Jedro

Negm

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1,077.484 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za prestane in bodoče telesne bolečine znesek 500.000 SIT, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 400.000 SIT, za strah 120.000 SIT, za premoženjsko škodo 57.484 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek (v znesku 1,130.000 SIT) je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu ter prisojeno odškodnino znižalo za 260.000 SIT, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino za negmotno škodo v višini 760.000 SIT. Sodišče druge stopnje je tako znižalo odškodnino za strah za 60.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 200.000 SIT. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke, v celoti pa pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 1,390.000 SIT ter predlaga temu ustrezno spremembo sodbe. Navaja, da sta sodišči premalo vrednotili dejstvo, da je tožnica utrpela močnejši zvin vratnega dela hrbtenice. To izhaja iz zdravstvene dokumentacije in tudi iz mnenja izvedenca, saj je morala tožnica nositi Schanzovo ovratnico, ki jo zdravniki predpišejo le v hujših primerih. Za telesne bolečine ji je bila prisojena prenizka odškodnina, saj je prestajala dolgotrajne zmerne bolečine ter lažje bolečine še nadaljnja dva meseca. Celotno bolečinsko obdobje je tako trajalo kar tri mesece in tri tedne. Za tako dolgo bolečinsko obdobje prisojena odškodnina ni pravična, saj je ta višja celo pri oškodovancih, ki telesne bolečine prestajajo le mesec dni. Sodišči tudi nista v zadostni meri vrednotili dejstva, da bo bodoče bolečinsko obdobje zelo dolgotrajno. Tožnica bo morala tako rekoč vsakodnevno prestajati bodoče bolečine še nadaljnih 45 let, saj je laborantka in ima pri delu vratni del hrbtenice v sklonjeni, prisiljeni drži. Prav tako bo bodoče telesne bolečine prestajala pri gospodinjskih opravilih. Tudi prestane neugodnosti niso zanemarljive, saj je bil neugoden že sam dolgotrajen bolniški stalež in tudi jemanje analgetikov, nošnja Schanzove ovratnice, ambulantna fizioterapija in razgibavanje vratu. Sodišči bi ji morali za strah prisoditi vso zahtevano odškodnino, saj ni šlo le za lahek zvin vratnega dela hrbtenice. Škodni dogodek je bil nepričakovan, neugoden, zaradi česar se je tožnica močno prestrašila. Upravičeno jo je skrbelo za izid zdravljenja, in sicer vse do njegovega zaključka, saj so se bolečine umirjale počasneje, kot je pričakovala. Prisojena ji je bila občutno prenizka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožnici so zdravniki povedali, da ji bodo težave ostale tudi v bodoče, zato okoliščina, da ne hodi k zdravniku, ne more biti merilo njenih težav. Sodišči ne smeta vrednotiti le procentualne ocene zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč tudi opisno oceno, torej česa tožnica zaradi posledic nezgode ne more več opravljati oziroma opravlja le s povečanimi napori ter koliko zaradi tega psihično trpi. Morali bi ustrezno upoštevati tožničino izpovedbo in tudi mnenje izvedenca ortopeda. Tožnica namesto na dolge ture v hribe hodi le na kratke ture, smučati ne zmore več v enakem obsegu. To velja tudi za gospodinjska opravila. Ne zmore v enakem obsegu delati na vrtu in zato psihično trpi. Po poklicu je laborantka, zato mora v delo vlagati več naporov. Med delom mora večkrat razgibati vratni del hrbtenice in tudi večkrat počivati. Ker mora vlagati več naporov, je postala bolj nervozna. Tožničine življenjske aktivnosti so se zmanjšale na vseh področjih njenega življenja. Zato bi ji sodišči morali prisoditi vso zahtevano odškodnino iz tega naslova. Sodišči tudi nista upoštevali poteka časa od nastanka škode do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj je morala 4 leta in 9 mesecev čakati na- odmero pravične denarne odškodnine. Ta čas pa je bila tožena stranka v plačilni zamudi. Tožnica priglaša stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah, je revizijsko sodišče vezano. Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice lažje stopnje, pri čemer je prišlo do poškodb v globokih obhrbteničnih mišicah, vezeh, sklepnih ovojnicah in fasetnih sklepih. Revizijsko sodišče ne more upoštevati revizijskih navedb, da je šlo za močnejši zvin vratnega dela hrbtenice, saj gre za poskus izpodbijanja dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnica je bila poškodovana v prometni nesreči dne 23.2.1996. Sodišči sta ugotovili, da je zaradi poškodbe pet dni trpela kontinuirane zmerne bolečine, občasne zmerne bolečine tri do štiri tedne, kontinuirane lažje bolečine dva tedna in občasne pojemajoče lažje bolečine dva meseca. Res je celotno bolečinsko obdobje trajalo približno tri mesece in tri tedne, kot to poudarja revizija, vendar pa je šlo v pretežnem delu (približno dve tretjini tega obdobja) za lažje bolečine. Glede bodočih telesnih bolečin sta sodišči ugotovili, da so tožnici ostale bolečine v vratu, ki jih bo prestajala še dolgo obdobje, vendar pa je treba upoštevati tudi, da se bodo te pojavljale le v obliki občasnih lažjih bolečin ter da so bile pri tožnici že pred nesrečo prisotne manjše degenerativne spremembe. Obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ki so se izkazovale v obliki povijanja vratu in nošenja Schanzove ovratnice, razgibavanja vratu, jemanja sredstev za lajšanje bolečin, izpostavljenosti rentgenskemu sevanju, ambulatni fizikalni terapiji, pregledov pri izbranem zdravniku in pri kirurgu ter bolniškega staleža, je v odškodnini, odmerjeni v višini 500.000 SIT, primerno upoštevan. Tožničine prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti so tudi ob upoštevanju njene starosti v času škodnega dogodka primerno vrednotene.

