Jedro

Preozko je stališče, da se v primerih, ko storilec pisanje z žaljivo vsebino naslovi na javnega uslužbenca ali ustanovo, v njem pa govori o upravičencu do zasebne tožbe, šteje, da je zasebni tožilec izvedel za kaznivo dejanje in storilca takrat, ko mu je javni uslužbenec ali ustanova izročila pisanje, saj da šele takrat lahko izve za vse relevantne okoliščine, pomembne za vložitev zasebne tožbe. Rok iz 1. odstavka 52. člena ZKP namreč začne teči, tudi če se zasebni tožilec seznani s pisanjem, ki mu ni izročeno, tako da ga prebere ali na drug način seznani z bistveno vsebino takega pisanja.

Kaznivo dejanje razžalitve je dokončano, ko se z žaljivo izjavo seznani druga oseba, pri čemer ni nujno, da je to oškodovanec. Pogoj je le, da mora biti iz izjave oškodovanec razpoznaven.

Po 421. členu ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v korist obsojenca. Morebitna ugotovitev, da ima obsojenčevo dejanje zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena ZKP, ki je težje od kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, bi bila obsojencu v škodo, zato tega očitka v zahtevi ni mogoče upoštevati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 7.12.2001 pod točko A obsojenega E.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi 1. odstavka 169. člena KZ določilo kazen dvajset dni zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obsojencu v določeno kazen štelo čas, ki ga je prebil v priporu, od 17.5.2001 od 14.30 ure do 21.5.2001 do 20.01 ure. Obsojencu je po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter povprečnino, odmerjeno na 200.000 SIT. Po 1. točki 357. člena ZKP pa je pod točko B/1 sodbe zoper obsojenca zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. odstavku 171. člena KZ, pod točko B/2 pa za kaznivi dejanji obrekovanja po 3. v zvezi z 2. odstavkom 170. člena KZ in razžalitve po 2. odstavku 169. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo pod točko B izreka spremenilo tako, da je po 3. odstavku 96. člena ZKP zasebni tožilec J.H. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obsojenca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika. V ostalem je pritožbo obsojenčevega zagovornika, v celoti pa pritožbo zasebnega tožilca, zavrnilo kot neutemeljeni in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zasebnemu tožilcu je po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 3. odstavkom 96. člena ZKP naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 60.000 SIT.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega E.H. iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da napadeni odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zasebni tožilec J.H., ki mu je bila zahteva za varstvo zakonitosti poslana v odgovor, meni, da ta ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je sodišče prekršilo predpise o vprašanju, ali je podana tožba upravičenega tožilca, saj da zasebni tožilec J.H. zasebne tožbe ni vložil v roku, predpisanem v 1. odstavku 52. člena ZKP, torej v treh mesecih od dneva, ko je izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Po vložnikovi presoji je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je zaradi razjasnjevanja dejstev, pomembnih pri presoji pravočasnosti vložitve zasebne tožbe, opravilo izjemno obsežen dokazni postopek in svoje ugotovitve v sodbi podrobno obrazložilo (stran 10 do 21). Tem procesno relevantnim dejstvom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je zasebni tožilec k zasebni tožbi priložil fotokopijo pisma, ki se razlikuje od edinega originalnega dopisa, ki ga je obsojenec poslal takratni županji Mestne občine K. I.F., da to kaže, da pisma ni dobil iz internega arhiva Urada za okolje in prostor mestne občine, pač pa da je do njega prišel na drug, samo njemu znan način, očitno pa več kot tri mesece pred vložitvijo zasebne tožbe, s tem pa ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnik uveljavlja na podlagi drugačnega vrednotenja procesno relevantnih dejstev. Na ta način zato po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Strinjati se je treba z zahtevo, da je pravilo, ki ga je postavilo višje sodišče, da se v primerih, ko storilec pisanje z žaljivo vsebino naslovi na javnega uslužbenca ali ustanovo, v njem pa govori o upravičencu do zasebne tožbe, šteje, da je zasebni tožilec izvedel za kaznivo dejanje in storilca takrat, ko mu je javni uslužbenec ali ustanova izročila pisanje, saj da šele takrat lahko izve za vse relevantne okoliščine, pomembne za vložitev zasebne tožbe, zamejeno nekoliko preozko. Rok iz 1. odstavka 52. člena ZKP začne teči, tudi če se zasebni tožilec seznani s pisanjem, ki mu ni izročeno, tako da ga prebere, ali na drug način seznani z bistveno vsebino takega pisanja. Morebitne govorice in nepopolne informacije v takem pisanju, ki bi prišle do zasebnega tožilca, pa ne morejo biti podlaga za sklepanje, da se je s kaznivim dejanjem seznanil že v tolikšni meri, da bi bilo zadoščeno standardu 52. člena ZKP, ko začne teči rok za vložitev zasebne tožbe. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da je do zasebnega tožilca prišel glas, da je obsojenec napisal županji pismo z vsebino, žaljivo za zasebnega tožilca, nakar je začel zadevo raziskovati. Vse bistvene dejanske okoliščine glede kaznivega dejanja so mu postale znane šele, ko mu je Urad za okolje in prostor izročil obravnavano pismo. Šele takrat se je zasebni tožilec seznanil z njegovo vsebino in kdo je njegov pisec. Kolikor poskuša zahteva izpodbiti pravilnost pravnomočne sodbe na tej podlagi, ne more biti uspešna.

