Jedro

Na posamezni stavbi ne more hkrati obstajati lastnina in solastnina, če ne gre za stavbo v etažni lastnini. Stena kot del stavbe je nesamostojen del, ki deli pravno usodo glavne (celotne) stvari. Na njem nihče ne more pridobiti lastninske pravice, ki bi bila drugačna od lastninske pravice na celotni stvari oziroma na preostalem delu stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagatelja sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za ureditev razmerij med solastniki in ustavilo postopek (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta predlagatelja dolžna nerazdelno povrniti pooblaščencu nasprotnih udeležencev stroške v višini 687,50 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožujeta predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep. Podrejeno predlagata njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da solastnina med udeleženci nepravdnega postopka nikoli ni nastala, vendar svojega stališča ni pojasnilo. Enostransko je sledilo predlogu nasprotnih udeležencev, ni pa se opredelilo do predloga predlagateljev o prekinitvi postopka in napotitvi na pravdo. Ker je bil v obravnavanem primeru obstoj solastnine sporen, bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo ali pa sporno vprašanje rešiti kot predhodno vprašanje. S sklepom bi moralo ustaviti postopek, po pravnomočnosti sklepa pa bi se moral postopek nadaljevati po pravilih pravdnega postopka (17. člen ZNP). Predlagatelja in pravni prednik nasprotnih udeležencev so se leta 1976 dogovorili, da bodo tik ob meji zgradili (za obe delavnici) skupno steno, in sicer tako, da bo pravni prednik nasprotnih udeležencev zgradil to skupno steno, predlagatelj pa bo kasneje zgradil še temelje za njegov objekt. Solastnina je tako nastala na podlagi dogovora, vendar deleži niso bili nikoli določeni, zato velja domneva, da so enaki. Solastninsko razmerje glede skupne stene je vsa leta potekalo brez težav in sporov, stena se je redno vzdrževala več kot trideset let. Problem je nastal šele takrat, ko sta nasprotna udeleženca zaradi spremembe namembnosti objekta zgornji del skupnega zidu podrla, stanovanjski objekt pa od njega odmaknila za en meter, zaradi česar je skupna stena ostala neobdelana in zamaka, s tem pa jima na njunem delu spornega zidu nastaja škoda. Solastnina na skupni steni je tako nastala na podlagi pravnega posla (ustnega dogovora) in na podlagi priposestvovanja. Zaradi sprejetega dogovora sta bila predlagatelja ves čas v dobri veri, saj je pravni prednik nasprotnih udeležencev vselej ravnal, kot da je skupni zid solastnina in je ni osporaval. Če solastnina ne bi obstajala, bi bilo sodelovanje predlagateljev v postopku spremembe namembnosti in pridobitve gradbenega dovoljenja odveč. Predlagatelja pa sta v navedenem postopku postavljala zahteve in soglašala z gradnjo pod pogojem, da skupna stena ostane in da jo nasprotna udeleženca primerno sanirata. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja sta bila udeležena kot solastnika, saj velja, da je potrebno za odstranitev dela nepremičnine nasprotnih udeležencev, s katerimi se posega v skupni del stavbe, pridobiti soglasje lastnikov sosednje nepremičnine. Navedeno dokazuje obstoj solastnine. Sprememba oziroma delno zrušenje stene v solastnini presega redno upravljanje, zato mora obstajati soglasje vseh solastnikov. Skupna nosilna stena obeh delavnic je skupni gradbeni element po drugem odstavku 5. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Skupni deli stavb pa so solastnina lastnikov etažnih delov stavbe po četrtem odstavku 3. člena SZ-1. Zaradi posegov v nosilno steno je namesto enote v dvostanovanjski stavbi nastala konstrukcijsko ločena in s tem samostojno stoječa stavba, vmesna stena pa je postala zunanja stena te stavbe. Nova stanovanjska hiša ima novo nosilno steno. Gre za spremembo načina rabe dosedanje vmesne stene. Ker je šlo za poseg v skupno steno, sta nasprotna udeleženca dolžna odpraviti škodljive posledice, ki so nastale predlagateljema.

3. Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da za rešitev vprašanja obstoja solastninskega razmerja med udeleženci predmetnega postopka sodišču prve stopnje ni bilo treba prekiniti postopka in napotiti udeležencev na pravdo, temveč je lahko samo rešilo predhodno vprašanje (8. člen ZNP v zvezi z 9. členom ZNP).

