Jedro

Preizkus pravočasnosti zasebne tožbe kot razloga za dovoljenost kazenskega pregona.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev zasebnega tožilca G. P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebni tožilec mora plačati sodno takso v višini 360,00 EUR ter potrebne izdatke obdolženega M. D. in nagrado ter potrebne izdatke njegovega zagovornika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je kot sodišče prve stopnje 7. 7. 2014 po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zasebnega tožilca G.P. zoper obdolženega M.D. in obdolženega V.D., po kateri bi naj vsak storila eno kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in vsak eno kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1 ter po drugem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da mora zasebni tožilec vrniti oziroma plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžencev in potrebne izdatke ter nagrado zagovornika. To je bilo storjeno s sodbo I K 12255/2012. 2. Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženega M.D. V odgovoru nasprotuje pritožbeni obrazložitvi ter predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker razlogi sodbe nasprotujejo izreku, in ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Če namreč zasebna tožba ni bila vložena v zakonskem roku, bi morala biti skladno s 437. in 277. členom ZKP zavržena. Razen tega pa se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do skladnih dokazov, po katerih je bilo mogoče ugotoviti, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, kot po drugi strani ni odgovorilo na vprašanje, kdaj konkretno je bil zasebni tožilec seznanjen z ravnanji obdolžencev, če je že bilo ugotovljeno, da je zasebno tožbo vložil prepozno. Razlogi sodbe so glede posveta dne 7. 10. 2011 in glede prejema zvočnega zapisa nejasni, medtem ko se glede pisma z dne 1. 12. 2011, ki je bilo naslovljeno na obdolžena in ne na zasebnega tožilca, sodišče prve stopnje v razlogih sodbe sploh ni opredelilo.

6. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v nobenem izmed povzetih ozirov ni podana. Po razumljivem izreku je bila obtožba zoper oba obdolženca zavrnjena po 4. točki 357. člena ZKP, se pravi zaradi okoliščin, ki po besedilu določbe izključujejo kazenski pregon. Te okoliščine so lahko le formalnopravne narave (Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 741), ki jih brez, da bi bila znana ustrezna dejstva, ni mogoče preizkusiti. Ena izmed takšnih okoliščin je tudi pravočasnost zasebne tožbe (Zobec Ž., Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, ČVP Delo, Ljubljana 1985, stran 664 in posredno sodba Vrhovnega sodišča I Ips 133/2003 z dne 8. 5. 2003), ki jo je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje lahko dejstveno preizkusilo le z izvajanjem dokazov, kar je v skrajšanem kazenskem postopku, ko niso bila opravljena posamezna preiskovalna dejanja, izven ali mimo glavne obravnave, nemogoče. Kako je preizkus potekal in kakšni so bili rezultati, izhaja iz razlogov sodbe, ki so po vsebini združljivi z izrekom, zaradi česar potem tudi ta razlogom ne more nasprotovati.

7. Razlogi sodbe so glede predmeta odločitve in s tem povezanimi dejstvi popolni. Zajemajo za odločitev pomembne povzetke izpovedbe zasebnega tožilca ter dokazno podlago, ki je sodišče prve stopnje odvrnila, da bi izpovedbi sledilo. Vse to je v ustrezno oblikovani obrazložitvi sodbe jasno razvidno, pri čemer razlogi v zvezi z zvočnim zapisom z navedenega posveta v kakršnemkoli smislu niti povprečno izobraženemu posamezniku ne morejo biti nerazumljivi, razlogi v zvezi s pismom, pa so že glede na število točk v obrazložitvi sodbe, v katerih se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s tem pismom, povsem zadostni. Končno, v sodbi so prav tako na večih mestih navedeni razlogi v zvezi z dokazi, ki so potrjevali omenjeno izpovedbo zasebnega tožilca in hkrati razlogi, zakaj jih sodišče prve stopnje kljub skladnosti ni sprejelo. Ker so oblikovani vsakomur razumljivo, jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo še enkrat povzemalo.

8. Z obrazložitvijo, da je bil zasebni tožilec po zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca računalniške stroke, onemogočen v dokazovanju, pritožniki smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem kot prava vešči procesni udeleženci niso navedli določbe ZKP, ki naj ne bi bila uporabljena oziroma je bila uporabljena nepravilno, ampak le, da je bila zasebnemu tožilcu kršena pravica kot stranki. Konkretno katera, v pritožbeni obrazložitvi znova ni navedeno.

9. Ker gre za zasebnega tožilca in ne obdolženca, zatrjevana kršitev v smislu 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ni predmet prepoznane bistvene kršitve določb ZKP, medtem ko sodišča, izhajajoč iz 125. člena Ustave ter prvega odstavka 329. člena ZKP z dokaznimi predlogi niso vezana, temveč smejo o teh, kot o vsakem drugem predmetu, pozitivno ali negativno odločiti. Le v zadnjem primeru so dolžna takšno odločitev še dodatno obrazložiti (sedmi odstavek 364. člena ZKP), kar pa se je po razumljivih razlogih sodbe v 4. točki obrazložitve tudi zgodilo.

