Jedro

V pospešenem azilnem postopku se lahko prošnja za azil zavrne kot očitno neutemeljena iz razloga, ker ne gre za preganjanje le, če dejanja oziroma okoliščine, ki jih prosilec zatrjuje, v nobenem primeru ne morejo biti preganjanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.5.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 51/06 in 37/06 - sklep US); ter na podlagi 2. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Meni, da je že iz prošenj za azil očitno, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, kot se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi in kakor izhaja iz Direktive Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004 (Uradni list Evropske Unije, št. L 304/12 z dne 30.9.2004, v nadaljevanju: Direktiva).

Prvostopno sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo. Menilo je, da tožena stranka takšne odločitve ni mogla sprejeti v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Glede na specifičen položaj Romov na Kosovem, torej v delu njihove izvorne države, bi morala odločati v rednem azilnem postopku in pridobiti aktualna poročila o varnostnih razmerah romske manjšine na Kosovu ter na podlagi tega ugotoviti, ali se lahko Romi vrnejo na Kosovo brez nevarnosti, da bi bili zaradi svoje narodnostne pripadnosti preganjani iz razlogov, ki jih priznava Ženevska konvencija. Tožbene ugovore v zvezi z uporabo jezika v upravnem postopku pa je zavrnilo kot neutemeljene ter se pri tem sklicevalo na ustaljeno upravno-sodno prakso.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Sklicuje se na obrazložitev svoje odločbe in vztraja pri tem, da je bilo v tem primeru dopustno odločati v pospešenem azilnem postopku, ker je že iz prošnje za azil očitno, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, kot se je kot pravni standard uveljavilo v upravno-sodni praksi, in tudi ne preganjanje, kakršnega ureja Direktiva. Ker tožniki oblasti v izvorni državi niso seznanili z zatrjevanim preganjanjem in niso poskušali poiskati pomoči pri pristojnih organih oziroma mednarodnih silah v izvorni državi, se okoliščine, ki jih navajajo kot razlog za zapustitev izvorne države, ne morejo opredeliti kot preganjanje. To izhaja že iz obsežne upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, zlasti v zadevah I Up 469/2006 in I Up 1027/2006, v katerih je Vrhovno sodišče RS presodilo, da je kosovska oblast s pomočjo mednarodnih sil sposobna zaščititi prebivalce Kosova. Nihče namreč ne more biti upravičen do mednarodne zaščite, če prej vsaj ne poskuša poiskati zaščito v izvorni državi. Smisel azila je namreč prav v tem, da je prosilec upravičen do mednarodne zaščite, če mu izvorna država ni zmožna oziroma noče nuditi zaščite. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje tudi na upravne spise v zadevi priznanja statusa begunke prvo-tožnikovi materi A.A., iz katerih so razvidna bistvena razhajanja med navedbami tožnikove matere in tožnikov glede časa in okoliščin v izvorni državi, zaradi katerih so jo zapustili in v Sloveniji zaprosili za azil. To vnaša dodatni dvom v verodostojnost navedb tožnikov v dosedanjem postopku. Tožena stranka meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ki je njeno odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, nepravilna in nezakonita.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi je Vrhovno sodišče RS že odločalo s sodbo, opr. št. I Up 1447/2006-2 z dne 18.10.2006, vendar je to sodbo Ustavno sodišče RS s svojo odločbo, št. Up 2214/06-17 z dne 20.9.2007, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pojasnilo je, da je razlaga 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, kot jo je zavzelo vrhovno sodišče v prej navedeni sodbi, v nasprotju z namenom razlikovanja med odločanjem v rednem azilnem postopku in odločanjem v pospešenem azilnem postopku, in je zato kot takšna v neskladju z jamstvom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Ker se v pospešenem azilnem postopku odloča le na podlagi prošnje za azil, v njem ni dopustno ocenjevati in presojati intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, temveč mora biti iz same prošnje razvidno, da prosilcu ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. To pa je le tedaj, ko prosilec zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče iz razlogov, ki jih je Ustavno sodišče RS navedlo v svoji odločbi, št. Up 2214/06-17 z dne 20.9.2007, na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in iz teh razlogov potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča. ZUS-1 je vrhovno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1.