Jedro

Ker obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz nje ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ampak so le povzete izpovedi prič in toženca, dokazne ocene pa ni navedene, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati znesek v višini 9.608.315,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 4.026,74 EUR v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, sama pa nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa prizna povračilo stroškov tega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je že sam izrek izpodbijane sodbe pomanjkljiv in nedoločen, saj iz izreka izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo 9.608.315,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov, tako da zaključka glede zamudnih obresti iz izreka ni mogoče razbrati, saj ni jasno ali se besedna zveza „posamični zneski“ nanaša na vse zneske ali morda le nekatere zneske iz tožbe in kolikšna je višina teh zneskov. Nadalje bi moralo sodišče že po uradni dolžnosti skladno z Zakonom o uvedbi evra tolarske zneske spremeniti v evre, česar pa ni storilo. Takšna formulacija izreka pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe svojo odločitev glede zavrnitve zahtevka uvodoma pojasnilo z ugotovitvijo, „da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega in da bi bil dolžan to vrniti“. To svojo ugotovitev je sodišče oprlo na izvedene dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da nihče od članov raziskovalne skupine ni ugovarjal določitvi sredstev, vsa izplačila pa so bila izvršena na podlagi plačilnega naloga in nato na podlagi izplačila za plačo po postopku, ki je bil določen. Ta ugotovitev je povsem pavšalna, nedokazana in neargumentirana. V obrazložitvi se sodišče ne spušča v utemeljevanje zavrnitve posameznega dela, le za zahtevek pod točko I. tožbe še dodatno utemelji z ugotovitvijo, da je izplačilo zneskov po projektu „C.“ tožeča stranka zahtevala le od tožene stranke, ne pa tudi od drugih raziskovalcev, sodišče pa se sploh ni opredelilo do navedb tožeče stranke glede upravičenosti izplačil avtorskih honorarjev ter plačil stroškov dnevnega časopisja, saj zgolj pavšalna zavrnitev ne pomeni zadostne utemeljitve razlogov sodbe in tako sodba sploh ne vsebuje razlogov o bistvenih dejstvih. Po stališču pritožbe bi moralo sodišče prve stopnje opraviti pravno kvalifikacijo spornega razmerja med pravdnima strankama in hkrati navesti razloge za svojo odločitev, česar pa ni storilo in je sledilo pravni kvalifikaciji tožeče stranke, ko je ta v navedbah zahtevka pod točko I. in II. tožbe primarno opredelila kot obogatitvena in zahtevek pod točko III. kot odškodninski. Tudi ta zahtevek je sodišče zavrnilo, saj tožeča stranka naj ne bi dokazala vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti, pri čemer pa ne pojasni, katerih elementov tožeča stranka ni dokazala. Sodišče v izpodbijani sodbi sploh ni navedlo razlogov glede bistvenih dejstev, na katerih temelji njegova odločitev oz. so razlogi za njegovo odločitev vsaj nejasni, zato se izpodbijane sodbe sploh ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično temu nepravilno uporabilo materialno pravo. Pogodba št. ... je določala, kolikšna je vsota ur posameznega raziskovalca in obseg honorarja. V 12. členu je določala, da vodja programske skupine odgovarja za namensko in gospodarno porabo sredstev in je bil tako toženec dolžan skrbeti za pravilno izvajanje določb te pogodbe, ta dejstva pa je sodišče v celoti spregledalo in se do njih ni opredelilo. Pri odločanju o zahtevku, ki se nanaša na izplačila K.Ž. in M.Ž., je sodišče svojo odločitev utemeljilo z lastnim prepričanjem, da so določene naloge opravili tudi študentje in dodaja, da je prepričano v pravilnost izvedenih izplačil, saj naj bi tožena stranka pravilno opravljala izplačila na podlagi opravljenega dela, pri tem pa je v celoti spregledalo dejstvo, da že iz napotnic, ki jih je k tožbi kot dokaz predložila tožeča stranka, izhaja, da to ni mogoče. Tako je sodišče odločilo brez upoštevanja teh listin.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pooblastilo pooblaščenca tožeče stranke pomanjkljivo. Tožeča stranka – Univerza v ... – je naknadno predložila ustrezno pooblastilo odvetnika dano s strani rektorja Univerze v ... ter odobrila opravljana pravdna dejanja v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določba pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da v izreku izpodbijane sodbe ni dosledno upoštevan Zakon o uvedbi eura (ZUE, Ur. l. RS, št. 114/2006 z dne 9. 11. 2006). V izreku sodbe, ki jo je prvostopenjsko sodišče izdalo 4. 12. 2007, je namreč vtoževani znesek naveden v tolarjih, kar ni pravilno. Vsi zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe evra, to je po 1. 1. 