Jedro

Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju. Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 597,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu pod točko C1 sklenilo, da se zavrne ugovor tožene stranke (dolžnika) zoper sklep Okrožnega sodišča o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo XI Pg 1309/2021 z dne 23. 7. 2021 (I. točka izreka) in odločitev o stroških ugovornega postopka pridržalo za končno sodbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke zoper začasno odredbo ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila pritožbene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

**Dejansko stanje**

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko vložila tožbo za plačilo odškodnine na podlagi odškodninske odgovornosti članov poslovodstva v skladu z 42. in 44. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zatrjuje, da v stečajnem postopku nad družbo A., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju: stečajni dolžnik), ki ga je Okrožno sodišče v Ljubljani začelo na predlog tožeče stranke (stečajni upnik) s sklepom St ... z dne 19. 8. 2020, ne bo dosegla nobenega plačila, zato zahteva plačilo od nekdanjega direktorja stečajnega dolžnika, B. B. (tožena stranka). Očita mu, da naklepno ali iz razloga hude malomarnosti ni pravočasno opravil dejanj iz 34. do 39. člena ZFPPIPP.

6. Skupaj s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o zavarovanju denarne terjatve z začasno odredbo XI 1309/2021 z dne 23. 7. 2021, s katerim je toženi stranki prepovedalo odsvojitev in obremenitev dveh nepremičnin in odredilo zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Zoper izdani sklep o začasni odredbi je tožena stranka vložila ugovor, ki je bil zavrnjen z izpodbijanim sklepom. Sodišče je odločilo, da sta izpolnjena oba pogoja za izdajo začasne odredbe.

**Glede očitane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP**

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje najprej očita, da je o ugovoru zoper začasno odredbo odločalo v nasprotju s pravili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v polnem dokaznem postopku, a le na stopnji verjetnosti. Upoštevalo je namreč vse izvedene dokaze z zaslišanji strank in prič, čeprav ti niso bili izvedeni v postopku zavarovanja. Dolžno pa je bilo odločati le o ugovornih razlogih tožene stranke. Zato naj bi po njenem mnenju zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje o ugovoru odločalo v nasprotju s pravili ZIZ. Sodišče tudi v postopku zavarovanja odločitev o utemeljenosti predloga sprejme na podlagi vseh dejstev, ki sta jih v postopku navedli stranki, ter na podlagi vseh predlogu priloženih ali na naroku predlaganih dokazov (zgolj navedbe brez dokazov v njihovo podporo namreč še ne izkazujejo obstoja relevantnih dejstev). Tudi pri odločanju v postopku zavarovanja mora sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev izhajati iz pravila o dokaznem bremenu.2 Prav tako v postopku zavarovanja velja 29.a člen ZIZ, po katerem sodišče opravi narok, kadar tako določa zakon ali kadar je po njegovem mnenju smotrno. Zato ne drži, da je sodišče dolžno odločati le o ugovornih razlogih brez polno izvedenega dokaznega postopka, kot to trdi pritožnica.

9. Pritožnica nadalje trdi, da ji je sodišče prve stopnje, s tem ko je odločalo v polno izvedenem postopku kršilo pravico do izjave, čeprav konkretno ne navede, na kakšen način (razen zgoraj opisanih razlogov) naj bi ji bila ta pravica kršena. Tožena stranka je imela na narokih za glavno obravnavo, kjer so bili izvedeni dokazi z zaslišanjem strank oziroma prič, na katere se je sodišče oprlo tudi pri presoji utemeljenosti ugovora tožene stranke, možnost sodelovanja. Zato ne more sodišču prve stopnje očitati, da ji je bila kršena pravica do izjave. Sodišče prve stopnje res da ni izvedlo ločenega naroka za odločitev o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, vendar je dokaze izvajalo na naroku za glavno obravnavo, izvedeno v zvezi z odločitvijo o glavni stvari, pri čemer so stranke postopka enake, dokazi, ki jih je sodišče izvedlo in uporabilo, pa so bili predlagani tudi v zvezi z izdajo začasne odredbe oziroma v zvezi z ugovorom, tožena stranka pa je imela, kot rečeno, pravico do sodelovanja v postopku. Kakšnih drugih pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pa pritožnica tudi ni navedla.

