Jedro

Prostovoljne izročitve predmetov ni mogoče šteti za preiskavo v smislu določb ZKP o hišni preiskavi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu K 15/2008 je bil obsojeni Z. Z. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta, in mu skladno z določbo 69. člena KZ odvzelo strelno orožje in strelivo, opisano v izreku sodbe, ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso za kazenski postopek. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15. 2. 2011 ob reševanju pritožbe obsojenega in njegove žene F. Z. izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v izreku spremenilo tako, da je iz opisa dejanja izpustilo očitano hrambo nabojev. Drugače pa sta se pritožbi kot neutemeljeni zavrnili in se je v nespremenjenih delih potrdila sodba sodišča prve stopnje.

2. Obsojeni je zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, katere vsebino je mogoče strniti v zatrjevanje bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka in zatrjevanje nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vložnik zahteve Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je obsojeni večji del navedb uveljavljal že v pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje, ter da je nanje relevantno odgovorilo že višje sodišče. Vrhovno državno tožilstvo opozarja tudi, da obsojeni zahtevo v delu, ki se nanaša na pomanjkanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, vsebinsko utemeljuje z zmotno oz. nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni dopusten razlog za vložitev revizije.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obsojencu, ki se je o njem pravočasno izjavil. V odgovoru je obsojeni vsebinsko ponovil stališča iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazil svoje nestrinjanje z odgovorom tožilstva.

B.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko uveljavlja razlog zmotno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj večkrat zatrjuje, da sodišče ni pravilno ugotovilo vseh dejstev in okoliščin glede hrambe in lastništva orožja. Isti razlog vsebinsko uveljavlja tudi, ko zatrjuje, da opis očitanega mu kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne more presojati pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Glede na navedeno zahteve v tem delu ni bilo možno preizkusiti.

6. Obsojeni v zahtevi navaja, da sta bili tekom postopka kršeni načeli kontradiktornosti in neposrednosti ter s tem njegova pravica do obrambe, s čimer smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Navedene kršitve naj bi bile storjene z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe, t. j. zaslišanje predlaganih prič F. Z., M. Z., J. R. in njegove žene in priče J. B., z zavrnitvijo vpogleda v spise Okrajnega sodišča v Novem mestu in zavrnitvijo vpogleda v kazensko ovadbo Policijske postaje Novo mesto. Kršitev pravice do obrambe pa obsojenec vidi tudi v tem, da sodišče prve stopnje zaseženega orožja, ki je bilo predmet pregleda izvedenca, na glavni obravnavi ni pokazalo tudi njemu, ter da o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper odredbo o hišni preiskavi, ni odločalo Vrhovno sodišče. 7. Obsojenčeva pravica do obrambe, ki bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe, ni bila kršena. Drugostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da obsojeni na glavni obravnavi dne 12. 5. 2009 (list. št. 178) po zaključku dokaznega postopka ni imel novih dokaznih predlogov. Po izvedbi dokaznih predlogov, navedenih v pisnem zagovoru (vložen v spis na isti glavni obravnavi), pa ni zadostil formalni zahtevi in ni navedel, katero relevantno dejstvo želi z izvedbo predlaganih dokazov ugotoviti. Zato je sodišče pravilno presodilo, da je dejansko stanje dovolj razjasnjeno in dokazni postopek zaključilo. V zvezi z navedbo obsojenca, da se mu zaseženo orožje na obravnavi ni pokazalo, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se tekom postopka ni nikoli pokazal dvom v zaseženo orožje in da obsojenec tekom postopka niti nikoli ni zahteval, da se mu orožje pokaže. Glede na navedeno očitkom iz zahteve ni mogoče pritrditi. V delu, ko obsojeni uveljavlja drugačno oceno dejanskega stanja, pa preizkus ni mogoč, ker z zahtevo tega razloga ni možno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pravica do obrambe ni bila kršena, ker o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odredbo preiskovalnega sodnika ni odločilo Vrhovno sodišče. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, in sicer po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Odredba preiskovalnega sodnika ni pravnomočna sodna odločba, s katero bi se kazenski postopek pravnomočno končal, zoper takšne odredbe tudi ni samostojnega pravnega sredstva.

