Jedro

Prvostopenjsko sodišče je v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi, zlasti da je pokojna pisno posojilno pogodbo z dne 17. 1. 2012 hranila skupaj z bančnimi izpiski vseh nakazil in hkrati posebej zapisala, da pričakuje vračilo danih zneskov, pretehtano in prepričljivo prišlo do zaključka, da je med pokojno E. E. in toženko obstajalo posojilno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem in stroškovnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožečima strankama v roku 15 dni plačati 410,65 EUR pravdnih stroškov pritožbenega postopka, če zamudi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni plačati 24.300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2018 naprej do plačila (I. točka izreka). Zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice 24.300,00 EUR za obdobje od 5. 9. 2018 do 4. 11. 2018 je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 3.147,95 EUR (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene zazloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da sta skupaj z možem kot podnajemnika deset let prebivala pri pokojni zapustnici, s katero sta se dobro razumela in imela skoraj družinsko življenje, pomagala sta ji pri hišnih opravilih in gospodinjstvu. V letu 2014 so se dogovorili, da se finančna sredstva, dana s strani pokojne, štejejo za plačilo in darilo za njuno nesebično pomoč in osebno moralno podporo. Podaja izvlečke izpovedb prič A. A., B. B. ter C. C. Sodišču očita, da je dokazni postopek povzelo izrazito v korist tožnic in kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker pokojna ni imela bližnjih sorodnikov, je bolj življenjsko logično, da je bila toženki pripravljena odpustiti znesek za njeno pomoč, kot utemeljevanje prvostopnega sodišča, ki obstoj prijateljskega razmerja razume kot predpogoj, da je pokojna sploh posodila denar brez kakršnihkoli zavarovanj. Napačen je zaključek sodišča, da toženki ni uspelo izkazati darilnega dogovora oziroma da je prišlo do odpusta dolga, saj je bil dogovor jasno ustno dogovorjen. Sodišče je kršilo pravdni postopek, ker ni zaslišalo D. D., ki bi jasno povedal, kakšno funkcijo je opravljal A. A. glede na obravnavano pogodbo oz. pooblastilo, ki mu ga je dala pokojna. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pokojna E. E. avtorica besedila, ki se glasi: “Nakazila iz hranilne knjižice moje! Dokumenti priloženi. Ob prodaji hiše bodo poravnali dolžni znesek brez obresti stranke A. A.” Glede na izvedensko mnenje, da ugotovitve podpirajo predpostavko, da pokojna ni zapisala števila 25.400 in da je avtentičnost podpisa nedokazljiva, je sodišče nepravilno sklenilo, da je omenjeni zapis nastal 7. 4. 2015. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da avtorstvo zapisa zneska ni ključnega pomena, saj je višina domnevno posojenega zneska znana in nesporna. Sodišče v celoti prezre celo svojo lastno ugotovitev, da je povsem verjetno, da je stanje dolga pripisala neka tretja oseba, pri čemer zatem nepravilno zaključi, da to ne zmanjšuje vrednosti in zanesljivosti dokaza A18. Prav tako je toženka ugovarjala zastaranje, do katerega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo.

