Jedro

Bistveni kriterij za presojo, ali gre pri motenju posesti za nadaljevano motilno ravnanje, je, ali to motenje poteka daljše časovno obdobje, na isti način, prvotno stanje v vmesnem času pa ni ponovno vzpostavljeno. Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo spremembo tožbe v prepovednem delu tožbenega zahtevka (I. točka izreka) in nato tožbo v delu, kjer je dovolilo spremembo (prepovedni del) zavrglo (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek (restitucijski del) je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 729,15 EUR toženi stranki.

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da drži ugotovitev sodišča, da je bila konec leta 2013 ograja, ki je bila postavljena poleti 2013, odstranjena. Ta ograja je bila ponovno postavljena spomladi 2014. Ograja je bila odstranjena le deloma in ne v bistvenem delu, saj so koli ostali zabiti. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno glede prerekanih in neprerekanih dejstev. Dokazna ocena je tudi protispisna. Sodišče je pri citiranju navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge z 10. 11. 2014 izpustilo pomemben del njenih navedb, in sicer: „da je pot vedno zaprta na delu, kjer vodi k dostopu na gospodarsko poslopje v zgornjem delu poti“. Protispisne so tudi navedbe v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko sodišče navaja, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, in sicer njene izpovedbe na naroku 23. 4. 2015. 3. Ograja je bila konec leta 2013 odstranjena zaradi zime in ne zaradi prenehanja motilnega dejanja tožene stranke. Pot, ki je bila zaprta s predmetno ograjo, je zaprta tudi sedaj in se pozimi ne uporablja. Tudi tožena stranka sama na naroku je navedla, da je na zimo ograjo pospravila, sicer bi jo polomil sneg. Spomladi je ograjo spet postavila. Kole je pustila zabite, da bi pomladi imela čim manj dela. Iz navedenega izhaja, da ograja ni bila odstranjena v bistvenem delu, saj je tožena stranka pustila zabite kole. Ravno ti onemogočajo mirno posest uporabe poti in preprečujejo dostop. Sodišče prihaja samo sebi v nasprotju, ko v 18. točki obrazložitve navaja, da je bila ograja, ki jo je toženec postavil poleti 2013, konec leta 2013 odstranjena in je bilo vzpostavljeno stanje, ki tožniku ni več onemogočalo uporabe poti. Toženec je sicer pustil kole postavljene, vendar to tožnika pri uporabi ni moglo ovirati do te mere, da bi bila uporaba poti preprečena. Taka ugotovitev je napačna. To je razvidno iz dokazov v spisu C6 (fotografiji 11 in 12), C8 (fotografija 15) in C9 (fotografiji 17 in 18). Prav tako razdalja med koli ne omogoča varne poti, saj je splošno znano, da je pri vožnji na neravnem terenu in s prikolico potrebno več kot 22 centimetrov na vsaki strani vozila.

4. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj niti na obravnavi na kraju samem ni bila ograja, ki jo je tožena stranka postavila spomladi, popolnoma odstranjena. Iz fotografij A23, dokazov C5 in C7 je jasno razvidno, da so deske med dvema koloma, ki predstavljajo eno od modalitet ograje, ves čas postavljene in zapirajo pot. Teh desk tožena stranka ni nikoli odstranila, oziroma jih odstranjuje občasno. Glede na stališče, ki ga je zavzelo sodišče, je tudi vsaka taka, zgolj začasna odstranitev in postavitev desk, novo motilno dejanje, zaradi katerega bi morala tožeča stranka vložiti novo tožbo. Nepomembno je, ali je ograja kovinska ali električna obora ali gre za lesene deske. Pomembno je, da tožniku ograja na enak način preprečuje izvrševanje posesti. Stališče sodišča, da gre za prekinjeno motilno dejanje, pomeni izigravanje pravnega varstva. Tožena stranka je postavila ograjo v nasprotju z voljo tožeče stranke in ji preprečila zadnjo mirno posest poti do nepremičnin. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka spomladi 2014 postavila ograjo, ki jo je sodišče videlo na naroku 23. 4. 2015 in gre po prepričanju sodišča za novo motilno dejanje in ne za ponavljajoče motenje. Tako stališče je nesprejemljivo. Po taki logiki tožnik nikoli ne bi prišel do pravnega varstva.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je bila tožba vložena pravočasno, in sicer v roku 30 dni od prvega nastalega motenja. Ker pa ni bil pravočasno postavljen prepovedni zahtevek(1), je sodišče tožbo v tem delu zavrglo, saj je tožeča stranka prepovedni zahtevek postavila po poteku 30-dnevnega roka od prvega nastalega motenja, torej prepozno.

8. Sodišče je ugotovilo, da je šlo pri zatrjevanih ravnanjih toženca s 25. 7. 2013, 26. 7. 2013 in 26. 8. 2013 za nadaljevano motilno ravnanje, saj v času od prvega do naslednjega motilnega dejanja prejšnje stanje ni bilo vzpostavljeno, namen vseh motilnih dejanj pa je bil enak.

9. Bistveni kriterij za presojo, ali gre pri motenju posesti za nadaljevano motilno ravnanje, je, ali to motenje poteka daljše časovno obdobje, na isti način, prvotno stanje v vmesnem času pa ni ponovno vzpostavljeno. Pri nadaljevanem motilnem(2) dejanju teče rok za vložitev tožbe odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest. Pritožbeno sodišče se strinja z argumentiranim stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri ravnanjih toženca 25. 7., 26. 7. in 26. 8. (vse v letu 2013) za nadaljevano motilno ravnanje. Prejšnje stanje med ravnanji ni bilo vzpostavljeno, namen motilnih dejanj pa je bil enak. Rok za vložitev tožbe je začel teči s prvim motilnim ravnanjem, naknadno postavljen prepovedni zahtevek 10. 11. 2014 je bil postavljen prepozno, zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ga je zavrglo.

10. Na podlagi trditev strank ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila konec leta 2013 ograja, ki je bila postavljena poleti 2013, odstranjena. Upoštevalo je navedbe strank in sicer toženčevo navedbo, da je novembra 2013 ogrado podrl in jo spomladi 2014 ponovno postavil, in da ograja še vedno stoji. Tožnik pa je v pripravljalni vlogi z 10. 11. 2014 navedel, da je tožnik (pravilno toženec) ograjo odstranil, ker bi jo plaz snega s tožnikove strehe podrl. Ko je sneg skopnel pa je toženec zopet zaprl pot. Sodišče je upoštevalo tudi izpovedbi pravdnih strank. Toženec je izpovedal, da je na zimo ograjo pospravil, ker bi jo polomil sneg, spomladi pa jo je spet postavil. Kole je pustil zabite zato, da bi imel pomladi manj dela. Umaknil je tudi deske, ki so bile čez pot. Izpovedal je, da je bilo to v letu 2013. Sodišče je dokazno ocenilo tudi fotografije iz leta 2013 (list. št. A5 do A12) in upoštevalo stanje, ki ga je samo ugotovilo na terenu. Na podlagi primerjave fotografij je sodišče ugotovilo, da ne gre za isto ograjo.

11. Tožena stranka v pritožbi napada ugotovitev sodišča, da je bila ograja iz leta 2013 odstranjena in navaja, da je bila odstranjena le deloma, saj so ostali zabiti koli, kar je ugotovilo tudi samo sodišče. Sodišču očita, da je napravilo napačne zaključke glede prerekanih in neprerekanih dejstev in da so ugotovitve sodišča protispisne. Taki pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče je napravilo zaključke o odstranitvi ograje konec leta 2013 tako na podlagi navedb strank kot tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Upoštevalo je izpovedbo toženca, fotografije v spisu ter stanje na terenu, ki ga je ugotovilo na ogledu. Na podlagi vsega tega je napravilo zaključek, da je bila ograja, ki je bila postavljena poleti 2013, konec leta 2013 odstranjena in da ne gre za isto ograjo.

12. Ob primerjavi fotografij, iz katerih je razvidno stanje iz leta 2013 (fotografije priloga A) in fotografij, ki jih je napravilo sodišče (priloga C5 št. 9 in 10) je razvidno, da so na fotografiji C5 postavljene štiri popolnoma drugačne deske, kot na fotografijah, ki so bile priložene tožbi (primerjaj zlasti fotografiji A5 in C5). Tudi ograja med koli je drugačna. Vse to je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in napravilo po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da ne gre za isto ograjo.