8. Nadalje obsojenec z zahtevo napada zakonitost odredbe za hišno preiskavo in zakonitost same hišne preiskave, pri kateri mu je bilo zaseženo orožje, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca se sme glede na 214. člen ZKP opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in je verjetno, da se bodo pri preiskavi našli sledovi in predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila odredba preiskovalnega sodnika za odreditev hišne preiskave zakonita in pravilna. Iz odredbe namreč izhajajo utemeljeni razlogi za sum (nižji dokazni standard kot utemeljeni sum), da je obsojenec storil kaznivo dejanje ogrožanje varnosti po 145. členu KZ. Temeljijo na ovadbi, ki jo je zoper obsojenega dne 14. 5. 2007 podal oškodovanec J. R. in na uradnih zaznamkih o izjavah oškodovanca in njegove žene M. R. z dne 21. 5. 2007. Podana pa je bila tudi verjetnost, da se bodo pri obsojencu našli predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek, t. j. orožje, s katerim bi obsojenec lahko uresničil grožnje, da bo "pospravil" oškodovanca. Nadalje sodišče zaključuje tudi, da je zmotno stališče vložnika, da je bilo orožje zaseženo pri nezakoniti hišni preiskavi. Vrhovno sodišče, kot pred njim že drugostopenjsko in prvostopenjsko sodišče, ugotavlja, da prostovoljne izročitve predmetov (tretji odstavek 215. člena ZKP) ni mogoče šteti za preiskavo v smislu določb ZKP o hišni preiskavi. Obsojenčeva prostovoljna izročitev predmetov izhaja iz potrdila o vstopu v stanovanje (list št. 2) in iz zapisnika o zasegu predmetov (list. št. 3), ki ju je obsojeni oba podpisal brez pripomb. Nenazadnje pa prostovoljno izročitev predmetov potrjujejo tudi izpovedbe policistov, ki naj bi odredbo o hišni preiskavi izvršili. Prisila, ki jo obsojeni v konkretni zadevi omenja, pa ne predstavlja sile, ki bila pravno upoštevna. Obsojeni je orožje izročil prostovoljno, torej potrebe po opravi hišne preiskave ni bilo, očitki vložnika v tej smeri so neutemeljeni.

9. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je podana le tedaj, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). V konkretnem primeru ni niti nikakršnega podatka, ki bi kazal na to, da bi bil pri sodniku porotniku Š. M. podan kateri izmed teh izključitvenih razlogov, niti jih vložnik v zahtevi ne zatrjuje. Njegovo izločitev tako zahteva le iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, torej iz razloga, ker naj bi bile zaradi dejstva, da gre za upokojenega policista, pri njem podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. V tem primeru bi šlo za kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar tudi ta kršitev ni podana. Kot je pravilno odločilo že sodišče druge stopnje, mora stranka glede na drugi odstavek 41. člena ZKP zahtevati izločitev sodnika zaradi dvoma v njegovo nepristranskost takoj, ko za razlog izve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. To velja ne glede na to, kdaj je stranka izvedela za okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, se pravi tudi, če je zanje izvedela šele po koncu glavne obravnave. Obsojeni je izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP prvič uveljavljal šele v pritožbenem postopku, torej po koncu glavne obravnave, zato je glede uveljavljanja te kršitve prepozen oz. v tej svoji pravici prekludiran. Ob navedenem Vrhovno sodišče ni moglo vsebinsko presojati ugovora pristranskosti oziroma nepristranskosti sodnika porotnika, še manj pa vpliv te eventualne pristranskosti na zakonitost in pravilnost sodne odločbe.

10. Obsojeni v zahtevi uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar vsebinsko dejansko ponovno napada dokazno oceno prvo in drugostopenjskega sodišča. Zahteve za varstvo zakonitosti glede na že citirano določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče zatrjevanih kršitev zakona ni moglo preizkusiti.

C.

11. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zatrjevane kršitve postopka, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa se po vsebini sklicuje tudi na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopustno, in je bila zato zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.