10. Kot neutemeljeni se zato izkažejo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS.

**Glede izkazane verjetnosti obstoja terjatve**

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da nekdanji direktor stečajnega dolžnika (tožena stranka) naklepno ali iz razloga hude malomarnosti ni pravočasno opravil dejanj iz 34. do 39. člena ZFPPIPP. Na podlagi vpogleda v kopijo bilančnih podatkov za leta 2016, 2017 in 2018 je ugotovilo, da je stečajni dolžnik izkazoval negativni kapital nepretrgoma vse od leta 2016 in so dolgovi že takrat presegali vrednost premoženja. Na podlagi navedenega je zaključilo, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je poslovodstvo najpozneje ob oddaji poročila o poslovnem izidu za leto 2016 vedelo, da je družba postala insolventna. Nadalje je ugotovilo, da je med strankama ostala neprerekana okoliščina, da je bil transakcijski račun stečajnega dolžnika na dan, ko je tožeča stranka vložila predlog za stečajni postopek, blokiran že več kot 2600 dni. Med strankama tudi ni spora glede okoliščine, da B. B. od leta 2016 ni izvedel finančnega prestrukturiranja. B. B. pa je izpovedal še, da je z gotovinsko prejetimi plačili najprej poplačeval terjatve trgovin in tako kršil obveznosti iz 34. člena ZFPPIPP.

12. V zvezi z ugotovljenim obstojem terjatve pritožba sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, saj ta ni podala nobenih trditev o "negativnem kapitalu" stečajnega dolžnika. Navedeno ne drži. Tožeča stranka je namreč v tožbi (list. št. spisa 3), na navedbe katere se sklicuje v predlogu za začasno odredbo, navedla, da tožena stranka že od 2016 dalje dejansko ne posluje in ustvarja prihodkov ali dobička, vrednost njenega premoženja pa je manjša od vsote njenih obveznosti. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v kopijo bilančnih podatkov in pravilno presodilo, da gre za situacijo iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti). S stopnjo verjetnosti je tako ugotovilo, da je bil stečajni dolžnik insolventen na podlagi navedene domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ker iz 35. člena ZFPPIPP izhaja obveznost poslovodstva, ki mora, če družba postane insolventna, v enem mesecu po nastanku insolventosti predložiti poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da zgolj okoliščina "negativnega kapitala" ne terja neposredne vložitve predloga za začetek stečajnega postopka.

13. Pritožbeno sodišče dodaja še, da je sicer sodišče prve stopnje insolventnost ugotovilo tudi na podlagi drugih okoliščin ter prav tako ugotovilo kršitev obveznosti iz 34. člena ZFPPIPP, česar pa pritožba ne izpodbija.

14. V zvezi z obstojem škode, kot predpostavko obstoja odškodninske terjatve, pritožba navaja, da sklenjena sodna poravnava ne zadošča za izkaz verjetnosti obstoja terjatve, saj je bila sklenjena pod odložnim pogojem, ki (še) ni nastopil. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in kot navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je za standard verjetnosti obstoja škode dovolj že nepravnomočen sklep o soglasju k sklenitvi sodne poravnave.

15. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno ugotovilo verjetnost obstoja terjatve.

**Glede izkazane verjetnosti nevarnosti**

16. Tožena stranka v pritožbi navaja, da v predmetni zadevi ni izkazan pogoj nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ob pravilni uporabi materialnega prava in skladno z ustaljeno sodno prakso namreč okoliščin, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, ni mogoče šteti za konkretna ravnanja dolžnika, ki bi lahko pripeljala do tega, da bi bila uveljavitev terjatve bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Zgolj na podlagi ravnanj dolžnika pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bo tudi v času vložitve predloga za začasno odredbo tako ravnal v prihodnje (sklicuje se na več odločb višjega sodišča), prav tako ne zadošča zgolj razpolaganje dolžnika z njegovim premoženjem, temveč mora biti izkazano konkretno sedanje ravnanje s premoženjem v smeri onemogočanja oziroma otežitve izterjave. Razpolaganja, ki kažejo na nevarnost zmanjševanja premoženja, morajo biti podkrepljena z ustreznimi navedbami in dokazi, kar v obravnavanem primeru ni izkazano.

17. Večinska sodna praksa je sicer res zavzela stališče, da zgolj redno razpolaganje s premoženjem še ne zadošča za obstoj subjektivne nevarnosti, prav tako ne dejstvo, da je dolžnik v slabem finančnem stanju.3 Je pa zaslediti tudi primere, kjer sodna praksa subjektivno nevarnost razlaga širše, glede na okoliščine konkretnega primera in v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja.4

