso nastali in ne upnik, da so nastali), zadostil. Upnik sicer ni priložil posebnega izračuna obresti, vendar pa dolžnik v ugovoru v ničemer ni uveljavljal, da višine izračunanih obresti niso pravilne in kakšne bi po njegovem mnenju višine morale biti. Zato je sodišče v tem delu dokazno breme pravilno prevalilo na dolžnika. Primernost izvršilnega naslova za izvršbo ni odvisna od tega, kakšno je stanje terjatve po njegovem nastanku - ta se vedno lahko zniža (na primer zaradi plačil) in nikakor ni nujno, da upniki v izvršilnih postopkih izterjujejo terjatve v točno takih zneskih, kot izhajajo iz izvršilnih naslovov. Skladnost izterjevane terjatve (ki jo sodišče je preverilo) z izvršilnim naslovom ne pomeni popolnega ujemanja, bistveno je, da upnik v izvršilnem postopku ne izterjuje več, kot mu pripada po izvršilnem naslovu.

Nadalje se višje sodišče opredeljuje do pritožbenih trditev drugega dolžnika glede predloga za omejitev izvršbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno presodilo, da dolžnik sploh ni podal nobenih trditev v zvezi s tem, kakšna je vrednost nepremičnin prvega dolžnika, na katere predlaga omejitev izvršbe, zaradi česar že iz tega razloga njegov predlog ni bil utemeljen in ga je pravilno zavrnilo. Nedopustno je namreč, da bi sodišče izvedlo dokaz z izvedencem samo zato, da bi šele ta podal informacijo (informativni dokaz), za dolžnika manjkajočo trditveno podlago, o (zadostni) vrednosti nepremičnin. Novejši pogledi2 sicer dopuščajo izjeme od načelne prepovedi informativnih dokazov, vendar le tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Da jih ne bi mogel poznati, dolžnik niti ne trdi. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z neizvedbo dokaznega predloga glede nepodane trditvene podlage ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tudi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem dolžnika v tem delu sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, saj dolžnikovo finančno stanje za presojo pravilnosti predloga za omejitev izvršbe ni pravno pomembno. Sredstva, ki jih potrebuje za preživljanje sebe in mladoletnih otrok varujejo že zakonske določbe o omejitvi izvršbe. Prav tako z zaslišanjem dolžnik ne bi mogel (ne bi bilo dopustno) dopolniti pomanjkljive trditvene podlage v zvezi vrednostjo nepremičnin. V zvezi z odločitvijo o dolžnikovem predlogu za odlog izvršbe dolžnik konkretnih pritožbenih navedb niti ne podaja.

Končno pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve prvega dolžnika v zvezi z njegovim predlogom za odlog izvršbe. Tudi višje sodišče namreč meni, da zgolj izguba nepremičnin, v katerih dolžnik opravlja svojo dejavnost, še ne pomeni, niti na stopnji verjetnosti, da bo dolžnik prenehal poslovati ali kar postal insolventen. Gospodarska družba ima namreč tudi možnost najema poslovnih prostorov oziroma dolžnik nasprotnega niti ne zatrjuje. Presoja trditev, da naj upniku ne bi nastala škoda z odlogom izvršbe, pride v poštev šele, če dolžnik zatrjuje in verjetno izkaže nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive kode, česar kot rečeno ni zmogel. Prav tako pa predloga sodišče prve stopnje tudi ni nepravilno presodilo glede potencialnega obstoja posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe.

Pritožbi po pojasnjenem nista utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato ju je zavrnilo in sklep v II. ter IV., V. in VI. točki izreka v razmerju do posameznega dolžnika potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžnika s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbi, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1V. Rijavec v: Zakon o izvršbi in zavarovanju s komentarjem, Splošni del, Lexpera GV založba, Ljubljana 2026, str. 345 in 346.

2Tako teorije (dr. Mile Dolenc v "Informativni dokaz v pravdnem postopku", Pravna praksa, št. 31-32/2010 in dr. Mile Dolenc v "O vlogi informativnega dokaza v pravdnem postopku", Podjetje in delo, št. 6-7/2011) kot sodne prakse (sklep VS RS III Ips 14/2010 z dne 20. 12. 2011, sklep VSL I Cpg 453/2011 z dne 9. 11. 2011).