Jedro

Določba 115. člena ZD-65 določa, da v primeru, ko se z izročitvijo ne strinjajo vsi zapustnikovi otroci, ki bi bili po zakonu poklicani, da dedujejo po zapustniku, sporazum o izročitvi premoženja konvertira v pogodbo o darilu, kar pomeni, da premoženje prednika preide v premoženje prevzemnika oziroma obdarjenca, z njim pa se ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To pa velja le ob predpostavki, da je prišlo do veljavnega modusa oziroma načina pridobitve lastninske pravice, v primeru nepremičnin, do njene vknjižbe v zemljiški knjigi na prevzemnika oziroma obdarjenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Zapuščinsko sodišče je z izpodbijanim sklepom v zapuščinski zadevi po dne 2.1.1981 umrlem ČV ugotovilo, da zapuščino predstavlja nepremičnina, vl. št. 335, k.o. V, v izmeri 12 a 52 m2 v ocenjeni vrednosti okrog 1600,00 EUR, da v zapuščini ni premičnega premoženja, da je bilo zaradi odsotnosti oporoke uvedeno zakonito dedovanje po zapustniku, ki je bil vdovec in je zapustil 4 otroke, ČA, ČV, TI, ČM, ter da so dediščino sprejeli dediči TI, ČM in v imenu ČA tudi njegova dedinja ČM. Za dediče je sodišče proglasilo sina ČA, umrlega 12.10.2003, do ¼, sina ČV, umrlega 3.6.2009, do 1/4, hčerko TI in sina ČM, vsakega do ¼ zapuščine ter zemljiški knjigi naročilo vknjižbo lastninske pravice na dediče, za vsakega do ¼ celotnega vložka.

Zoper sklep se je pravočasno laično pritožila dedinja zapustnikovega pokojnega sina ČA, MČ, brez navedbe zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, s predlogom spremembe sklepa o dedovanju z ugotovitvijo, da je edini dedič ČA. Navedla je, da iz izročilne pogodbe, sklenjene leta 1968 med ČV kot izročevalcem in ČA kot prevzemnikom premoženja izhaja, da so bili predmet izročitve tudi vsi morebitno pozabljeni zemljiškoknjižni vložki. Njen pokojni mož je nepremičnino, za katero je sodišče ugotovilo, da spada v zapuščino, ves čas upravljal v dobri veri. Menila je, da je pravica zahtevati zapuščino dedičem IT, ČV in ČM zastarala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica je tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da sta leta 1968 zapustnik ČV in njegov sin ČA, katerega dedinja je pritožnica, sklenila izročilno pogodbo, s katero je izročitelj sinu ČA v takojšnjo last in posest izročil vse svoje posestvo in tudi vse druge iz pogodbe pomotoma izpuščene vložke, tudi vl. št. 335, k.o. V, ki je predmet razpravljanja v tem postopku in ki zato ne more biti predmet zapuščine. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pritožničino trditev o razpolaganju tudi sporne nepremičnine z izročilno pogodbo, vendar pa takšna izročitev po njegovem stališču ni bila veljavna, ker se z njo niso strinjali vsi zapustnikovi otroci, ki bi bili po zakonu poklicani, da dedujejo po zapustniku (112. člen v času sklepanja izročilne pogodbe veljavnega Zakona o dedovanju, Uradni list SFRJ, št. 42/65, v nadaljevanju ZD-65). Prvostopenjsko sodišče je pri tem spregledalo določbo 115. člena ZD-65, ki določa, da v takšnem primeru sporazum o izročitvi premoženja konvertira v pogodbo o darilu, kar pomeni, da premoženje prednika preide v premoženje prevzemnika oziroma obdarjenca, z njim pa se ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To pa velja le ob predpostavki, da je prišlo do veljavnega modusa oziroma načina pridobitve lastninske pravice, v primeru nepremičnin, do njene vknjižbe v zemljiški knjigi na prevzemnika oziroma obdarjenca. Prav odsotnost veljavnega pridobitnega načina pa je vzrok tega postopka. Tudi če je bila nepremičnina vpisana v vl. št. 335, k.o. V, predmet izročilne oziroma darilne pogodbe, pa je prevzemnik oziroma obdarjenec z enim od navedenih pravnih poslov ni pridobil, ker ni bilo veljavnega načina pridobitve oziroma vpisa v zemljiško knjigo. Tako je lastnik ostal pokojni zapustnik. Ker so glede na določilo 2. člena Zakona o dedovanju (ZD) predmet dedovanja stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sodi v zapuščino po pok. VČ lastninska pravica na nepremičnini, vl. št. 335, k.o. V. Iz navedb pritožnice v njenem predlogu z dne 26.3.2009 in pritožbe izhajajo dejanske trditve, ki naj bi kazale, da je pritožnica oziroma njen pravni prednik obravnavano nepremičnino pridobil na originaren način, s priposestvovanjem. Uveljavlja torej pravico, ki ni dednopravne narave. Pravice, ki torej izvira iz drugega premoženjskega razmerja, pa pravnomočni sklep o dedovanju ne veže v smislu, da je ne bi mogla uveljavljati v pravdi.

Glede na navedeno in v skladu z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 163. členom ZD, je bilo zato treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje.