Jedro

Sodno varstvo pravic zoper odločbo o hrambi statuta je zagotovljeno v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 525/99-37 z dne 10.1.2001 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zoper prvo toženo stranko iz razloga po 1. točki 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS). Tožbo proti odločbi drugo tožene stranke z dne 27.1.1998, s katero je ta odločila, da se statut P. sindikata Slovenije - Območnega p. sindikata V., z dne 27.1.1998 hrani pri Upravni enoti L., Izpostava Š., pravila pa so vpisana v evidenco statutov sindikatov pod zaporedno številko ..., z zaporedno matično številko ..., pa je zavrglo iz razloga po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da prvo tožena stranka nima pasivne legitimacije v upravnem sporu, ker ni državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija s tožbo. Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje niti ni izkazala, da je izpolnjena procesna predpostavka, to je, da je vložila tožbo zoper dokončen posamični akt. Ta pa mora biti izpolnjena za odločanje sodišča o sodnem varstvu pravic in pravnih interesov strank v upravnem sporu. V tem primeru pa se izpodbija odločba organa prve stopnje (drugo tožena stranka) in torej ne gre za dokončen akt. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Upr 8/99-2 z dne 27.10.2000, s katerim je v sporu o pristojnosti odločilo, da je za odločanje v tej zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, ne izhaja, da glede prvo tožene stranke ni mogoč upravni spor, ker ni pasivno legitimirana. Zato meni, da je izpodbijani sklep glede prvo tožene stranke v nasprotju z navedenim sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Glede tožbe proti odločbi drugo tožene stranke pa po njenem mnenju ne držijo ugotovitve v izpodbijanem sklepu o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka, to je obstoj dokončnosti posamičnega izpodbijanega upravnega akta, saj naj bi imela zagotovljeno sodno varstvo neposredno z vložitvijo tožbe zoper odločbo o hrambi statuta. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. U 879/98 z dne 21.10.1999, in navaja, da se je znašla v nemogoči situaciji, saj ji glede na vse citirane sklepe in sodbe ni jasno, kje naj poišče sodno varstvo v tej zadevi. Predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo proti dvema toženima strankama. Kot izhaja iz predloženih spisov sodišče prve stopnje po prejemu tožbe ni opravilo postopka po 1. odstavku 29. člena v zvezi s 33. členom ZUS in ni zahtevalo od tožeče stranke, naj v določenem času odpravi pomanjkljivosti vložene tožbe. Po določbi 33. člena ZUS lahko namreč tožnik uveljavlja več tožbenih zahtevkov z eno tožbo, če so uperjeni proti istemu tožencu, če temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in če je pristojno isto sodišče. To pomeni, da se z eno tožbo praviloma lahko toži le enega toženca. Po 3. odstavku 18. člena ZUS pa je lahko toženec le državni organ, nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, katerega akt se izpodbija. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z določbo 29. člena ZUS in ni zahtevalo odpravo nerazumljive tožbe, je po presoji pritožbenega sodišča kršilo določbe postopka v upravnem sporu.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 34. člena ZUS, ko je na podlagi 3. točke 1. odstavka tega člena zavrglo tožbo proti odločbi drugo tožene stranke, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zakon o reprezentativnosti sindikatov (Uradni list RS, št. 13/93, v nadaljevanju ZRSin) v 2. odstavku 2. člena med drugim določa, da statute sindikatov za območje občin ali širših lokalnih skupnosti ter sindikatov v organih republike, občin oziroma širših lokalnih skupnosti hranijo upravni organi, pristojni na prvi stopnji za področje dela. Odločbo o hrambi statuta izda minister pristojen za delo oziroma predstojnik prvostopnega upravnega organa (2. odstavek 3. člena ZRSin). Po 2. odstavku 4. člena ZRSin ima sindikat, ki meni, da se ime, kratica in znak drugega sindikata, ne razlikuje bistveno in nedvoumno od njegovega imena, kratice in znaka, opredeljenega v statutu, ki ga že ima v hrambi, pravico s tožbo izpodbijati odločbo o hrambi statuta drugega sindikata. To pa pomeni, da je zagotovljeno sodno varstvo neposredno z vložitvijo tožbe zoper odločbo o hrambi statuta, torej, da gre v takšnem primeru za dokončen akt, ki ga lahko stranka, ki se z njim ne strinja, izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Da je zagotovljeno sodno varstvo pravic zoper odločbo o hrambi statuta v upravnem sporu, je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, št. I Upr 8/99-2 z dne 27.10.2000, ko je odločalo o sporu o pristojnosti med upravnim ter delovnim in socialnim sodiščem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.