Jedro

Iz Odloka nesporno izhaja, da predmetna cerkev v njem ni zajeta, zato določbe 31. člena zanjo ni mogoče uporabiti, saj je z Odlokom ščiteno vidno polje sakralnih objektov, ki so znotraj navedenih prostorsko ureditvenih pogojev, ki jih določa Odlok. Iz upravnih spisov pa tudi sicer izhaja, da je odmaknjenost predmetne cerkve od objektov tožeče in prizadete stranke več kilometrov, zato tudi iz tega razloga ni mogoče uporabiti določbe 31. člena Odloka, saj le ta prepoveduje gradnjo novih stavb, če bi te zapirale veduto sakralne arhitekture, to pa pomeni, da bi morala novo zgrajena stavba v celoti zapreti veduto sakralnega objekta oziroma v tem primeru predmetne cerkve, kar je seveda možno le v primeru, da bi novo stavbo postavili tako blizu cerkve, da bi s tem zaprla njeno veduto.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne ... se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne ..., s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za legalizacijo stanovanjskega objekta na parc. št. 3035 k.o. B.. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je stranski udeleženec C.C., upravnemu organu prve stopnje predložil izvedeniško mnenje (analizo vpliva objekta D., ki stoji na parc. št. 3035 k.o. B. na veduto objekta E., ki stoji na parc. št. 3027 k.o. B.), iz katerega izhaja, da navedeni objekt zapira pogled na sakralno arhitekturo objektu, ki je v lasti stranskega udeleženca. V 1. odstavku 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in 47/04-ZGO-1) pa je določeno, da mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim preveriti tudi ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. V predmetni zadevi ni sporno, da na območju obravnavane lokacije velja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot ... v občini A. (Uradne objave št. 34/90 in 54/02-PUP), ki v 31. členu med drugim določa, da ni možna gradnja novih stavb v vidnem polju sakralne arhitekture, če zapira njeno veduto ali ruši prostor ob njej. Glede na navedeno je po oceni tožene stranke odločba upravnega organa prve stopnje pravilna in zakonita, saj iz izvedeniškega mnenja izhaja, da objekt, ki ga želi tožeča stranka (investitorka) legalizirati, zapira veduto objektu stranskega udeleženca na predmetno cerkev. To pa je v nasprotju z 31. členom PUP, s tem pa tudi s 1. odstavkom 66. člena ZGO-1. Tožeča stranka namreč nima prav, ko zatrjuje, da citirana določba PUP ne ščiti vedute iz posameznih objektov, temveč je ščiten prostor okoli sakralnih objektov in prepoveduje gradnjo takih objektov, ki bi pomenili v prostoru dominantnejšo vlogo kot sakralni objekt na območju obravnave. V 31. členu PUP je namreč jasno določeno, da gradnja novih stavb v vidnem polju sakralne arhitekture ni možna, če zapira njeno veduto. Nesporno pa je, da predmetna cerkev zaradi posega tožeče stranke ni več v vidnem polju objekta stranskega udeleženca, ne glede na to, da je predmetna cerkev na območju kjer velja drug prostorski izvedbeni akt. Tožeča stranka v tožbi navaja, da sicer res iz izvedeniškega mnenja izhaja, da njen objekt moti veduto na cerkev v A., vendar pa ta veduta ni predmet varovanja naravne in kulturne dediščine po 31. členu PUP. Za predmetno zadevo je bistveno tolmačenje meril in pogojev za varovanje naravne in kulturne dediščine in drugih dobrin splošnega pomena. Že iz naslova VIII. poglavja PUP izhaja, da se pogoji, določeni v 31. členu PUP, lahko nanašajo na varovanje sakralne arhitekture, če zapira njeno veduto ali rušijo prostor ob njej. Tudi veznik med obema pogojema "ali" pove, da se oba pogoja nanašata na bližino sakralne arhitekture. Torej gradnja objektov ni možna v takšni bližini sakralnega objekta, da bi le ta zaradi drugega objekta izgubila pogled na mesto ali krajino. Pri tolmačenju pogojev, določenih v 1. alinei 4. odstavka 31. člena PUP, si je potrebno pomagati s tolmačenjem besede "veduta". Iz urbanističnega terminološkega slovarja, ki ga je leta 1975 pripravil Urbanistični inštitut SR Slovenije izhaja, da je veduta pogled na mesto ali krajino. Zato je tudi v 1. alinei 4. odstavka 31. člena PUP izrecno zapisano, da gradnja novih stavb v vidnem polju sakralne arhitekture, torej ne v vidnem polju drugih objektov, ni možna, če zapira njeno veduto, torej pogled na mesto ali krajino z nje. Da se vsebina 1. alinee 4. odstavka 31. člena PUP nanaša na bližino sakralne arhitekture, izhaja tudi iz pogoja, določenega v isti določbi PUP, da gradnja ni možna v primeru, ko ruši prostor ob sakralni arhitekturi. Poleg navedenega pa je cerkev v A. s parcele stranskega udeleženca komaj vidna, saj gre za oddaljenost cca 7 do 8 km v zračni liniji. Predmetna cerkev je poleg tega tudi v območju, ki ga ureja drugi PUP. Ne glede na navedeno pa še opozarja, da njen objekt zakriva stranskemu udeležencu pogled na cerkev v A. le iz sredine pritličnega dela njegovega objekta, medtem ko pogled z desnega in levega dela pritličja zgradbe in celega prvega nadstropja ostaja. To izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja, saj ugotavlja, da je veduta le motena in da je z nadzidavo njenega objekta oviran pogled proti A. le iz dela pritličja objekta stranskega udeleženca.