Jedro

Če ravnanje, ki se očita obdolžencu, v določenem obdobju med storitvijo prekrška in pravnomočnostjo odločbe o prekršku ni bilo določeno kot prekršek, niti ni bila določena sankcija zanj, v tem obdobju takšno ravnanje ni predstavljalo prekrška.

Izrek

Sodba Okrajnega sodišča v Kranju z dne 12.9.2006 se spremeni tako, da se plačilna naloga Policijske enote Kranj z dne 2.9.2005 odpravita in se postopek zoper pravno osebo D.d.o.o. in odgovorno osebo V.P., zaradi prekrška po 2. alineji prvega odstavka 22. člena Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju, ustavi.

Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

Prekrškovni organ Policijska enota Kranj je pravni osebi D.d.o.o. dne 2.9.2005 izdal plačilni nalog, s katerim ji je zaradi prekrška po 2. alineji prvega odstavka 22. člena Uredbe o hrupu v naravnem in življenjskem okolju (Ur. l. RS št. 45/1995, 66/1996, v nadaljevanju Uredba o hrupu) izrekel globo v višini 200.000,00 SIT. Na podlagi drugega odstavka istega člena je prekrškovni organ globo v višini 50.000,00 SIT izrekel tudi odgovorni osebi V.P. Kaznovani pravna in odgovorna oseba sta zoper plačilna naloga vložili zahtevi za sodno varstvo, ki ju je Okrajno sodišče v Kranju z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeni.

Vrhovni državni tožilec H.J. je dne 20.2.2007 zoper pravnomočno sodbo v zvezi s plačilnimi nalogi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da se pravni in odgovorni osebi očita odgovornost za prekršek, ki je bil storjen dne 2.9.2005 ob 1.40 uri v gostinskem lokalu B. v K. s tem, da akustični aparat oziroma naprava ni bila uporabljena na način, ki ne moti drugih ljudi v okolju. V času med storitvijo prekrška dne 2.9.2005 in izdajo sodbe dne 12.9.2006 se je predpis, ki določa prekršek, večkrat spremenil. Uredba o hrupu je tako veljala do 1.1.2006, ko je začela veljati Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa ((Ur. l. RS št. 105/2005, v nadaljevanju Uredba o mejnih vrednostih), ki je razveljavila Uredbo o hrupu (21. člen Uredbe o mejnih vrednostih). Uredba o mejnih vrednostih ravnanja, ki se očita pravni in odgovorni osebi, ne določa kot prekršek. Tovrstno ravnanje je bilo v slovenskem pravnem redu ponovno določeno kot prekršek dne 21.7.2006, ko je začel veljati Zakon o varstvu javnega reda in miru (Ur. l. RS št. 70/2006, ZJRM-1). V času med 1.1.2006 in 21.7.2006 ni bilo veljavnega predpisa, ki bi ravnanje pravne in odgovorne osebe določal kot prekršek in zanj predpisoval sankcijo. V skladu z določilom drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (ZP-1) sta bili odgovorna in pravna oseba v navedenem obdobju v najugodnejšem položaju. Vložnik zato meni, da bi moralo sodišče postopek zoper njiju na podlagi prve točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustaviti, saj dejanje ni prekršek. Ker tega ni storilo, je prekršilo materialne določbe ZP-1 in predpisa, ki določa prekršek glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega je zoper obdolženca začet postopek, prekršek (1. točka 156. člena v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V drugem odstavku 2. člena ZP-1 je določeno, da se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek.

V času storitve prekrška je veljala Uredba o hrupu, ki je v 2. alineji prvega odstavka 22. člena določala, da se z denarno kaznijo najmanj 200.000,00 SIT kaznuje za prekršek gospodarska družba ali druga pravna oseba ali posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če ne uporablja televizijskega ali radijskega sprejemnika ali drugega akustičnega aparata ali naprave ali glasbila skladno z drugim odstavkom 20. člena te uredbe. Z drugim odstavkom 20. člena Uredbe o hrupu je bila prepovedana uporaba televizijskih in radijskih sprejemnikov in drugih akustičnih aparatov ali naprav ali glasbil na način, ki moti druge ljudi v okolju, razen uporabe za opozorilne in varnostne namene, kadar je to določeno s predpisi. Dne 1.1.2006 je začela veljati Uredba o mejnih vrednostih, ki v 21. členu določa, da z dnem uveljavitve preneha veljati Uredba o hrupu. Uredba o mejnih vrednostih ne vsebuje določbe, s katero bi bilo ravnanje, ki se v obravnavanem primeru očita pravni in odgovorni osebi, določeno kot prekršek in bi bila zanj predpisana sankcija.

Če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek, se uporabi predpis, ki je za storilca milejši (drugi odstavek 2. člena ZP-1). V obravnavanem primeru se je predpis, ki določa prekršek, spremenil tako, da je prenehal veljati. Ker ravnanja, ki se očita obdolženima pravni in odgovorni osebi, v določenem obdobju med storitvijo prekrška in pravnomočnostjo odločbe o prekršku noben predpis ni določal kot prekršek, niti ni določal sankcije zanj, v tem obdobju takšno ravnanje ni predstavljalo prekrška.

Skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 je zato potrebno ugotoviti, da dejanje, zaradi katerega je bil uveden postopek o prekršku, ni prekršek. Zato je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 in 1. točko prvega odstavka 156. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se plačilna naloga odpravita (drugi odstavek 65. člena ZP-1) in se postopek zoper pravno in odgovorno osebo ustavi.

Po določbi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.