2007 (2. člen ZUE), še posebej zneski navedeni v izrekih sodb, morajo biti navedeni v evrih ne glede na to, ali je tožbenemu zahtevku ugodeno ali pa če je tožbeni zahtevek zavrnjen. To izhaja iz določb 1. in 4. odstavka 13. člena ZUE, na podlagi katerih se z dnem uvedbe evra šteje, da se tolarski zneski navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih... glasijo na evro, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišče in drugi državni organi, organi lokalne skupnosti ter druge organizacije z javnimi pooblastili preračunajo po uradni dolžnosti zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na evro, v postopkih, ki jih vodijo. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe o zavrnitvi zahtevka v višini 9.608.315,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih zneskov nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, kolikšni so zneski, od katerih naj bi tekle zamudne obresti in od kdaj, na kar tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku kot dokaz sprejelo vse listine tožeče in tožene stranke, kot priči zaslišalo dr. D.Z. in dr. R.O. ter toženca kot stranko. V obrazložitvi je nadalje obširno povzelo izpovedbe obeh prič in toženca in nato zapisalo, da na podlagi listin, izpovedbe obeh prič in izpovedbe toženca ni mogoče tožencu očitati neupravičene pridobitve za zahtevka pod I. in II. Povzelo je določilo 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) in zapisalo, da je prepričano, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bil toženec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega in da bi bil dolžan to vrniti. Potem, ko je povzelo določbo 191. člena OZ, je ugotovilo, da tožeča stranka ni niti navajala niti dokazovala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj, kar je tožencu plačala in da je le od njega zahtevala plačilo zneskov po projektu C., od ostalih raziskovalcev pa tega ni zahtevala. Ugotovilo je tudi, da ni mogoče reči, da je bil toženec neupravičeno obogaten za naročanje dnevnega časopisja, saj se je to naročalo glede na posamezne vsebine raziskovalnih projektov, plačilo pa je bilo izvršeno iz sredstev Inštituta za ... in se ni financiralo iz programskih sredstev oz. iz proračunskih sredstev, tožeča stranka pa tudi ni dokazala, da bi toženec odnašal časopise domov. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pa je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala vseh štirih elementov civilne odgovornosti in zaključilo, da ker vsi štirje elementi niso podani kumulativno, tožencu ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti in na podlagi odškodninskega zahtevka zahtevati, da plača določena sredstva.

ZPP v 4. odstavku 324. člena določa, da sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze in predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora vsebovati razloge, v njej morajo biti navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi pa ne smejo biti nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tako mora sodišče v obrazložitvi navesti razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ugotovilo utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka. Iz razlogov sodbe mora izhajati, zakaj se je sodišče odločilo o tem, da je tožbeni zahtevek utemeljen oz. neutemeljen, saj je le v takšnem primeru mogoče preizkusiti pravilnost sodbe v postopku pravnih sredstev. Obrazložitev sodbe mora vsebovati tudi dokazno oceno o izvedenih dokazih in posledično dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče. Dejansko stanje so tista pravotvorna dejstva, ki so pomembna za odločitev. V primeru nasprotujočih si navedb (oz. zatrjevanih dejstev) strank mora sodišče za ugotovitev resničnosti teh dejstev izvesti dokaze, jih oceniti in to svojo oceno navesti v obrazložitvi sodbe. Obrazložiti mora, zakaj je neko dejstvo štelo za resnično oz. neresnično tako, da pove, kateri dokazi so bili odločilnega pomena za to njegovo prepričanje, da je torej verjelo enemu zatrjevanemu dejstvu, drugemu pa ne. To pa pomeni, da mora iz obrazložitve sodbe izhajati, katera dejstva je sodišče ugotovilo za resnična in na podlagi katerih dokazov, pri čemer mora obrazložitev vsebovati tudi dokazno oceno izvedenih dokazov. Sodišče se mora opredeliti do vseh relevantnih dokazov, saj je le tako mogoče presoditi zakonitost in pravno pravilnost sodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj iz nje na izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je le povzelo izpovedbi prič in toženca, vendar o teh dokazih ni sprejelo ocene. Navedlo je tudi, da je kot dokaz sprejelo vse listine tožeče in tožene stranke, ki jih tudi ni dokazno ocenilo, prav tako pa tudi ni ugotovilo pravno pomembnih dejstev. Tako tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti.