Odškodnina za strah v znesku 60.000 SIT je v skladu z ugotovitvami o obsegu in intenzivnosti strahu ob nesreči in kasnejšega strahu pred posledicami poškodbe in pred izidom zdravljenja. Škodni dogodek je bil za tožnico nepričakovan, vendar pa je bil strah ob škodnem dogodku kratkotrajen, saj je šlo za trčenje od zadaj. Ker strah za izid zdravljenja glede na težo poškodbe in obseg posledic ni bil intenziven, ni podlage za zvišanje odškodnine, prisojene iz tega naslova.

Pritožbeno sodišče je tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino v znesku 200.000 SIT. Pri tem je treba, ob upoštevanju procentualne ocene, izhajati predvsem iz opisa duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih tožnica trpi. Na podlagi izvedenskega mnenja sta sodišči ugotovili, da poškodba pri tožnici ni pustila trajnih funkcionalnih posledic, saj je gibljivost njene vratne hrbtenice praktično neokrnjena. Da tožnica z vratno hrbtenico nima večjih težav, torej izhaja iz vsega navedenega, in ne zgolj iz okoliščine, da zaradi takšnih težav ne hodi k zdravniku. Sodišči pa sta upoštevali tudi izpovedbo tožnice, saj sta ji verjeli, da bo zaradi občasnih lažjih bolečin v vratu težje opravljala fizična dela, svoje poklicno delo laborantke in gospodinjska dela, ki so povezana z obremenitvami ali držo glave v prisiljenih držah. Tožnica je tudi nekoliko ovirana v svojih priljubljenih aktivnostih (smučanje, hoja v hribe), zaradi česar je nervozna in duševno trpi, vendar je stopnja tega stanja blaga. Glede težav na delovnem mestu tako sama navaja, da so njene težave pravzaprav v tem, da se mora med delom večkrat razmigati oziroma počivati. Da tožnica pri svojih aktivnostih ni bistveno omejena, je razvidno tudi iz okoliščine, da je njeno prikrajšanje pri izletih v hribe le v njihovi dolžini. Iz opisa posledic torej izhaja, da gre za majhne posledice, ki so skoraj na meji pravno priznane škode. Ob upoštevanju okoliščin primera je treba prisojeno odškodnino ustrezno umestiti v okvir obstoječe sodne prakse in jo na tak način objektivizirati. To je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine tudi storilo. Zato po presoji revizijskega sodišča ni podlage za zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tudi revizijska navedba, da bi morali sodišči tožnici prisoditi višjo odškodnino, saj je štiri leta in devet mesecev čakala na odmero odškodnine, ne more biti uspešna. Nesreča se je zgodila 23.2.1996, tožnica pa je tožbo vložila 18.8.1997 in sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo 3.11.2000. Ni mogoče trditi, da bi tožena stranka postopek zavlačevala. Zato zahtevana odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka ni utemeljena. Sicer pa se realnost čakanja na prisojo odškodnine odraža tudi v primerjavi z obstoječo sodno prakso. Ob upoštevanju meril iz 200. in 203. člena ZOR je bila tožnici, tudi po presoji revizijskega sodišča, prisojena primerna odškodnina.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).