3. Na pritožbo sta odgovorili tožnici in predlagata, da se zavrne. Dokazno breme, da je pri posojilu šlo za darilno pogodbo, je v celoti na strani toženke, ki tega ni uspela dokazati. Toženka v utemeljitev svojih očitkov selektivno navaja izseke zaslišanja pravdnih strank ter prič, kar je nedopustno in zavajajoče. Neutemeljene so navedbe, da ne gre za zapis, ki ga je napravila E. E., ker je na drugi strani zapisa z drugačno pisavo napisan znesek 25.400,00 EUR. Sodišče je pravilno zaključilo, da zapis zneska na drugi strani ne spremeni ugotovitve, da je pokojna dne 7. 4. 2015 nakazila štela kot posojilo, saj je šlo pri zapisanem brez dvoma za zapis pokojne E. E., kar je edino bistveno za utemeljitev zahtevka. Zaključek bi bil enak, ne glede na ugotovitev, kdo je na zadnjo stran zapisal številko 25.400. Ne držijo navedbe toženke, da do podpisa darilne pogodbe ni prišlo zaradi bolezni E. E., saj je bila zdrava v letu 2014, ko naj bi potekali pogovori o darilni pogodbi. Pri tem niti toženka niti priča A. A. nista vedela izpovedati o okoliščinah dogovora glede darilne pogodbe in sta podala zgolj pavšalne navedbe, na podlagi katerih ni bilo mogoče zaključiti, da je do pogovorov o sklenitvi darilne pogodbe prišlo, kaj šele da bi bil dogovor dejansko sklenjen. Obenem je sodišče pravilno zavrnilo zaslišanje D. D., saj med pravdnima strankama ni sporno, da je mož toženke sodeloval pri pridobitvi subvencije za EKO sklad, kar ne vpliva na posojilno razmerje med toženko in pokojno E. E. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je toženka od pokojne E. E. v okviru nakazil in gotovine skupaj prejela 25.800,00 EUR. Sporno je bilo, ali je pokojna omenjeni znesek posodila, kakor je trdila in dokazovala tožeča stranka, ali je šlo za darilo oz. kasnejši odpust dolga, kakor se je branila toženka. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaključilo, da je šlo za posojilno pogodbo. Poglaviten dokaz, na katerega se je oprlo, je besedilo na listini z dne 7. 4. 2015 (priloga A9, A16 in izvirnik A18), na kateri je na sprednji strani zapisano: “POZOR! Nakazila iz hranilne knjižice moje! Dokumenti priloženi. Ob prodaji hiše bodo poravnali dolžni znesek obrez obresti stranke A. A.” Besedilo je zaključeno s podpisom E. E. Na hrbtni strani listine je zapisan znesek 25.400. Ker je bila avtentičnost besedila sporna, je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem grafološke stroke. Na podlagi njegovega mnenja je prišlo do zaključka, da je pokojna E. E. avtorica besedila na sprednji strani listine, in da je nakazila obravnavala kot posojila. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, je presodilo, da je med pravno prednico tožeče stranke in toženko obstajalo posojilno razmerje. Pravilno ga je obravnavalo po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o posojilni pogodbi (569. člen - 578. člen OZ). Po ugotovitvi, da toženka po poteku dvomesečnega roka od zahteve tožeče stranke z dne 4.9. 2018 za vračilo (drugi odstavek 574. člena OZ) ni vrnila posojila, je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Zavrnilo ga je le delno v obrestnem delu (za čas od 5.9.2018 do 5.11.2018 – potek dvomesečnega roka za izpolnitev od poziva za vračilo posojila), česar pritožnica vsebinsko ne izpodbija. Za pritožbo v tem delu niti nima pravnega interesa, ker je v zavrnilnem delu sodba zanjo ugodna.

6. Sprejeta odločitev je pravilna. Za pritožbo sporna oz. pravno odločilna dejstva o obstoju in vsebini posojilne pogodbe so pravilno in popolno ugotovljena. Odločitev je pojasnjena v vsebinsko prepričljivih in popolnih razlogih. Pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje. V njih ni zatrjevanih vrzeli (razlogi o ugovoru zastaranja so v tč. 25 sodbe) in nasprotij. Pritožničino nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravden postopku (ZPP), pa tudi ne relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Opravljena je celovito in upoštevaje celotno dokazno gradivo, ne pa le (delov) tistih dokazov, ki so pritožnici v korist in ki jih izpostavlja v pritožbi. Na ta način pritožba ne omaje dokazne ocene sodišča in ugotovljenega dejanskega stanja. Ker sodba ni obremenjena niti z drugimi očitanimi procesnimi kršitvami niti s tistimi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o napačnih zaključkih, da je pokojna E. E. avtorica besedila listine z dne 7.4.2015. Oporo imajo v pravilno ocenjenem mnenju izvedenca grafološke stroke. Upoštevaje strokovne kriterije je z najvišjo stopnjo prepričanosti ugotovil, da je obravnavano besedilo napisala ista oseba kot primerjalne rokopise, za katere ni bilo sporno, da jih je napisala E. E. Prvostopenjsko sodišče je prav tako prepričljivo utemeljilo, da je vprašanje avtorstva podpisa na koncu citiranega besedila drugotnega pomena, saj že sam rokopis celotnega besedila potrjuje, da je besedilo napisala E. E. Sodišče je tudi pravilno štelo, da je omenjeni zapis nastal 7. 4. 2015. Gre za datum, ki je jasno napisan na koncu besedila, obenem niti ni bilo sporno, da je besedilo nastalo tega dne.

8. Prav tako ne drži, da je sodišče prezrlo ugotovitev izvedenca, da zneska 25.400 ni zapisala ista oseba. Najprej je korektno povzelo mnenje izvedenca, da je možno, da omenjenega zneska ni zapisala E. E. (16. obrazložitve). Glede na zapisano vsoto je ocenilo, da zapis 25.400 ni nastal hkrati z besedilom dne 7. 4. 2015, saj se nanaša na stanje dolga po 17. 3. 2016 (17. točka obrazložitve). Prepričljivo je utemeljilo, da avtorstvo zapisanega zneska ob drugih dokazih oz. nesporni višini izočenih zneskov ni bistvenega pomena. Po pravilni oceni sodišča je poglavitna dejstvena danost obravnavane listine, da je pokojna E. E. dne 7. 4. 2015 zneske, dane toženki, štela za posojilo. Ker je bilo mogoče višino posojila ugotoviti na podlagi ostalih dokazov (potrdila o plačilu na A3 in A4), je pravilna tudi nadaljnja ocena sodišča, da dejstvo, da je znesek 25.400 očitno pripisal nekdo drug, ne zmanjšuje dokazne vrednosti dokaza v prilogi A18. 9. Prvostopenjsko sodišče je v povezavi z ostalimi ugotovljenimi dejstvi, zlasti da je pokojna pisno posojilno pogodbo z dne 17. 1. 2012 hranila skupaj z bančnimi izpiski vseh nakazil (18. točka obrazložitve) in hkrati posebej zapisala, da pričakuje vračilo danih zneskov (priloga A18), pretehtano in prepričljivo prišlo do zaključka, da je med pokojno E. E. in toženko obstajalo posojilno razmerje.