6. Izpodbijani sklep ni obremenjen z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da predlog za ureditev razmerij ni utemeljen, ker glede na trditveno podlago udeležencev nepravdnega postopka ni mogoče šteti, da med njimi obstaja solastninsko razmerje. S takšno presojo se pritožbeno sodišče strinja. Predlagatelja sta med postopkom pred sodiščem prve stopnje vztrajala, da je solastnina na steni nastala na podlagi pravnega posla. Slednjega sta konkretizirala z navedbami, da sta se predlagatelja in pravni prednik nasprotnih udeležencev leta 1976 dogovorila, da bodo tik ob meji zgradili steno, ki bo za obe delavnici ista, in sicer tako, da pravni prednik nasprotnih udeležencev zgradi to skupno steno za obe delavnici, predlagatelj pa kasneje zgradi še temelje za njegov objekt, stena pa bo za obe delavnici skupna. Takšen dogovor ne predstavlja dogovora o nastanku solastnine. Gre zgolj za dogovor o tem, da bo steno, ki jo bo sicer zgradil pravni prednik nasprotnih udeležencev, uporabljal tudi predlagatelj. Iz tega pa ni mogoče samodejno izpeljati zaključka, da so se dogovorili tudi o lastninskem režimu oziroma o solastnini na steni, kot to zmotno meni pritožba. Že iz navedenega razloga zato solastnina na steni ni mogla nastati ne na podlagi zatrjevanega pravnega posla, ne na podlagi priposestvovanja. Razen tega se do začetka tega postopka tudi predlagatelja sama očitno nista štela za solastnika te stene, glede na njuni izjavi na ustni obravnavi 19.7.2006 (da želita, da del njegove vzhodne (H.) stene ostane – A7) in dopis takratne pooblaščenke predlagatelja z dne 13.3.2009 (da ni dolžan plačevati nobene uporabnine ali kakšnega drugega nadomestila za „skupni“ zid, saj ima dogovorjeno brezplačno uporabo – A11).

7. Tudi če bi predlagatelja in pravni prednik nasprotnih udeležencev sklenili dogovor o nastanku solastnine na steni, na podlagi takšnega dogovora solastnina ne bi mogla veljavno nastati, saj na posamezni stavbi ne more hkrati obstajati lastnina in solastnina, če ne gre za stavbo v etažni lastnini. Stena kot del stavbe je nesamostojen del, ki deli pravno usodo glavne (celotne) stvari. Na njem nihče ne more pridobiti lastninske pravice, ki bi bila drugačna od lastninske pravice na celotni stvari oziroma na preostalem delu stvari (načelo specialnosti). Ker posledično ni izpolnjen niti pogoj zakonite in dobroverne posesti, predlagatelja nista pridobila solastninske pravice na skupni steni niti s priposestvovanjem. Sicer sta predlagatelja v postopku pred sodiščem prve stopnje vztrajala, da je solastnina nastala s pravnim poslom in se na priposestvovanje nista sklicevala.

8. V podkrepitev svojih navedb, da je skupna stena v solastnini udeležencev nepravdnega postopka, se pritožba neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 5. člena SZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 3. člena SZ-1. Navedene določbe se nanašajo na večstanovanjske stavbe oziroma stavbe, na katerih je vzpostavljena etažna lastnina, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. O tem, da je skupna stena v solastnini udeležencev nepravdnega postopka, ni mogoče zaključiti niti na podlagi dejstva, da sta predlagatelja sodelovala v postopku spremembe namembnosti in izdaje gradbenega dovoljenja.

9. Na pravilnost takšnih razlogov ne vpliva dejstvo, da sta nasprotna udeleženca podrla svoj objekt in zgradila novega tako, da sta ga premaknila v notranjost svoje nepremičnine, sporni zid na nepremičnini nasprotnih udeležencev, ki je prej služil obema stavbama, pa je ostal. Po rušenju objekta nasprotnih udeležencev (in izgradnji novega, kateremu sporni zid ne služi – ni njegov del), je nastal nov položaj, in sicer je sporni zid v gradbenem smislu sedaj del druge glavne stvari, objekta predlagateljev. Sporna stena zato ni samostojna stvar. Ker stoji na nepremičnini nasprotnih udeležencev, je položaj podoben situaciji iz drugega odstavka 271. člena SPZ (v delu, v katerem ta zid objekta predlagateljev stoji na nepremičnini nasprotnih udeležencev). Tudi ta primerjava kaže, da sporni zid ne predstavlja solastnine udeležencev postopka.

10. Glede na navedbe in predloge udeležencev nepravdnega postopka v obravnavanem primeru ni podana situacija, ki jo ureja prvi odstavek 17. člena ZNP. Očitki o nastajanju škode so v navedbah predlagateljev zgolj pavšalno navrženi. Sicer pa pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu s 17. členom ZNP, pritožba ne konkretizira.

11. Ker po pojasnjenem med udeleženci predmetnega postopka ne obstaja solastninsko razmerje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za ureditev razmerij med solastniki.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

13. Predlagatelja sama krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 35. člena ZNP).