Jedro

Sodišče prve stopnje je prav z namenom spoštovanja obsojenčeve pravice do zagovornika trikrat preložilo in enkrat preklicalo glavno obravnavo, na naroku za glavno obravnavo 8. 9. 2015 pa se je obsojenec, potem ko je bil deležen popolnega pravnega pouka, strokovni pomoči odvetnika odpovedal ter izjavil, da se bo zagovarjal sam. Očitki, s katerimi obsojenec pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve pravice do zagovornika, niso utemeljeni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Grosupljem je obsojenega T. Z. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in enakega kaznivega dejanja po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 ter mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo dva meseca zapora ter mu nato po 53. členu KZ-1 izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Po 74. členu KZ-1 je obsojencu odvzelo premoženjsko korist v znesku 1.068,42 EUR (985,01 in 83,41 EUR). Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. S popravnim sklepom je Okrajno sodišče v Grosupljem na podlagi prvega odstavka 365. člena ZKP odpravilo očitno pisno pomoto glede časa storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 50623/2014 z dne 20. 4. 2016 obsojenčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravic do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS) ter kršitev pravnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 423. člena ZKP, podaja mnenje, da ta ni utemeljena. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Obsojenec v izjavi o odgovoru vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Obsojenemu T. Z. ni mogoče pritrditi, ko navaja, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do zagovornika in s tem ravnalo v nasprotju z 12., 67. in 70. členom ZKP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je na naroku za glavno obravnavo 12. 2. 2015, opravljenem v obsojenčevi navzočnosti, ko je državna tožilka spremenila obtožni predlog, obsojenec izjavil, da se bo zagovarjal s pomočjo zagovornika, zato je sodišče glavno obravnavo preložilo na 31. 3. 2015. Pred začetkom glavne obravnave je obsojenec tega dne po pravnem pouku povedal, da si zagovornika na podlagi brezplačne pravne pomoči še ni uspel zagotoviti, soglašal pa je z zaslišanjem dveh prič izven glavne obravnave. Glede na navedbe obsojenca, da bo svoj zagovor podal v navzočnosti zagovornika, je sodišče glavno obravnavo preložilo na 12. 5. 2015, ko je obsojenec ponovno seznanil sodišče, da odločbe o zaprošeni pravni pomoči še ni dobil, zaradi česar je sodišče glavno obravnavo preložilo na 9. 6. 2015, ki jo je preklicalo, ker o obsojenčevi prošnji za brezplačno pravno pomoč še ni bilo odločeno. Ko je dobilo podatek, da je odločitev o obsojenčevi prošnji sprejeta, je določilo glavno obravnavo na dan 8. 9. 2015. Iz zapisnika o tej glavni obravnavi je razvidno, da je obsojenec izjavil, da se bo zagovarjal sam.

7. Takšna kronologija procesnih dogodkov ne potrjuje obsojenčevih navedb, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe. V 12. členu ZKP je med načeli kazenskega postopka navedena pravica obdolženca, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Ta pravica je podrobneje urejena v 67. členu istega zakona, ki določa, da sme imeti obdolženec zagovornika ves čas, ko teče kazenski postopek, v 70. členu tega zakona pa so določeni primeri, ko so podani razlogi za obvezno obrambo. Sodišče prve stopnje je prav z namenom spoštovanja obsojenčeve pravice do zagovornika trikrat preložilo in enkrat preklicalo glavno obravnavo, na naroku za glavno obravnavo 8. 9. 2015 pa se je obsojenec, potem ko je bil deležen popolnega pravnega pouka, strokovni pomoči odvetnika odpovedal ter izjavil, da se bo zagovarjal sam. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenčevi očitki, s katerimi pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve pravice do zagovornika, niso utemeljeni.

8. Kolikor pa vložnik zahteve zatrjuje, da so bili podani pogoji za obvezno obrambo ter se pri tem sklicuje na izvid in mnenje prof. dr. M. Ž., ki da je ugotovila, da njegova osebnostna struktura in slog psihosocialnega funkcioniranja kažeta znake mešane disocialne, narcistične in psihoinfantilne osebnostne motnje, pa je treba ugotoviti, da v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tega ni uveljavljal. Po petem odstavku 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve, na podlagi katerih je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, sklicevati samo če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tega pa obsojenec ni storil in tudi v zahtevi ni obrazložil morebitnih zadržkov, zakaj tega očitka ni uveljavljal že z rednim pravnim sredstvom.

9. Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojencem, da mu je bila kršena ustavna pravica do pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki mu zagotavlja primeren čas in možnosti za pripravo obrambe, saj je bil že 12. 2. 2015 seznanjen s spremenjenim obtožnim predlogom in predlagal sodišču preložitev glavne obravnave tudi zaradi potrebnega časa za pripravo obrambe. Nato je izven glavne obravnave 31. 3. 2015 s postavljanjem vprašanj sodeloval pri zaslišanju dveh prič, tako da niso utemeljene navedbe, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo dovolj časa za pripravo obrambe. Drži sicer obsojenčeva navedba, da sodišče prve stopnje vabila na glavno obravnavo 8. 9. 2016 ni vročilo in s tem ni ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 120. člena ZKP, pa tudi da je bil obsojenec obveščen o tem naroku za glavno obravnavo, ki je bila ob 13. uri, šele istega dne ob 8. uri zjutraj. S tem ni bil varovan 3-dnevni rok za pripravo obrambe, predpisan v tretjem odstavku 439. člena ZKP. Poudariti pa je treba, da gre za relativno bistveni kršitvi, ki ju je (po vsebini uveljavljal že v pritožbi) mogoče upoštevati le, če bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pa obsojenec ne v pritožbenem postopku, ne v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ni utemeljil. Kot je bilo že pojasnjeno, je za vsebino obtožnega predloga vedel že od prve glavne obravnave dalje, pri obeh kaznivih dejanjih gre za preprosto dejansko stanje, na glavni obravnavi 8. 9. 2016 tudi ni ugovarjal, da ni imel zadostnega časa za pripravo obrambe, ali navedel kakršnekoli posebne okoliščine, ki bi lahko pomenila relevanten zadržek, zaradi katerega glavne obravnave ne bi bilo mogoče opraviti. Presoja ravnanj sodišča po oceni Vrhovnega sodišča kaže, da je bil celovito gledano postopek zoper obsojenega T. Z. pošten. Zato z nasprotnimi navedbami obsojenec ne more uspeti.

10. Kolikor pa vložnik v zahtevi izpostavlja, da ni storil kaznivih dejanj, za katera je obsojen, pač pa da naj bi ju storil M. R., po vsebini zavrača v pravnomočni sodbi sprejeto presojo obeh sodišč in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

11. Obsojenec v zahtevi uveljavlja tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki pa je ne obrazloži, zato teh njegovih navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi zatrjevane kršitve Ustave RS in bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, vložena pa je tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V skladu z 98. členom v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojenca glede na slabe gmotne razmere oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.