10. Tudi očitki o enostranski, pomanjkljivi ter izrazito v korist tožnic povzeti dokazni oceni glede izpovedb prič in strank niso utemeljeni. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da obstoj prijateljskega razmerja oz. naklonjenosti med toženko in pokojno samo po sebi ne potrjuje darilne pogodbe. Tudi okoliščine o obiskovanju pokojne, o čemer so izpovedovale priče, niso bistvene pri presoji morebitnega obstoja darilne pogodbe. Zato sodišče ni ravnalo pristransko in ni kršilo toženkine ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ker jih ni posebej v navajalo v obrazložitvi. Prav tako pravno nista odločilni izpovedbi prič - najemnikov pokojne E. E., saj podobno kot ostali zaslišani nista vedela nič o tem, da bi bila toženka kaj dolžna E. E. V točki 19 je sodišče ustrezno utemeljilo, zakaj ni sledilo neprepričljivi izpovedbi toženkinega moža A. A. Dejal je, da so nakazila že takoj predstavljala darilo za dolgoletno skrb in delo, in hkrati, da so se glede narave nakazil dogovorili, da bo veljal naknadni ustni dogovor, kar je nelogično in neživljenjsko. Omenjene okoliščine in izseki izpovedb, ki jih toženka ponavlja v pritožbi, same zase, kot tudi skupaj, v ničemer ne prepričajo, da je bil toženki obravnavani znesek podarjen. Dokazno breme za obstoj darilne pogodbe je bilo na toženki. Po pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje pa je bila njena in neprepričljiva izpovedba njenega moža, da so se s pokojno že leta 2014 dogovorili, da posojeni zneski predstavljajo darilo, ovržena z listinskim dokazom – zapisom posojilodajalke E. E. z dne 7. 4. 2015, na podlagi katerega se je sodišče zanesljivo prepričalo, da izročenih zneskov ni štela za darilo.

11. Pritožnica tudi neutemeljeno graja, da sodišče ni zaslišalo D. D. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in obrazloženo (tč. 4) zavrnilo omenjeni dokazni predlog kot nepotreben. Vloga toženkinega moža pri neuspešni pridobitvi subvencije EKO sklada za pokojno E. E., o čemer bi izpovedoval D. D., med pravdnima strankama ni bila sporna. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tudi ne gre za pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za ugotavljanje spornega razmerja. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki 339. člena ZPP ni, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno.

12. Nenazadnje ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja. V 24. in 25. točki obrazložitve je ugotovilo in pojasnilo, da je dolg zapadel v plačilo po poteku dvomesečnega roka, ki je tekel od poziva tožnic dne 5. 9. 2018 za vračilo posojila. Ker je bila tožba vložena dne 29. 11. 2018, je ugovor zastaranja zavrnjen ob pravilni uporabi drugega odstavka 574. člena in 346. člena OZ.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o glavni stvari pravilno uporabilo materialno pravo. Hkrati ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka. Odločitev o pravdnih stroških vsebinsko ni bila izpodbijana. Pri uradnem preizkusu pritožbeno sodišče tudi v tem delu ni našlo napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo v celoti zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je bila toženka s pritožbo v celoti neuspešna, mora tožeči stranki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka. Sodišče je tožnicama priznalo 5501 točk za odgovor na pritožbo (tarifna številka 21 Odvetniške tarife2, povečano za 10% zaradi zastopanje dveh strank), kar znaša 330,00 EUR, in materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve, kar znaša 6,6 EUR. Upoštevaje 22% DDV je toženka dolžna tožnicama v 15 dneh povrniti 410,65 EUR pritožbenih stroškov (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, tečejo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Glede na vrednost spornega predmeta (24.300,00) bi vrednost storitve lahko znašala 660 točk. Ker je tožeča stranka zahtevala zgolj 550 točk, jima je sodišče skladno z načelom dispozitivnosti priznalo stroške v priglašeni višini. 2 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18.