13. Glede pritožbenih očitkov, da sodišče ni citiralo dela tožnikove navedbe „da je pot vedno zaprta na delu, kjer pot vodi k dostopu na gospodarsko poslopje v zgornjem delu poti“, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je tožnik v vlogi z 10. 11. 2013 navedel, da je toženec ograjo odstranil, ko pa je sneg skopnel, je spet takoj zaprl pot. Sodišče je napravilo logičen zaključek, da v vmesnem času pot ni bila zaprta. Tožnik je v isti vlogi res navedel, da toženec večkrat odstranjuje deske na ograji in da je pot zaprta na delu, kjer vodi k dostopu do gospodarskega poslopja v zgornjem delu poti, vendar iz te navedbe ni mogoče ugotoviti, na katero obdobje se dejansko nanaša. Je pa sodišče ugotovilo, da ograja ni ista tudi na podlagi izvedenega dokaznega postopka (ne le na podlagi navedb).

14. Sodišče je ugotovilo, da je toženec, kljub temu, da je konec leta 2013 ograjo odstranil, pustil kole postavljene (17. točka obrazložitve). Vendar je ugotovilo, da tožnika to pri uporabi poti ni moglo ovirati tako, da bi bila uporaba poti preprečena. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da ravno koli onemogočajo mirno posest uporabe poti in preprečujejo dostop in da so koli zabiti na sami poti. Tožeča stranka te trditve postavi prvič v pritožbi in ne pojasni, zakaj jih ni navedla prej (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Poleg tega sodišče ni ugotovilo, da bi bili koli zabiti na sami poti, ampak je ugotovilo, da razdalja med koli omogoča uporabo poti in znaša širina pri vhodu v ogrado z javne poti 3,60 metrov, ob prepreki iz lesenih desk pa 2,20 metro (kar je še vedno dovolj, da je omogočena vožnja z vozili, s katerimi naj bi tožnik vozil). Sodišče se sklicuje na fotografije (priloge C5, C7 in C8) ter na izmere z naroka.

15. Sodišče je ugotovilo, da je toženec spomladi 2014 na novo postavil ograjo, ki jo je videlo sodišče na naroku 23. 4. 2015. Toženčevo ravnanje s postavitvijo nove ograje pomladi 2014 je ocenilo kot novo (ponovno) motilno ravnanje. Pri ponavljajočih motilnih dejanjih pa teče rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti znova po vsakem takem motilnem dejanju (primerjaj sklep VSL I Cp 609/2014 s 16. 4. 2014).

16. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo po vloženi tožbi vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred motenjem, nova (obstoječa) ograja pa je bila postavljena z novim motilnim dejanjem po letu 2014, ki ni predmet te pravde, je restitucijski zahtevek zavrnilo. Pritožbeni očitki o izigravanju pravnega varstva, niso utemeljeni. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno razmejilo, kdaj je šlo za nadaljevano in kdaj za ponavljajoče motilno dejanje ter napravilo pravilne zaključke. Tožnik ni postavil trditev, da bi se restitucijski del njegovega tožbenega zahtevka nanašal tudi na novo motenje in bi lahko šteli, da je novo motenje (v letu 2014) zajeto v njem. Prepovedni del, ki bi toženi stranki nalagal vzdrževati se ravnanj, ki bi onemogočala tožeči stranki uporabo poti, pa je sodišče zavrglo, ker je bil postavljen prepozno.

17. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani tisti pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

Op. št. (1): Tožnik zatrjuje, da je bilo prvo motilno dejanje 25. 7. 2013, naslednje 26. 7. 2013 in še naslednje 26. 8. 2013. Tožba je bila vložena 20. 8. 2013, prepovedni zahtevek pa 10. 11. 2014. Op. št. (2): Pri ponavljajočih motilnih dejanjih teče rok za vložitev tožbe po vsakem motilnem dejanju znova, saj je prvotno posestno stanje v vmesnem času vzpostavljeno.