Jedro

Materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode.

Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da taka škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Glede na navedeno stališče, tožeča stranka izdajo začasne odredbe tudi ne more utemeljiti na nepopravljivi škodi, ki bi nastala tretjim osebam.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo, vloženo pri tem sodišču dne 12. 1. 2017, z dopolnitvijo z istega dne, izpodbija sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Celje, št. 06122-2925/2016-7 z dne 23. 8. 2016, s katero je gradbeni inšpektor tožeči stranki naložil, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti rekonstrukcijo objekta na zemljišču s parc. št. 2183/1 k.o. ... (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložil, da mora v roku 90 dni po vročitvi odločbe odstraniti dve novozgrajeni pravokotni frčadi tlorisnih dimenzij 5,1 m x 4,5 m (notranje mere) na severni strani strehe objekta na zemljišču s parc. št. 2183/1 k.o. ..., odstraniti nove dele ostrešja ter vzpostaviti objekt v stanje pred gradnjo novih delov objekta na svoje stroške, sicer bo opravljena izvršba po drugi osebi ali s prisilitvijo (2. točka izreka). Odločil je, da za del objekta iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Dne 30. 3. 2017 je sodišče prejelo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, v katerem predlaga, da sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. V obrazložitvi navaja, da je Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Celje dne 4. 1. 2017 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, v katerem je bil tožeči stranki postavljen naknadni rok za izvršitev odrejene obveznosti. V nadaljevanju navaja, da v predmetni zadevi tožeča stranka ni z ničemer kršila zakonskih določb, temveč je ravnala zgolj skladno s pridobljenimi soglasji. V primeru izpolnitve odločbe inšpektorja pa bi to imelo za tožečo stranko take finančne posledice, da ne bi bila več likvidno sposobna, oziroma bi posledično to pomenilo zanjo stečaj oziroma prenehanje, s tem pa bi ji bila prizadejana nepopravljiva škoda. Sama odstranitev izvedenih del bi tožeči stranki pomenila najmanj stroške v višini 20.000,00 EUR, ki pa jih, kolikor bi s tožbo uspela, ne bi bilo mogoče nadomestiti z odškodnino, saj bi tožeča stranka v postopku stečaja prenehala obstajati. V nadaljevanju navaja, da je za sporno gradnjo pridobila tako kulturnovarstvene pogoje kot kulturnovarstveno soglasje pristojnega soglasodajalca in vztraja, da predstavljajo sporna dela vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno.

3. Nadalje navaja, da objekt tožnice v naravi predstavljata dve stanovanji, v katerih živita dve družini, in sicer ena 4-članska družina z dvema mladoletnima šoloobveznima otrokoma, v drugem pa 2-članska družina z enim mladoletnim šoloobveznim otrokom. Družini nimata dovolj sredstev, da bi si priskrbeli drugo stanovanje. Z izvršitvijo odločbe pa bi prišlo do materialne ogroženosti teh dveh družin, kar gotovo predstavlja težko popravljivo škodo. Poseg v stanovanja pa tudi predstavlja poseg v temeljne človekove pravice stanovalcev, ki jih varuje Ustava. Ob upoštevanju navedenega, odložitev izvršbe, ob upoštevanju načela sorazmernosti, ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi organu, ki je odločbo izdal, nastala kakršnakoli premoženjska škoda.

4. Tožena stranka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila .

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, za katero tožeča stranka predlaga, da naj se zadrži njeno pravno učinkovanje, torej odloži njena izvršitev, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem odločbe, ki nastopila z njeno izvršljivostjo, tožeči stranki nastaja težko popravljiva škoda.

7. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse (sklep VSRS opr. št. I Up 38/2013 in drugi), začasna odredba na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, začasno odloži sicer na podlagi zakona dovoljeno izvršitev upravnega akta. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, izkazati pa mora tudi, da taka škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

9. Po presoji sodišča tožeča stranka temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko popravljive škode, do katere naj bi prišlo z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

10. Po ustaljeni sodni praksi materialna škoda sama po sebi, ne da bi tožnik izkazal tudi svojo neposredno ogroženost, ne pomeni težko popravljive škode (npr. sklepi VSRS I Up 326/2008, I Up 144/2011 in drugi). Tožeča stranka v tožbi zatrjuje nastanek težko popravljive škode z navajanjem, da bo zaradi stroškov, ki ji bodo s tem nastali njeno poslovanje ogroženo, zaradi česar bo zašla v finančne težave, posledično pa v postopke po ZFPPIPP. Za navedena zatrjevanja tožeča stranka, razen predloga za zaslišanje direktorja, ne predloži nobenih dokazov. Tožeča stranka tako ni izkazala svojega finančnega stanja in obsega poslovanja ter konkretizirala posledic izvršitve izpodbijane odločbe na njeno poslovanje, s tem pa po mnenju sodišča ni v zadostni meri izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Ob upoštevanju sodne prakse (sklepi VSRS I Up 95/2008, I Up 602/2008 in številni drugi) mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da taka škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Glede na navedeno stališče, tožeča stranka izdajo začasne odredbe tudi ne more utemeljiti na nepopravljivi škodi, ki bi nastala tretjim osebam. Ne glede na navedeno, pa tudi sicer tožeča stranka k svojemu predlogu ni predložila nobenega dokaza o dejanski ogroženosti v predlogu navedenih družin, niti o tem, da te v objektu, ki je predmet inšpekcijskega postopka, dejansko prebivajo. Iz upravnega spisa, ki ga je v zadevi predložila tožena stranka namreč izhaja, da je tožeča stranka lastnica večjega števila stanovanjskih enot v spornem objektu. Iz prepovedi, ki jih je z izpodbijano odločbo v skladu z 158. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrekel inšpektor, pa tudi izhaja, da veljajo za sporni del objekta prepovedi izvedbe komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture.

11. Glede na to, da tožeča stranka ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ni izpolnjen eden od pogojev za izdajo začasne odredbe, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1 in je zato sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zaradi neizpolnjevanja tega pogoja pa sodišče ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi.