Jedro

Zemljišča je treba vrednotiti glede na njihov pravni status ob podržavljenju. Ker so bila sporna zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ni predpis, ki bi podržavljenim zemljiščem spreminjal namembnost, in ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v ponovnem postopku tudi niso predložili dokazil o tem, da bi bila zemljišča v času podržavljenja, to je v letu 1946 v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje predvidena za zidavo, je organ zemljišča vrednotil kot kmetijska zemljišča na podlagi določb Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ob tem da je na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZDen priznal tudi dodatno vrednost po določbah PMOKSNZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila: da se upravičencu A.A. za podržavljenje nepremičnine v k.o. … določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.), in sicer za parc. št. 714/1 v višini 10.372,08 DEM, za parc. št. 714/2 v višini 26.583,83 DEM, za parc. št. 756 v višini 2.999,68 DEM in za parc. št. 713 v višini 10.944,89 DEM (1. točka izreka); da se za skrbnico za poseben primer glede premoženja iz 1. točke izreka do končanja zapuščinskega postopka postavi B.B. (2. točka izreka); da je dolžna zavezanka SOD d.d. izročiti obveznice iz 1. točke izreka skrbnici za poseben primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka) ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je odločbo izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča U 934/2008 z dne 14. 10. 2008. V ponovljenem postopku je v skladu z navedeno sodbo pozvala vlagatelje, da predložijo pred ugotavljanjem komunalne opremljenosti zemljišč v času podržavljenja dokazila o njihovem stavbnem statusu, ki pa jih le-ti niso predložili. Toženka zaključuje, da glede na to, da vlagatelji niso izkazali stavbnega statusa predmetnih zemljišč ob podržavljenju, jih je potrebno vrednotiti kot kmetijska zemljišča. V zvezi z izračunom vrednosti kmetijskih zemljišč se sklicuje na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), po katerem se vrednost zemljišča določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in okraj (konkretno okraj ...) v času podržavljenja, ki so odraženi v količnikih, navedenih v prilogi Odloka ter se ta vrednost pomnoži s površino zemljišča ter izhodiščno vrednostjo zemljišča v višini 3,94 DEM na m2. Ugotovljenim osnovnim vrednostim nepremičnin ob podržavljenju pa se glede na določbo četrtega odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) skladno s Pravilnikom o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (v nadaljevanju PMOKSNZ) doda še s strani pristojnega zavoda za varstvo kulturne dediščine z dne 25. 2. 2005 ugotovljena dodatna vrednost v višini 40 % osnovne vrednosti.

Tožnica v tožbi navaja, da je pooblaščenec vlagateljev v ponovljenem upravnem postopku poudaril, da se sporna zemljišča vrednotijo kot parkovne površine, pri čemer se je skliceval na razloge, ki jih je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009. Izpostavlja tudi, da je ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja toženka v tem postopku opravila s pomočjo izvedenca C.C., ki je vrednost ugotovil v izvedeniškem mnenju z dne 30. 4. 2006 ter v dopolnitvah z dne 4. 3. 2008 in 25. 5. 2008. Iz njegovega mnenja izhaja, da je bila osnovna vrednost spornih parcel 346.853,45 DEM. Pri svojem mnenju se je izvedenec naslonil tudi na mnenje izvedenca kmetijske in hortikulturne stroke D.D. z dne 23. 1. 2008, ki je pojasnil, da Zakon o varstvu kulturne dediščine ureja način prepoznavanja „novih“ objektov kulturne dediščine in določa način varovanja, hkrati pa pojasnjuje, da je bil park ... že z odlokom oziroma odločbo leta 1956 prepoznan kot območje z estetsko in kulturno vrednostjo. Po mnenju izvedenca D.D. so zaščitene površine imele funkcijo parka, ki se jih pri vrednotenju lahko uvršča v višjo kategorijo, razen dela parc. št. 35, ki pa ni predmet izpodbijane odločbe. Navaja, da se je toženka v izpodbijani odločbi postavila na stališče, da se sporne parcele vrednotijo kot kmetijska zemljišča, ne da bi za takšno stališče navedla dejstva in dokaze. Brez ustreznega razloga pa tudi ni izvedla dokaza z ogledom podržavljenih parcel, kot so zahtevali vlagatelji. S tem je kršila pravila postopka. Z ogledom bi se namreč ugotovilo, da sporne parcele ležijo znotraj parka in so lahko le kot takšne tudi ovrednotene. Sporne parcele so že od podržavljenja dalje obravnavane kot kompleks ..., ki je imel naravo parka že pred podržavljenjem. Parcelne številke, o katerih se odloča v tem postopku, so bile že z odločbo z dne 1. 4. 1946 kot celota razglašene za spomenik prirodne znamenitosti, z odločbo z dne 12. 10. 1950 pa je bilo kot park zavarovano celotno območje, ne glede na katastrsko naravo posameznih parcel. Da so navedene parcele sestavni del parka kot celote oziroma kompleksa, je razvidno tudi iz mapne kopije meja parka ..., ki jo je izdelal na podlagi spisnih podatkov E.E. 8. 8. 2006. Tudi do tega dokaza se toženka ni opredelila. Dodaja pa tudi, da katastrsko stanje, kakršno izhaja iz identifikacijskega potrdila z dne 21. 3. 2005, ni ustrezalo dejanskemu in pravnemu stanju, saj je splošno znano dejstvo, da so imele podržavljene parcele, o katerih se odloča s predmetno odločbo, v času podržavljenja drugačen status, kot je to v identifikacijskem potrdilu. Da katastrsko stanje ni ustrezalo dejanskemu stanju, je razvidno tudi iz odločbe o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v … pri ... z dne 12. 10. 1950, ki jo je izdal minister za znanost in kulturo v soglasju z ministrom za gozdarstvo LRS, kjer so v 2. točki navedene posamezne parcele, ki se obravnavajo kot parkovne površine, čeprav so v identifikacijskem potrdilu opredeljene kot njiva, travnik, gozd določenega bonitetnega razreda. Tudi iz dopisov Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije z dne 17. 3. 1946 in 1. 7. 1947 izhaja, da gre v danem kompleksu za parkovne površine (kompleks pa se po naravi stvari razume kot celota). Tako tožnica meni, da je izvedenec C.C. pravilno ugotovil, da se morajo zemljišča, ki so predmet izpodbijane odločbe, obravnavati kot nepremičnine, opredeljene kot park. Zato so bila tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča II Ips 521/2004 z dne 14. 7. 2005 kot park oziroma kot parkovne površine ovrednotene v celotni površini, ne glede na katastrsko stanje posameznih delov parcel v kompleksu. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši stvar tako, da določi odškodnino v obveznicah v višini 510.794,83 DEM, podrejeno pa, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek in odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis zadeve.

Stranka z interesom, Slovenski državni holding d.d. (prej SOD d.d.), v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo z dne 7. 3. 2014, v kateri odgovarja na stališča stranke z interesom.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina odškodnine v obveznicah za parc. št. 714/1, 714/2, 756 in 713, vse k.o. ..., ki jih je toženka z izpodbijano odločbo vrednotila kot kmetijska zemljišča po določbah Odloka in odmerila odškodnino v skupni višini 50.900,48 DEM. Tožnica pa meni, da bi toženka predmetna zemljišča morala ovrednotiti kot parkovne površine, saj so po njenem prepričanju del kompleksa ..., in jih posledično ovrednotiti v višini 510.794,83 DEM.

Sodišče ugotavlja, da je toženka izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča U 934/2008 z dne 14. 10. 2008, iz katere izhaja, da sporne parcele v času podržavljenja niso bile proglašene za park ne z odločbo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z dne 1. 4. 1946 o zaščiti parka na ... pri ... s priloženo skico oziroma situacijskim načrtom, ne z odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v ... (okraj ...) z dne 12. 10. 1950. Takšna zemljišča pa je treba vrednotiti glede na njihov pravni status ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen). Za ugotavljanje pravnega statusa podržavljenih zemljišč veljavni predpisi kriterijev ne določajo. Upravno sodna praksa pa se pri tem enotno ravna po stališču Ustavnega sodišča v odločbi U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994, po katerem so bila zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, podržavljena kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje, ni bila spremenjena.

Dalje sodišče ugotavlja, da je toženka v ponovljenem postopku v skladu z napotilom sodišča v navedeni sodbi vlagateljem zahteve za denacionalizacijo dala možnost, da pravni status predmetnih zemljišč kot stavbnih dokazujejo z ustreznimi dokazili. Vendar pa so se vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v odgovoru z dne 26. 2. 2009 na poziv toženke zgolj sklicevali na ugotovitve postavljenega izvedenca C.C., ki je ta zemljišča ocenjeval kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča ter navedli, da dodatnih dokazil o komunalni opremljenosti zemljišč niso uspeli pridobiti, zaradi česar so predlagali, da se opravi ogled na kraju samem, kar bo dodatno dokazalo, da so te parcele del parka in jih je zato potrebno vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča. Na ustni obravnavi dne 13. 7. 2011 tudi niso podali novih navedb in dokazil v zvezi s pravnim statusom predmetnih zemljišč v času podržavljenja, dodatno pa so se sklicevali na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008. Ker so bila predmetna zemljišča podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, ki ni predpis, ki bi podržavljenim zemljiščem spreminjal namembnost, in ker vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v ponovnem postopku tudi niso predložili dokazil o tem, da bi bila zemljišča v času podržavljenja, to je v letu 1946 (podržavljena so bila z odločbama z dne 22. 1. 1946 in 13. 9. 1946) v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje predvidena za zidavo, je organ zemljišča vrednotil kot kmetijska zemljišča na podlagi določb Odloka, ob tem da je na podlagi četrtega odstavka 44. člena ZDen priznal tudi dodatno vrednost po določbah PMOKSNZ.

Tako sodišče zaključuje, da je toženka v izpodbijani odločbi odločila pravilno in v skladu s pravnim mnenjem sodišča v sodbi U 934/2008, glede na to, da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso izkazali stavbnega statusa predmetnih zemljišč ob podržavljenju.

Protispisna pa je tožbena navedba, da se je toženka postavila na stališče, da je zemljišča, o denacionalizaciji katerih je odločila z izpodbijano odločbo, treba vrednotiti kot kmetijska zemljišča, ne da bi stališče argumentirala. Iz spisne dokumentacije je namreč razvidno, da je toženka ob sklicevanju na sodbo tega sodišča U 934/2008 z dne 14. 10. 2008 vlagatelje pozvala (10. 12. 2008) k predložitvi dokazil o pravnem statusu podržavljenih zemljišč v času podržavljenja kot stavbnih, da pa so navedli, da jim zahtevanih dokazil ni uspelo pridobiti (dopisa z dne dopisa z dne 9. 2. 2009 in 24. 2. 2009 ter kasnejši, ustna obravnava 13. 7. 2011) ter da vztrajajo pri tem, da je treba upoštevati mnenje sodnega izvedenca in cenilca C.C., predlagajo pa tudi dokaz z ogledom na kraju samem, da bi se dokazalo, da so predmetne parcele del parka. Iz izpodbijane odločbe pa, kot že navedeno, izhaja, da se je organ oprl na pravno mnenje sodišča v sodbi U 934/2008 z dne 14. 10. 2008 ter da je ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča I-U-42/93 z dne 15. 12. 1994, ker vlagatelji niso predložili dokazil o pravnem statusu predmetnih zemljišč v času podržavljenja kot stavbnih, zemljišča vrednotil kot kmetijska, pri čemer je bil s strani teh strank predlagani dokaz z ogledom na kraju samem očitno neprimeren dokaz za ugotavljanje dejanskega stanja v času podržavljenja ter tožnica neutemeljeno očita, da je, ker toženka dokaza ni izvedla, kršila pravila postopka. Kar vse pomeni, da se tožnica zgolj ne strinja s stališčem toženke ter ne gre za to, da bi ga ta ne obrazložila in argumentirala.

Brez podlage pa tožnica navaja tudi, da bi predmetna zemljišča morala vsa biti vrednotena kot parkovne površine (po Prilogi 4 Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja), saj naj bi šlo za kompleks. Že v sodbi U 934/2008 je to sodišče zavzelo stališče, in pri tem vztraja, da zemljišč, ki v času podržavljenja niso bila proglašena za park, ne z odločbo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z dne 1. 4. 1946 o zaščiti parka na ... pri ... s priloženo skico oziroma situacijskim načrtom, ne z odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v ... pri ..., okraj ..., z dne 12. 10. 1950, kot park ni mogoče vrednotiti, saj za to ni podlage. Ob tem, ko se je to sodišče že v sodbi U 934/2008 postavilo na stališče, da je z omenjenima odločbama z dne 1. 4. 1946 in 12. 10. 1950 (kot javnima listinama) mogoče ugotoviti, katera zemljišča so bila v času podržavljenja po pravnem statusu park (in na stališča sodbe je bil organ po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1 vezan), pa je tudi nerazumno zahtevati, da bi se toženka v izpodbijani odločbi, izdani v ponovljenem postopku, morala izrecno opredeljevati do prej (leta 2006) izvedenega dokaza (z izvedencem, ki je na katastrski načrt vrisal meje parka), ki je ostal – glede na novejši in primernejši dokaz, ki ga je tako že presodilo to sodišče – nepotreben.

V zvezi s sklicevanjem tožnice v tožbi na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 pa sodišče še pojasnjuje, da so imela predmetna zemljišča ob podržavljenju drugačen dejanski in pravni status kot zemljišča, na katera se nanaša omenjena sodba Vrhovnega sodišča, zato se nanjo tožnica v tej zadevi ne more uspešno sklicevati. Kot je pojasnila že toženka v izpodbijani odločbi, so bile namreč v zadevi Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 predmet denacionalizacije nepremičnine, ki so bile z odločbo z dne 1. 4. 1946 razglašene za spomenik prirode, zaradi česar so predstavljale parkovne površine, in ne nepremičnine, ki so ob podržavljenju ležale izven zavarovanega parka, kot to velja za predmetne parcele.

Ker je sodišče ugotovilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.