Iz teh ugotovitev pritožbenega sodišča izhaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo toženčev ugovor pasivne legitimacije (pravilno: aktivne legitimacije) tožeče stranke. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka Univerza v ..., ... fakulteta, ki je članica Univerze v .... Sodišče prve stopnje ji je skladno s 3. odstavkom 76 člena ZPP priznalo lastnost stranke, saj izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, ker ima premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo in v tej zadevi terja vračilo zneska, ki iz premoženja izhaja. Sklicuje se tudi na 14. člen Statuta Univerze v Mariboru, po katerem lahko kot članica univerze nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun ter za obveznosti, nastale pri takem nastopanju odgovarja s svojim premoženjem, pridobljenem pri opravljanju izobraževalne, raziskovalne, strokovne, razvojne in svetovalne ter umetniške dejavnosti, pa tudi z njimi povezanimi dejavnostmi, ki ne sodijo v nacionalni program, če to ne ovira izvajanje njene osnovne izobraževalne in znanstveno raziskovalne dejavnosti, in na 2. odstavek 20. člena Statuta, po katerem članica univerze nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun ter za obveznosti nastale pri takem nastopanju odgovarja s svojim premoženjem, pridobljenim z opravljanjem te dejavnosti, brez omejitev.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v 5. členu določa stvarno pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih. V konkretnem primeru gre za spor o plačilu zneska, ki je spor iz točke b) 1. odstavka 5. člena ZDSS-1, torej spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavci in delodajalci oz. njihovimi pravnimi nasledniki. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (B3) je tožnikov delodajalec Univerza v ..., iz 1. točke 1. odstavka 7. člena takrat veljavnega Statuta Univerze v Mariboru pa je razvidno, da je ... fakulteta članica univerze in tako ni niti toženčev delodajalec niti pravni naslednik toženčevega delodajalca. Po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče v tem konkretnem individualnem delovnem sporu ... fakulteti skladno s 76. členom ZPP priznati lastnosti stranke v postopku, saj iz statuta izhaja, da je le univerza pravna oseba, medtem ko lahko fakultete nastopajo v pravnem prometu v svojem imenu in na svoj račun le za dejavnosti, ki ne sodijo v nacionalni program in v okviru sredstev oz. premoženja pridobljenega s temi dejavnostmi. Tako je le za spore, nastale iz teh razmerij, možno fakulteti priznati lastnost biti stranka v postopku (glej komentar k Zakonu o pravdnem postopku, avtorjev dr. Lojzeta Udeta, mag. Nine Betetto, dr. Aleša Galiča, dr. Vesne Rijavec, dr. Dragice Wedam Lukić in Jana Zobca, Založbe GV, 1. knjiga, leto izdaje 2005). Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da ima skladno z 2. odstavkom 5. člena sedaj veljavnega Statuta Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 75/2006) samo univerza pravdno sposobnost v postopkih pred državnimi organi in sodišči, razen v primerih iz 14. člena tega Statuta, ki je vsebinsko enak 14. členu Statuta, ki je veljal v konkretnem spornem obdobju.

Glede na ugotovitev, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka odpraviti, izvesti potrebne dokaze, jih dokazno oceniti, ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki so pomembna za odločitev in v sodbi navesti tudi razloge, na podlagi katerih bo sprejelo svojo odločitev tako o tožbenem zahtevku kot tudi o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v zvezi s 130. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Izrek izpodbijane sodbe je nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti, pa tudi izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Teh nepravilnosti ni mogoče popraviti z obravnavo, opravljeno pred pritožbenim sodiščem. Za popravo nepravilnosti po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je mogoče šteti, če dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oz. popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Takšna situacija pa v konkretnem primeru ni podana. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.