Jedro

Delodajalec je dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih. To ni mogoče, če delodajalec nima prostih delovnih mest oziroma potreb po njihovi zasedbi. Dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 17. 5. 2010, za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je tudi reparacijske zahtevke za čas od prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe ter za plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR in plačila dveh zneskov po 7.854,80 EUR. Ugotovilo je, da je morala tožena stranka v skladu z zahtevami lastnika spremeniti organizacijo dela na programu kaizen, kar je posledično pripeljalo do ukinitve delovnega mesta kaizen inženir, to je delovnega mesta, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Projekt kaizen je tožena stranka nadomestila s projektom stalnih izboljšav, kar pomeni, da je projekt v spremenjeni obliki potekal še naprej, dela oziroma njegove aktivnosti pa so se razdelila med lokalne vodje del na operativni ravni. Ne gre za to, da tožena stranka ne bi več potrebovala določenih storitev iz programa kaizen, ampak za to, da ni bilo več potrebe po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih, vendar take možnosti ni bilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Program kaizen pomeni od japonske avtomobilske industrije prevzeto metodo optimizacije delovnih, proizvodnih ter organizacijskih procesov, ki prinašajo racionalizacijo poslovanja na vseh nivojih. Prenehanje potreb po delu tožnika tako poenostavljeno pomeni, da je prenehala potreba po izvajanju programa racionalizacije iz razloga racionalizacije. To očitno dokazuje, da je odpoved odraz šikaniranja in osebnih zamer s strani vodstva. Zmotno je tudi stališče sodišča da je bila pravilno uporabljena določba tretjega odstavka 88. člena ZDR. Še preden je tožnik prejel odpoved se je pri toženi stranki zaposlila delavka na delovnem mestu inženir kakovosti in je deloma, če ne v celoti prevzela delovne naloge tožnika. Za navedeno delovno mesto se zahteva VI. stopnja izobrazbe, tožnik pa je opravljal delo, za katero se zahteva VII. stopnja izobrazbe. Vendar je delavka izpovedala, da so pri toženi stranki vsi inženirji kakovosti na istem nivoju, zato bi to delo lahko opravljal tudi tožnik, četudi z višjo izobrazbo.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri materialno pravni presoji je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje, saj revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370.člena ZPP).

7. Revizijske navedbe pa se v celoti nanašajo le na nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava temelji namreč tožnik na prepričanju, da bi moralo sodišče upoštevati drugačno dejansko stanje oziroma sprejeti drugačne dejanske zaključke. Pri tem deloma izhaja tudi iz zmotnega povzemanja dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. 8. Prva dejanska ugotovitev, ki ji tožnik v reviziji ne oporeka, je, da je prišlo do reorganizacije programa kaizen. Torej ne do ukinitve tega programa ali prenehanja potreb po delu na tem programu, temveč le do drugačne organizacije dela. Ne gre za to, da bi prenehala potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, temveč za to, da je prenehala potreba po tem delu na dotedaj samostojnem delovnem mestu „kaizen inženirja“. Posledica organizacijskih sprememb je bila ukinitev tega samostojnega delovnega mesta. Take dejanske ugotovitve pa pomenijo, da je podan utemeljen odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR: prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov.

9. Brez pravne podlage je zatrjevanje tožnika, da je bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za vsakršno delovno mesto, ne glede na to, ali je imela na razpolago prosto delovno mesto za ustrezno zaposlitev.

10. Določba tretjega odstavka 88. člena ZDR je jasna. Delodajalec je dolžan preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih. To ni mogoče, če delodajalec nima prostih delovnih mest oziroma potreb po njihovi zasedbi. Dolžnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi se nanaša le na dolžnost ponudbe ustrezne zaposlitve, ne pa katerekoli zaposlitve. Ustrezna zaposlitev pa je v tretjem odstavku 90. člena ZDR jasno definirana kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi. Pravilna je zato presoja nižjih sodišč, da delovno mesto, za katero se zahteva VI. stopnja izobrazbe, za tožnika ni predstavljala ustrezne zaposlitve in mu tožena stranka sklenitve pogodbe za tako delovno mesto ni bila dolžna ponuditi.

11. Trditve o domnevnem šikaniranju in osebnih zamerah ter prilagajanju razpisnih pogojev se prav tako nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Poleg tega pa so v reviziji omenjene zgolj pavšalno, brez ustrezne utemeljitve, ki bi omogočala revizijsko presojo pravilne uporabe materialnega prava.

12. Ker sta glede na navedeno nižji sodišči ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabili, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP, saj navedbe v odgovoru za odločitev niso prispevale ničesar bistvenega.