Jedro

Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev),morajo slednji že po mnenju ESČP izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi materialni prekluzivni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, kateri je upravičencem iz ZNISESČP določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je namreč splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahtevo tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrgel kot prepozno. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tožnica navedeno zahtevo oddala priporočeno po pošti dne 30. 5. 2018; tj. po poteku predpisanega roka (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017), ki ga v prvem odstavku 11. člena določa Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP).

2. Tožnica v tožbi navaja, da toženka ni imela pristojnosti določiti rok za izplačilo denarja, ki je njena lastnina. Pa tudi sicer s strani sodišča v Strasbourgu ni prejela obvestila (za vložitev zahteve za verifikacijo). Navaja še, da je bila v tem času bolna in je živela na vasi. Iz tega razloga je zahtevo za verifikacijo vložila šele leta 2018. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek.

3. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge iz izpodbijanega sklepa. Navaja, da tožnica s tožbo ni utemeljila svojih navedb, iz katerih bi izhajalo, da je bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Tudi materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno. Upoštevaje prvi odstavek 11. člena ZNISESČP lahko namreč toženka vsebinsko odloča zgolj o zahtevah za verifikacijo, ki so bile vložene v obdobju od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017. Izpodbijani sklep je bil tako v celoti izdan v skladu z določbami ZNISESČP oziroma ZUP. Toženka predlaga sodišču, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrženju tožničine zahteve za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. ... (v nadaljevanju zahteva).

6. Po prvem odstavku 11. člena ZNISESČP se lahko zahteva za verifikacijo vloži od 1. decembra 2015 do 31. decembra 2017. 7. Sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi niti ne prereka ugotovitve toženke, da zahteve ni vložila v roku, določenem v prvem odstavku 11. člena ZNISESČP1. Pri tem pa so neutemeljene tožbene navedbe, da toženka ni imela pristojnosti določiti roka za izplačilo denarja (smiselno za vložitev zahteve). Slednjega namreč ni določila toženka, temveč ZNISESČP, ki je določil način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014. ESČP je namreč z navedeno sodbo Sloveniji naložilo sprejetje potrebnih ukrepov, vključno s spremembo zakonodaje (v letu 2015 sprejeti ZNISESČP), da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji, kot tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), pa morajo slednji že po mnenju ESČP izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih bo vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. 8. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi materialni prekluzivni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, kateri je upravičencem iz ZNISESČP določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Razumna časovna omejitev pri uveljavljanju pravic je namreč splošno sprejet pravni standard, ki ga je zakonodajalec določil predvsem z namenom dosega pravne varnosti. Tako v tem primeru tudi ne gre za zahtevo, ki bi toženki omogočala zavračanje zahtev upravičencev iz ZNISESČP (zgolj) na formalistični podlagi. Pa tudi sicer se je o ustreznosti določitve materialnega roka iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP (posredno) izreklo že ESČP, in sicer v 21. točki sklepa št. 3461/08 (Vehbija Hodžić proti Sloveniji).

9. Nazadnje niso utemeljene niti tožbene navedbe v zvezi z boleznijo in življenjem na vasi ter neprejemom obvestila s strani ESČP2, s katerimi je tožnica opravičevala zamudo pri vložitvi zahteve. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč mogoča le v primeru zamude procesnih rokov tekom postopka, ne pa v primeru zamude materialnih rokov, za kar gre v konkretnem primeru3. Tudi sicer tožba ni primerno sredstvo, s katerim bi tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje (v zvezi z zamudo pri vložitvi zahteve). Po prvem odstavku 106. člena ZUP je namreč treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti pri organu, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje; torej toženki, skupaj z dejanjem, ki je zamujeno. V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala tožnica zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje vložiti skupaj z zahtevo za verifikacijo.

10. Glede na datum prejetja na strani toženke (4. 6. 2018) oziroma datum oddaje priporočene pošiljke (30. 5. 2018) tožnica torej ni izpolnila procesne predpostavke za začetek postopka (tj. pravočasnosti zahteve), zaradi česar je toženka v okviru predhodnega preizkusa zahteve po 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo tožnice s sklepom pravilno zavrgla.

11. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, ki predstavljajo ničnostne razloge, na kar pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12. Sodišče je v predmetnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, tj. izven glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni bilo sporno. Tožnica namreč niti ni prerekala ugotovitve toženke, da zahteve ni vložila pravočasno; (nova) dejstva, ki jih je tožnica – v zvezi s smiselnim utemeljevanjem vrnitve v prejšnje stanje glede vložitve zahteve – navajala v tožbi, pa za odločitev niso bila pomembna oziroma relevantna, kot pojasnjeno že zgoraj v obrazložitvi. Iz tega razloga sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 1 Iz podatkov v spisu sicer izhaja, da je tožnica – kot pravilno navaja v izpodbijanem sklepu že toženka – zahtevo oddala priporočeno na pošto dne 30. 5. 2018. Toženka je zahtevo tožnice prejela 4. 6. 2018. 2 Kakršnakoli obveznost obvestitve upravičencev iz ZNISESČP s strani ESČP tudi sicer ni obstajala. 3 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. U 353/92 z dne 14. 1. 1993 in Upravnega sodišča opr. št. II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015.