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da veduta iz območja predmetne cerkve ne more biti okrnjena, četudi bi naj šlo za širše območje tega sakralnega objekta. Zato ni nobenega dvoma, da prostorski akt ščiti veduto na sakralni objekt in ne vidnega polja iz sakralnega objekta. Poleg tega je potrebno vprašanje namena prostorskega akta presojati skladno z namenom, kar pa je kot strokovno vprašanje prepuščeno strokovnjakom s področja gradbeništva. V konkretnem primeru pa se je do vprašanja varovanja vedute opredelil tudi sodni izvedenec.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06-odl.US, v nadaljevanju ZUS), razen izjem, ki so določene v členih 105 do 107 ZUS-1. Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je med strankami sporno ali objekt tožeče stranke zastira veduto na sakralni objekt objekta prizadete stranke. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot ... v občini A. (Uradne objave št. 34/90 in 54/02-PUP) namreč v 31. členu pod poglavjem VIII. Merila in pogoji za varovanje narave in kulturne dediščine in drugih dobrin splošnega pomena, določa da je potrebno pri izvajanju posegov v prostor, v skladu z določili dolgoročnega družbenega plana in srednjeročnega družbenega plana ter Odloka o raglasitvi kulturnih spomenikov v občini A., soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota A.. Med pogoji za varovanje kulturne dediščine v skladu z 31. členom PUP pa je tudi določba, da ni možna gradnja novih stavb v vidnem polju sakralne arhitekture, če zapira njeno veduto ali ruši prostor ob njej. Glede na navedene določbe PUP in listine v upravnih spisih sodišče ugotavlja, da upravni organ prve stopnje in tožena stranka nista ravnala v skladu z določbami PUP in 1. odstavka 66. člena ZGO-1. V upravnih spisih je namreč soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota A. z dne ..., opr. št. ..., iz katerega izhaja, da predložena dopolnjena projektna dokumentacija upošteva predhodno izdane kulturno varstvene pogoje, ob upoštevanju katerih je možna legalizacija objekta D. (v gabaritu predložene idejne zasnove oziroma posnetka izvedenih del-12,50 m x 9,90 m / etažnosti P + 1). Iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot ... v občini A. tudi nesporno izhaja, da predmetna cerkev ni zajeta v navedenem Odloku, zato določbe 31. člena o prepovedi gradnje novih stavb v vidnem polju sakralne arhitekture, če zapira njeno veduto ali ruši prostor, za cerkev v A. ni mogoče uporabiti, saj je z navedenim odlokom ščiteno vidno polje sakralnih objektov, ki so znotraj navedenih prostorsko ureditvenih pogojev, ki jih določa citirani Odlok. Iz upravnih spisov pa tudi sicer izhaja, da je odmaknjenost predmetne cerkve od objektov tožeče in prizadete stranke več kilometrov, zato tudi iz tega razloga ni mogoče uporabiti določbe 31. člena citiranega PUP saj le ta prepoveduje gradnjo novih stavb če bi te zapirale veduto sakralne arhitekture to pa pomeni, da bi morala novo zgrajena stavba v celoti zapreti veduto sakralnega objekta oziroma v tem primeru predmetne cerkve, kar je seveda možno le v primeru, da bi novo stavbo postavili tako blizu cerkve, da bi s tem zaprla njeno veduto. Da temu ni tako izhaja iz priloženih listin v upravnih spisih, kot so fotografije, predvsem pa iz izvedeniškega mnenja-analize vpliva objekta D., ki stoji na parc. št. 3035 k.o. B., na veduto objekta E., ki stoji na parc. 3027 k.o. B., ki ga je izdelal cenilec in izvedenec gradbene stroke, iz katerega izhaja, da je veduta motena, zato zaključuje, da leži parc. št. 3027 k.o. B. (last C.C.) v vplivnem območju objekta D. na parc. št. 3035 k.o. B., kar pa je v nasprotju z že citiranim 31. členom PUP, ki določa, da gradnja novih stavb v vidnem polju sakralnega objekta (ne v vplivnem območju objekta, ki se gradi, kot to v svojem mnenju ugotavlja izvedenec), če zapira njeno veduto ali ruši prostor ob njej, ni možna.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo, ker tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila zakona oziroma na zakon oprt predpis (1. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1) in v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.