Jedro

Pretežni del dokaznega postopka na prvi stopnji se je vodil zaradi ugotavljanja temelja odškodninskega zahtevka, zato je utemeljena delitev uspeha pravdnih strank po temelju in po višini.

Ker toženca nista niti nujna niti enotna sospornika, sodišče ni ravnalo pravilno, ko je priznane pravdne stroške tožencev pobotalo s priznanimi pravdnimi stroški tožeče stranke.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep o pravdnih stroških, vsebovan v sodbi Okrajnega sodišča v Žalcu P 121/2008 z dne 11. 1. 2011, spremeni, tako da spremenjen glasi: Toženi stranki sta tožeči dolžni v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti 527,09 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka, vse pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe prvi toženi stranki povrniti 832,06 EUR, drugi toženi stranki pa 2.671,84 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa obema tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka, vse pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu tega sklepa prvi toženi stranki povrniti 33,00 EUR, drugi toženi stranki pa 173,45 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude pa obema tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je 11. 1. 2011 izdalo sodbo, s katero je odločilo, da sta prvo in drugo toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki 754,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2008 dalje do plačila, vse v 15 dneh, v presežku, za še zahtevanih 7.170,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2008 do plačila, pa tožbeni zahtevek zavrnilo. V 3. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe toženima strankama povrniti 2.216,69 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od od prvega dne po preteku tega roka, vse pod izvršbo.

Druga tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev glede pravdnih stroškov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. O njenem predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, ki ga je podala v isti vlogi, je sodišče že odločilo. Sodišču očita, da je zmotno ugotovilo delež uspeha pravdnih strank v postopku. Dokazni postopek do izdaje vmesne sodbe se je vodil zaradi ugotavljanja pogojev odškodninske odgovornosti, po pravnomočnosti vmesne sodbe pa zaradi ugotavljanja primerne višine odškodnine, zato je utemeljena delitev uspeha pravdnih strank po temelju in po višini. Tožeča stranka je po temelju dejansko uspela v 30 %, po višini pa le v 9 %, zato bi moral biti tožničin uspeh v pravdi 19,5 % in ne 30 %, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Sodišče bi moralo v izreku izrecno precizirati, kolikšen del pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti prvi in kolikšen del drugi toženi stranki. Izrek, kot ga je v sodbi zapisalo sodišče prve stopnje, v veliki meri otežuje uspešnost morebitne izvršbe dosojenih stroškov. Toženki sta dve ločeni pravni osebi in v predmetni pravdi nista bili niti nujna niti enotna sospornika. Druga tožena stranka nadalje ugotavlja, da ji neupravičeno ni bil priznan strošek 50 točk za poročilo stranki po prejemu vmesne sodbe. Poročilo stranki je bilo potrebno tudi po prejemu vmesne sodbe; še toliko bolj iz razloga, ker vmesna sodba glede temelja odgovornosti nikakor ni ustrezala izvedenemu dokaznemu postopku, zaradi česar je bilo potrebno vložiti pritožbo, ki je odgovornost toženk temeljito spremenila. Zato bi ji morali biti priznani pravdni stroški v skupni višini 3.319,06 EUR. Ob uspehu druge tožene stranke v konkretni pravdi v višini 80,5 % je tako tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.671,84 EUR, toženi stranki pa sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti, skladno z njenim uspehom v višini 19,5 %, pravdne stroške v višini 527,09 EUR. Druga tožena stranka naslovnemu sodišču temu ustrezno predlaga spremembo odločitve o pravdnih stroških, kakor tudi, da se ji priznajo nadaljnji pravdni stroški.