18. Za tak primer gre po mnenju pritožbenega sodišča tudi v obravnavani zadevi. Iz (neizpodbijanih) ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je B. B. prejemal gotovinska plačila in zanje izstavljal račune v dobro stečajnega dolžnika, ki je takrat že imel blokiran transakcijski račun, pri čemer je prejeti denar obdržal in ga ni vplačeval v dobroimetje gospodarske družbe. Iz prejetega denarja je nato plačeval trgovinam, kjer je kupoval material za opravljene storitve, nekaj denarja pa obdržal tudi zase, kar je knjižil kot "kredit" v znesku 51.200,00 EUR. V času, ko je bil stečajni dolžnik že insolventen, je na škodo upnikov, razpolagal z dobroimetjem stečajnega dolžnika na način, da je konec leta 2015 izvedel prenos opravljanja dejavnosti, poslov in prihodkov na novoustanovljeno družbo C., d. o. o., ki je v lasti žene B. B. in katere direktor je B. B. Prav tako je na obeh nepremičninah v njegovi lasti po začetku stečajnega postopka nad stečajnim dolžnikom vpisal zaznambo vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, ki učinkuje od 15. 9. 2020. 19. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega ravnanja tožene stranke pravilno ocenilo, da je izkazana nevarnost, da bo na smiselno enak način ravnala tudi v smeri onemogočanja izterjave v zvezi s sedaj vtoževano odškodninsko terjatvijo.

20. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o (predolgi) časovni korelaciji med razpolaganjem s premoženjem in vložitvijo tožbe oziroma predloga za začasno odredbo. ZIZ dolžnikovega ravnanja časovno namreč ne opredeljuje, določa pa (v primerjavi z ZIP) sedanjost izvršbe, kar bi posledično pomenilo, da mora dolžnik ogrožujoče ravnati v sedanjosti ali preteklosti.5 V odločbah VSL sklep I Cp 614/2020 in VSC sklep Cpg 69/2013 je višje sodišče res zavzelo (drugačno) stališče, da pretekla ravnanja ne morejo izkazovati aktivnega ravnanja v sedanjem obdobju, a je v obeh primerih med preteklim ravnanjem dolžnika in vloženim predlogom za začasno odredbo preteklo več let. Poleg tega je predlagatelj začasne odredbe v obeh primerih obstoj subjektivne nevarnosti utemeljeval na zgolj enem samem dolžnikovem ravnanju. Kljub temu pa navedena primera še ne predstavljata poenotene sodne prakse, saj za (načelno, splošno zavezujoče) stališče, da časovno odmaknjena dolžnikova ravnanja niso (dovolj) relevantna za presojo subjektivne nevarnosti, v zakonu (ZIZ) ni podlage. Vsak primer je zato potrebno presojati posebej.

21. V obravnavanem primeru je tožena stranka, kot že pojasnjeno, po začetku stečajnega postopka na nepremičninah vpisala zaznambo vrstnega reda, ki (od 15. 9. 2020) še vedno učinkuje. Tudi v zvezi s časovno korelacijo je tako po mnenju pritožbenega sodišča treba upoštevati vse okoliščine primera, ki v obravnavni zadevi kot celota, v kontekstu vsega dolžnikovega ravnanja, ki je bilo s skrivanjem, prilaščanjem in prenašanjem premoženja družbe kontinuirano usmerjeno v onemogočanje in otežkočanje poplačila upniških terjatev, utemeljujejo (s stopnjo verjetnosti) izkazano subjektivno nevarnost. Edino premoženje tožene stranke sta namreč nepremičnini, katerih zavarovanje predlaga tožeča stranka, in bi morebitno razpolaganje tožene stranke s tem edinim premoženjem, ki ga ima, predstavljalo ravno razpolaganje s temi nepremičninami, kar pa bi pomenilo, da bi bilo sredstvo zavarovanja za tožečo stranko brez pomena, saj bi bilo prepozno.6

22. Po mnenju pritožbenega sodišča je tako zaradi vseh navedenih okoliščin konkretnega primera tožeča stranka za verjetno izkazala nevarnost, da je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

23. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

24. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z OT. Potrebni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo tako znašajo 800 točk za odgovor na redno pravno sredstvo (tar. št. 31/7 OT), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj 597,31 EUR.

1 Sodišče prve stopnje je sklep o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi izdalo skupaj z delno sodbo (točka A) in sklepom o ustavitvi postopka (točka B). 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 221. 3 Tako tudi odločbe, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. 4 Glej VSL sklep I Cpg 514/2022, sklep I Cp 1946/2012, primerjaj tudi sklep IV Ip 1546/2021; tako stališče zavzema tudi N. Pogorelčnik Vogrinc, nav. delo, str. 56. 5 Prav tam, str. 45; glej tudi VSC sklep II Cpg 37/2020, ki se sklicuje tudi na VSC sklep II Cpg 154/2019 in VSM sklep I Cp 428/2019. 6 Primerjaj VSL sklep I Cpg 514/2022.