Jedro

Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je direktor delodajalca tisti, ki lahko sprejme odločitev (in jo v konkretnem primeru je) o tem, katerega kandidata bo izbral, pri čemer je direktor toženke upošteval objektivna merila in tožnika ni neenako obravnaval na podlagi osebne okoliščine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 1.190,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožnika. S primarnim zahtevkom je tožnik zahteval plačilo odškodnine kot neizbrani kandidat za delovno mesto kopilot - pripravnik na podlagi razpisa toženke z dne 18. 1. 2017 v višini 151.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2017 do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov. S podrednim zahtevkom je zahteval, da toženka na podlagi razpisa z dne 18. 1. 2017 z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto kopilot - pripravnik in mu prizna pravice in obveznosti, kot je predvideno v razpisu. Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v višini 7.767,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da za toženko velja letalska zakonodaja, ki je enotna na evropskem področju. Sodišče prve stopnje je določbe predpisa A., ki je bil sprejet s strani evropske letalske organizacije in mora biti inkorporiran v interne akte letalskih organizacij, interpretiralo zmotno. Zmotno je ocenilo, da je toženka odločitev o zaposlovanju pilotov lahko prepustila direktorju. Takšno nerazumevanje, ki daje pristojnosti direktorju brez znanja in izkušenj z vodenjem letalske organizacije, je privedlo do dejstva, da se je nad toženko začel stečajni postopek. Pri zaposlovanju pilotov so pomembna vprašanja varnosti letalskega prometa, zaradi česar mora biti vodstvo letalske organizacije iz izbire izključeno. Toženka neutemeljeno prikazuje, da skupna ocena kandidatov za delovno mesto kopilot - pripravnik ni pomembna in da je lahko upoštevala le posamezne dele ocene. Sodišče prve stopnje je temu zmotno sledilo kot je zmotno razumelo izpoved prič B.B. in C.C.. Tožnik je že pred sodiščem prve stopnje opozoril na neverodostojnost in pristranskost priče B.B.. Izpoved priče C.C. ni skladna, saj je izpovedala, da je skupna ocena zavezujoča. V internih aktih toženke je natančno določeno, kako se izračuna skupna ocena. Toženka bi morala kandidate, ki so dosegli najvišjo skupno oceno, zaposliti, ne pa da je upoštevala posamezne dele ocene in odločitev prepustila direktorju. Tako je zaposlila D.D. in E.E., čeprav sta dosegla nižjo skupno oceno kot tožnik. Direktor toženke je zlorabil interne akte oziroma jih je kršil, da ne bi tožnika izbral za delovno mesto kopilot - pripravnik. Tako je ravnal zaradi zamere do tožnikovega očeta. Naknadno je izvedel še razgovor s kandidati, ki ni predviden. Sodišče prve stopnje je direktorju toženke dalo pravico odločati o strokovnih vprašanjih na področju letalstva. Ravnal je diskriminatorno. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. Dejstev glede odnosa direktorja toženke do tožnika oziroma njegove družine ni ugotavljalo oziroma jih je ugotovilo zmotno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da primarnemu zahtevku ugodi v celoti, ali podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo utemeljeno odločitev. Odločitev je ustrezno obrazložilo. Obe s strani tožnika predlagani priči B.B. in C.C. sta izpovedali, da se kandidate za prosto delovno mesto oceni v okviru ugotavljanja njihove ustreznosti in da skupna ocena ni bistvena za izbor. Tožnik je bil ocenjen, da izpolnjuje minimalni strokovni nivo, nato je bila izbira med kandidati prepuščena direktorju toženke, izbral je šest kandidatov, ki na nobenem področju niso dosegli najslabšega dela ocene. Direktor je imel pravico odločiti, katerega izmed kandidatov bo zaposlil. Toženka je utemeljila, zakaj tožnika ni izbral - imel je najnižjo oceno psihološkega testiranja. Priča G.G., tedanji direktor toženke, je izpovedala, da je ocena psihološkega testiranja zelo pomembna, pri čemer je izpostavila primer letalske nesreče zaradi psiholoških težav pilota. Tudi če bi upošteval skupno oceno, tožnik za prosto delovno mesto ne bi bil izbran, saj je bil na sedmem mestu, izbranih pa je bilo šest kandidatov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izpoved priče F.F. tudi v delu, da se elektronskega sporočila tožnikovega očeta sploh ne spomni, poleg tega je priča F.F. izpovedala, da se postopka izbire ne spomni najboljše, ker je opravila vsaj sto razgovorov s piloti in dvesto s kabinskim osebjem. To jasno kaže, da ni imela nobenih zamer do tožnikovega očeta. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter glede pritožbenih navedb dodaja:

6. Sodno varstvo neizbranega kandidata, kot je tožnik, je urejeno v petem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odločitvi. Peti odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz te določbe jasno izhaja, da je sodno varstvo omejeno na prepoved diskriminacije in da neizbrani kandidat drugih nepravilnosti v postopku izbire ne more uveljavljati. To v konkretnem primeru pomeni, da morebitne nepravilnosti v postopku izbire, ki jih izpostavlja tožnik, predvsem z zatrjevanim neupoštevanjem internega akta toženke (upoštevanje posameznih delov ocene, razgovor pri tedanjem direktorju toženke), za odločitev niso bistvene. Pritožbeno sodišče se do teh navedb v pritožbi zaradi njihove nebistvenosti ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. V 6. členu ZDR-1 je urejena prepoved diskriminacije. V prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve pri zaposlovanju zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Tožnik je kot osebno okoliščino izpostavil odnos direktorja toženke do njegovega očeta oziroma zamero, ki je bila posledica elektronskega sporočila njegovega očeta z dne 1. 12. 2016, kar je sodišče prve stopnje pravilno umestilo med "druge" osebne okoliščine, glede katerih mora delodajalec kandidatu zagotoviti enako obravnavo.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo izpoved priče F.F., tedanjega direktorja toženke, ki je izpovedal, da se elektronskega sporočila tožnikovega očeta ne spomni in da je opravil številne razgovore, predvsem pa dejstvo, da je toženka izmed desetih kandidatov izbrala šest kandidatov, pri čemer ni izbrala kandidatov, med katerimi je bil tožnik, ki so prejeli najslabši del ocene, tožnik pri psihološkem testiranju. Sodišče prve stopnje ni neutemeljeno verjelo izpovedi priče B.B. kot tudi ni zmotno razumelo izpovedi priče C.C.. Slednja ni izpovedala, kot neutemeljeno prikazuje pritožba, da je skupna ocena tista, ki je zavezujoča (ampak da se je pred prihodom tedanjega direktorja upoštevala in da je bil direktor toženke iz izbire izključen, vendar se je to spremenilo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje). Vprašanja, ali je to v skladu s stroko na področju letalstva, sodišče prve stopnje ni dopustilo, kar je utemeljeno, saj ni bistveno. Prav tako ni bistveno, ali bi toženka morala upoštevati skupno oceno (saj tožnik tudi tako ne bi bil izbran, dosegel je sedmo skupno oceno, toženka pa je izbrala šest kandidatov, torej bi v tem primeru izbrala kandidate do šeste skupne ocene) ali pa je utemeljeno upoštevala del ocene na način, da ni izbrala tistega kandidata, ki je imel posamezni del ocene najslabši. Ker tožnik tudi ob upoštevanju internih aktov, ki jih izpostavlja, ne bi bil izbran, je neutemeljeno njegovo zatrjevanje, ki ga ponavlja v pritožbi, da je toženka (tedanji direktor toženke) zlorabil postopek izbire kandidata, da tožnika (na podlagi osebne okoliščine, zamere do njegovega očeta) ne zaposli. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je direktor delodajalca tisti, ki lahko sprejme odločitev (in jo v konkretnem primeru je) o tem, katerega kandidata bo izbral, pri čemer je direktor toženke upošteval objektivna merila in tožnika ni neenako obravnaval na podlagi osebne okoliščine. Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita, da dejstev glede odnosa direktorja toženke do tožnika oziroma njegove družine ni ugotavljalo oziroma jih je ugotovilo zmotno.

9. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik je dolžan toženki, ker v pritožbenem postopku ni uspel, povrniti stroške (prvi odstavek 154. členom ZPP). Toženki je pritožbeno sodišče kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) in po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 1.600 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 1.190,23 EUR.