Napačno je naziranje v zahtevi, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja nastala, ko se je z vsebino pisma seznanil zasebni tožilec in ne takrat, ko je zanjo izvedela županja. Kaznivo dejanje razžalitve je dokončano, ko se z žaljivo izjavo seznani druga oseba, pri čemer ni nujno da je to oškodovanec.

Pogoj je le, da mora biti iz izjave oškodovanec razpoznaven.

Prepovedana posledica je nastala in s tem je bilo tudi kaznivo dejanje dokončano, ko se je z vsebino obsojenčevega pisma seznanila županja Mestne občine K. Zahteva bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbo, da v pravnomočni sodbi ni razlogov o tem, da je obsojenec zavestno hotel ali privolil v nastanek prepovedane posledice, to je razžalitve zasebnega tožilca. Sodišče prve stopnje je v razlogih (stran 31 in 32 sodbe) določno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je obsojenec o zasebnem tožilcu zavestno žaljivo pisal ter da je tako ravnal z namenom, da ga pred človekom, s katerim službeno sodeluje, očrni. Zahteva izhaja iz napačne podmene, kdaj je bilo kaznivo dejanje razžalitve dokončano in na tej podlagi zatrjuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Take vložnikove očitke je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje.

Kolikor vložnik navaja, da obsojenec ni imel namena razžaliti zasebnega tožilca, pa je treba povedati, da za obstoj kaznivega dejanja razžalitve tak namen (animus injurandi) sploh ni potreben. Kaznivo dejanje je podano tudi, če storilec takega namena nima.

Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo (3. odstavek na 32. strani sodbe), zakaj ocenjuje, da je obsojenec pismo sestavil z namenom zaničevanja, takemu sklepu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje drugače, zato tudi v tem obsegu izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Zagovornik obsojenega E.H. v zahtevi navaja, da dejanje, tako kot je opisano, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve ter da obsojenec s svojim ravnanjem ni uresničil prepovedane posledice (razžalitve zasebnega tožilca), ampak da mu je mogoče naprtiti le očitek storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ. Poudarja, da glede na prepoved prekoračitve obtožbe iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v tej fazi postopka pravne kvalifikacije kaznivega dejanja ni mogoče spreminjati, da pa ravnanje sodišč prve in druge stopnje, ko je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena, ne pa obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ, pomeni kršitev kazenskega zakona iz 4. odstavka (očitno mišljeno 4. točke) 372. člena ZKP.

Tega očitka v zahtevi ni mogoče upoštevati iz dveh razlogov. Prvič zato, ker zahteva kršitev kazenskega zakona zatrjuje na podlagi lastne presoje dejstev, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. In drugič, ker sme obsojenčev zagovornik po 421. členu ZKP vložiti zahtevo le v korist obsojenca. Morebitna ugotovitev, da ima obsojenčevo dejanje zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena ZKP, ki je težje od kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ, pa bi bila obsojencu v škodo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega E.H., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni E.H. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku zahteve za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu.