Jedro

V obravnavanem primeru je z vložitvijo ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi, v katerem je slednja zahtevku tožeče stranke nasprotovala z zanikanjem upniško dolžniškega razmerja med strankama, tožena stranka jasno pokazala, da aktivno nasprotuje zahtevku. Pravočasna in pravilno izražena procesna aktivnost tožene stranke je pripeljala do vzpostavitve kontradiktornosti postopka. Tako vzpostavljena kontradiktornost omogoča sodišču prve stopnje procesno ravnanje v smislu določb 277. člena ZPP, zato procesne neaktivnosti tožene stranke na poslano dopolnitev tožbe tožeče stranke ne bi smelo presojati v luči določb 318. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87758/2014 z dne 27. 6. 2014 v celoti v veljavi, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 198,92 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je dopolnitev tožbenega zahtevka vročilo toženi stranki in ta nanjo v danem roku ni odgovorila, napačno štelo, da so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe skladno s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožena stranka je prepričana, da ne obstojijo pogoji, ki bi sodišču dovoljevali izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo njen obrazložen ugovor, ki ga je v odprtem roku podala zoper izdan sklep o izvršbi, šteti kot odgovor na tožbo. Takšnemu stališču pritrjuje tudi sodna praksa. Po pritožbenem stališču bi moralo sodišče prve stopnje kljub opustitvi vložitve pripravljalne vloge že na podlagi obstoječih vlog izvesti glavno obravnavo, predlagane dokaze in o zahtevku odločiti s sodbo. S pritožbenim predlogom se zavzema za ugoditev pritožbi ter za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane zamudne sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave, ki narekuje njeno razveljavitev.

6. Tožeča stranka je kot upnica vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po izdaji sklepa o izvršbi je tožena stranka vložila pravočasen ugovor, o katerem je izvršilno sodišče odločilo tako, da je v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. Ob upoštevanju dejstva, da predlog za izvršbo, ki se v nadaljevanju postopka šteje za tožbo, ne vsebuje vsega, kar je v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP potrebno, da se lahko obravnava, je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe z navedbo ustrezne trditvene in dokazne podlage. Tožeča stranka je pozivu sodišča sledila z dopolnitvijo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje poslalo toženi stranki v odgovor s pozivom, naj na vlogo tožeče stranke odgovori. Ker se tožena stranka na dopolnitev tožbe v 15 dnevnem roku ni odzvala, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so podani pogoji za njeno izdajo po 318. členu ZPP.

7. V skladu s 318. členom ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; - da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam dolžnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

8. Upoštevaje citirana zakonska določila in dejstvo, da se je obravnavani pravdni postopek začel v izvršilnem postopku in nato po razveljavitvi sklepa o izvršbi nadaljeval v pravdnem postopku, je utemeljena pritožba tožene stranke, da je z izdajo zamudne sodbe sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Institut zamudne sodbe je glede na pogoje, ki jim mora biti zadoščeno, da je mogoče tako sodbo izdati, uporabljiv le v rednem pravdnem postopku, ki se začne s tožbo, ne pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolitvenem delu. Zamudna sodba namreč temelji na domnevi, da tožena stranka v celoti priznava tožbene trditve, in sicer v posledici njene pasivnosti v postopku. Prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč dejstvo, da tožena stranka na tožbo ne odgovori.

10. V obravnavanem primeru je z vložitvijo ugovora tožene stranke zoper sklep o izvršbi, v katerem je slednja zahtevku tožeče stranke nasprotovala z zanikanjem upniško dolžniškega razmerja med strankama, tožena stranka jasno pokazala, da aktivno nasprotuje zahtevku. Pravočasna in pravilno izražena procesna aktivnost tožene stranke je pripeljala do vzpostavitve kontradiktornosti postopka. Tako vzpostavljena kontradiktornost omogoča sodišču prve stopnje procesno ravnanje v smislu določb 277. člena ZPP, zato procesne neaktivnosti tožene stranke na poslano dopolnitev tožbe tožeče stranke ne bi smelo presojati v luči določb 318. člena ZPP.

11. Z izdajo zamudne sodbe je sodišče prve stopnje tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je sodišču druge stopnje narekovalo njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljene procesne kršitve glede na njeno naravo sodišče druge stopnje samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).