Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da zakonitega zastopnika toženke ni zaslišalo, ker se kljub vabilom ni udeležil naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičil. Upoštevaje navedbe obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje namreč pravilno vabilo na zaslišanje pričo, bivšega direktorja tožnice, in direktorja toženke, saj sta se glede spornega posla in plačil dogovarjala onadva. Povedano drugače, sedanjega zakonitega zastopnika tožnice ni vabilo, ker mu sporna dejstva (neposredno) niso znana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo (I. točka izreka) v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22014/2017 z dne 20.3.2017, s katerim je bilo toženi stranki (toženki) naloženo, da v roku 8 dni tožeči stranki (tožnici) plača 30.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od (petih) zneskov po 6.100,00 EUR od 21.7.2016, od 21.8.2016, od 21.9.2016, od 21.10.2016 in od 21.11.2016 dalje do plačila, in da ji v istem roku povrne izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2017 dalje do plačila. Hkrati je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov (II. točka izreka), in sicer, da mora toženka tožnici povrniti 3.586,71 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje. V pritožbi navaja, da nekaterih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni grajala predhodno, saj je zatrjevane kršitve ugotovila šele s prejemom izpodbijane sodbe. Pritožba nasprotuje zaključku sodišča, da je tožnica izkazala utemeljenost svojega zahtevka in da toženka ni dokazala svojih ugovornih navedb. Toženkine navedbe so bile zadostno konkretizirane in zanje je ponudila zadostne dokaze. Predlagala je tudi zaslišanje strank, ki ga sodišče ni izvedlo in glede tega ni navedlo razlogov, s čimer je storilo kršitev določb pravdnega postopka in posledično napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo zmotno materialnopravno odločitev. Toženka je oporekala temelju in višini ter zapadlosti terjatve, za svoje navedbe pa je ponudila vse razpoložljive dokaze. Sodišče prve stopnje se do njenih navedb ni konkretneje opredeljevalo, kakor da bi jih štelo za irelevantne. Posledično se zdi, da navedbe toženke ne zanikajo tožbenih trditev. Z zavrnitvijo zaslišanja strank je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, načelo obojestranskega zaslišanja, načelo enakopravnosti strank in načelo neposrednosti. Ravnalo je diskriminatorno, kar pomeni kršitev pravice do izjave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske odločbe. Sodišče lahko nepomembne dokaze zavrne z zavrnilnim sklepom, ki mora biti obrazložen. To lahko stori v samem dokaznem sklepu, v posebnem sklepu ali pa v sodni odločbi o glavni stvari. Vsaka zavrnitev dokaznega predloga avtomatično še ne pomeni relativne oziroma absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prim. sodbo VS RS III Ips 25/2012-3 z dne 28.1.2014), vendar je v konkretnem primeru sodišče toženki onemogočilo izvedbo dokazov, ki potrjujejo njene navedbe. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da je sodišče navedbe toženke štelo za neresnične.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov s pripadki. Med drugim je izpostavila, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da toženka pravice do zaslišanja ni izkoristila, da je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložena in ni procesne kršitve ter da toženka le zavlačuje postopek.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da zakonitega zastopnika toženke ni zaslišalo, ker se kljub vabilom ni udeležil naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičil. Gre za utemeljen razlog za neizvedbo dokaza z zaslišanjem ene izmed strank po drugem odstavku 258. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki s pritožbo konkretno niti ni izpodbijan. Upoštevaje navedeno gre torej in za obrazloženo in za utemeljeno zavrnitev dokaznega predloga, zato se sodišču prve stopnje ni pripetila bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne gre za diskriminatorno obravnavanje toženke. Prav tako ne gre za kršitev načela obojestranskega zaslišanja, ki je tudi sicer tako pavšalno uveljavljan očitek, da ga ni mogoče preizkusiti, in gre že iz tega razloga za neutemeljen pritožbeni očitek. Če sodišče ne zasliši nasprotne stranke (op. toženka je predlagala dokaz z zaslišanjem strank), gre namreč za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pri uveljavljanju katere je treba konkretno pojasniti neuporabo oziroma nepravilno uporabo določb ZPP in hkrati še njen vpliv na zakonitost ter pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Predmetnega toženka ni zmogla. Tudi sicer gre za evidentno izjemo, ko sodišču ni treba zaslišati obeh strank, iz prvega odstavka 258. člena ZPP. Upoštevaje navedbe obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje namreč pravilno vabilo na zaslišanje pričo, bivšega direktorja tožnice, in direktorja toženke, saj sta se glede spornega posla in plačil dogovarjala onadva. Povedano drugače, sedanjega zakonitega zastopnika tožnice1 ni vabilo, ker mu sporna dejstva (neposredno) niso znana. Dokaz z zaslišanjem priče je predlagala tožnica in ga umaknila, medtem ko toženka pri zaslišanju te priče ni vztrajala. Toženkin zakoniti zastopnik pa se, kot je navedeno že zgoraj, vabilu ni odzval in svojega izostanka ni opravičil. Vsekakor sodišče prve stopnje pri navedenem ni kršilo načela neposrednosti, katerega vsebina je v tem, da lahko pri odločanju sodelujejo le tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, oziroma se s tem načelom zagotavlja, da med sodnikom in procesnim gradivom ni posrednika.

6. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Toženka v pravdi temelja, višine terjatve in njene zapadlosti ni prerekala z ničemer drugim kot z zatrjevanjem ustnih dogovorov o drugačnih obročnih plačilih z drugačno zapadlostjo in o odlogu zapadlosti. Ker ustnih dogovorov ni izkazala, je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

7. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

8. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in pritožbenih stroškov niti ni priglasila, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 875 točk za odgovor na pritožbo (in ne priglašenih 1000 točk, saj ji gre upoštevaje vrednost spornega predmeta le 700 točk in 25% zvišanje za odgovor na pritožbo), 17,5 točk materialnih stroškov (2% nagrade za odgovor na tožbo do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 653,31 EUR.

1 Nad tožnico je bil namreč začet stečajni postopek, zato jo namesto omenjenega bivšega direktorja kot zakoniti zastopnik sedaj zastopa stečajna upraviteljica E. B.