Prva tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo prav tako pritožila izključno v delu, ki se nanaša na odločitev glede nastalih pravdnih stroškov, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Njene pritožbene navedbe glede ugotovitev prvostopenjskega sodišča o uspehu pravdnih strank v pravdi in o nepreciznem izreku o pravdnih stroških so enake kot pritožbene navedbe druge tožene stranke, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tu ne povzema in se sklicuje na te navedbe v prejšnji točki te obrazložitve. Prva tožena stranka meni, da je v pravdi uspela v višini 80,5 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 832,06 EUR pravdnih stroškov, toženi stranki pa sta solidarno dolžni tožeči stranki povrniti, skladno z njenim uspehom v pravdi (19,5 %), pravdne stroške v višini 527,09 EUR. Prva tožena stranka glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni v stroškovnem delu tako, da upošteva, da sta toženki uspeli v pravdi v višini 80,5 % in v izreku ločeno opredeli višino pravdnih stroškov, kolikor jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvi toženi stranki in kolikor drugi toženi stranki. Tudi prva tožena stranka zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi, ki ju je glede na prvi odstavek 166. člena v zvezi s petim odstavkom 128. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, šteti za pritožbi zoper sklep, sta utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožničin pravdni uspeh tako po temelju kot po višini 30 %, uspeh prve in druge tožene stranke pa 70 %. Pritožnika utemeljeno z enakimi navedbami grajata tako odločitev. Glede na to, da se je pretežni del dokaznega postopka na prvi stopnji vodil zaradi ugotavljanja temelja odškodninskega zahtevka (kar na štirih narokih od šestih) in da so se dokazi zaradi višine le – tega izvajali le na zadnjem naroku glavne obravnave, ko je sodišče prebralo zdravstveno dokumentacijo in zaslišalo tožnico, je potrebno pritrditi pritožnikoma, da je skladno s členom 154 ZPP in obstoječo sodno prakso utemeljena delitev uspeha pravdnih strank po temelju in po višini. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako potrebno zaključiti, da je tožeča stranka s 30 % uspela po temelju (kot je to razvidno iz pravnomočne vmesne sodbe) in z 9 % po višini (glede na prisojenih 754,35 EUR od zahtevanih 8.314,50 EUR). Njen uspeh v pravdi je tako 19,5 % (poprečje seštevkov obeh uspehov), uspeh prve in druge tožene stranke pa 80,5 %.

Prav tako pritožnika utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje v izreku ni preciziralo, kolikšen del pravdnih stroškov je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki in kolikšen del drugo toženi stranki. Ker nista niti nujna niti enotna sospornika, sodišče ni ravnalo pravilno, ko je priznane pravdne stroške prve tožene in druge tožene stranke pobotalo s priznanimi pravdnimi stroški tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tudi v tem delu ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov spremenilo tako, da je glede na spremenjen uspeh v pravdi odločilo, da sta toženi stranki tožeči povrniti 527,09 EUR pravdnih stroškov, tožeča stranka pa prvi toženi stranki 832,06 EUR in drugi toženi stranki, ki ji je priznalo še dodatnih 50 točk po Odvetniški tarifi in temu posledično višje stroške DDV, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, skupaj 2.671,84 EUR pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z drugo toženo stranko, da ji prvostopenjsko sodišče neupravičeno ni priznalo 50 točk za sestavo poročila stranki po prejemu vmesne sodbe. Razlaga sodišča, da stranka do tega ni upravičena, ker ji je sodišče priznalo nagrado za sestavo končnega poročila stranki, ne vzdrži, saj je pravdna stranka upravičena do nagrade za sestavo poročila stranki tudi po prejemu vmesne sodbe. Stranka ima namreč pravico, da jo odvetnik obvesti o izdaji vmesne sodbe. Ker gre za storitev iz 4. tč. Tar. št. 39 OT, ki ni zajeta v drugi tarifni številki, je ta strošek za pravdo potreben in je zato druga tožena stranka upravičena do njegove povrnitve.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje utemeljenima pritožbama ugodilo in odločitev o pravdnih stroških v sodbi sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena v zvezi s 358. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Pritožnika sta s pritožbama uspela, zato jima mora tožeča stranka povrniti potrebne pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je prvi toženi stranki priglašene stroške sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR, drugi toženi stranki pa poleg stroška sodne takse za pritožbo v znesku 33,00 EUR še 250 točk po OT za sestavo pritožbe, 2 % materialne stroške in 20 % DDV, skupaj tako 173,45 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka mora na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP stroške povrniti pritožnikoma v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka in ne že od dneva izdaje sklepa o njihovi odmeri do plačila, kot sta v pritožbi predlagala pritožnika (prvi odstavek 299. člen Obligacijskega zakonika in Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).