10. Neugotovljenih odločilnih dejstev pritožniki v pritožbeni obrazložitvi niso konkretizirali, zmotno pa je bilo dejansko stanje po isti obrazložitvi ugotovljeno zato, ker je izpovedba zasebnega tožilca, kdaj je bil povsem določno seznanjen z ravnanji obeh obdolžencev jasna, in ker hkrati temelji na splošni življenjski izkušnji. Če bi namreč zasebni tožilec že prej razpolagal z zvočnima zapisoma sej, bi se na ravnanji obdolžencev, o katerima je bil zelo na splošno seznanjen s strani priče T.B., tudi prej odzval. Odvisnost zasebnega tožilca od zvočnih zapisov sej je pomembna še zato, ker sestajanja med zasebnim tožilcem in navedeno pričo v resnici niso bila izkazana, hkrati pa je bilo treba upoštevati še pričin interes po varovanju lovske družine pred zdrahami, zaradi katerega je s pošiljanjem zapisov odlašal. Na drugi strani so dokazi, ki so sodišče prve stopnje vodili do drugačnih ugotovitev, vendar niso zanesljivi. Zapisnik z dne 7. 10. 2011 s strani T.B. ni avtoriziran, izpovedba priče S.N. v tej zvezi, zaradi njene predhodne pripravljenosti na zaslišanje ni pristna, hkrati pa niti iz vsebine in iz izpovedb prič B.Ž., M.K., M.P. in J.B. ni mogoče sklepati, da bi zasebni tožilec o ravnanjih obdolžencev karkoli vedel in ne, da bi razpolagal z zvočnimi zapisi, ki so kot rečeno za obravnavano seznanjenost ključni. Enako velja še za vsebino pisma zasebnega tožilca z dne 1. 12. 2011, saj bi v nasprotnem zasebni tožilec v pismu zapisal konkretne žaljivke na njegov račun, kot je opisal ravnanje, ko mu je obdolženi M.D. napovedal, da ga bo „razbil“.

11. Pritožbeno sodišče uvodoma soglaša s pritožbenimi sklicevanji na utrjeno sodno prakso, po kateri za upravičenčevo seznanjenost s kaznivim dejanjem in storilcem iz prvega odstavka 52. člena ZKP ne zadostujejo zgolj govorice in nepopolne informacije, vendar v nadaljevanju pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je vedenje zasebnega tožilca o ravnanjih obeh obdolžencev presegalo to stopnjo in da je bila zato zasebna tožba vložena po zakonsko dovoljenem roku. Ugotovitve temeljijo na večih dokazih, pravilno povezanih v oceno, ki ji z vidika pravil logičnega miljenja in splošne življenjske izkušnje ne gre oporekati ter je na povzeta pritožbena prizadevanja le še odgovoriti:

12. Nobeden izmed zatrjevanih dveh razlogov, zaradi katerih se zasebni tožilec ni mogel seznaniti z ravnanji obdolžencev na sejah Upravnega odbora Lovske družine Jesenice z dne 27. 8. in 27. 9. 2011, ne more vzdržati. Nedoločnost in zadržanost priče T.B. je izkustveno zanikana že zaradi drugih razmerij z zasebnim tožilcem, ki jih sodišče prve stopnje ni prezrlo, zakasnela izročitev zvočnih zapisov z navedenih sej zasebnemu tožilcu, o kateri je priča pripovedovala, pa prav tako, saj za kaj takšnega kakšnega posebnega razloga ni imela. Če k temu dodamo, da izpovedbe priče T.B. glede izročanja zvočnih zapisov kot edinega učinkovitega sredstva seznanitve zasebnega tožilca z ravnanji obeh obdolžencev, ni mogoče povezati z drugimi dokazi, skladnost njunih izpovedb, na katero se sklicujejo pritožniki in dejanska izkazanost njunih srečanj, ne pomenijo veliko oziroma vsaj toliko, da bi bilo treba v dokazno oceno sodišča prve stopnje dvomiti.

13. Enako velja v zvezi z drugim razlogom, pri katerem je najprej opozoriti na izkustveno nenavadno sosledje tehničnih ovir, zaradi katerih zasebni tožilec naj ne bi bil seznanjen z vsebino zvočnih zapisov z zgornjih dveh sej, ki se na to nadaljuje v splošni nezainteresiranosti zasebnega tožilca za vsebino zapisnika s seje 7. 10. 2011 z istim ali podobnim predmetom obravnavanja, do katerega pa, glede na njegovo siceršnje obnašanje po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bil ravnodušen. Informativna odtegnitev zasebnega tožilca, kot smiselno izhaja iz pritožbene obrazložitve, je tako malo verjetna in še manj tedaj, ko je po skladnih izpovedbah prič S.N. in drugih iz te obrazložitve jasno, da je zasebni tožilec moral za ravnanja obdolžencev razmeroma hitro izvedeti, ter ko tudi po njegovi izpovedbi ni nobenega dvoma, da so ga nosilci z obravnavanimi vsebinami po elektronski pošti zanesljivo dosegli. Da bi elektronske pošte ne odpiral in bil zgolj zato z navedenimi ravnanji neseznanjen, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča, ki jo vsebina pisma z dne 1. 11. 2011 le še utrjuje, neverjetno.

14. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca G.P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in drugem odstavku 96. člena ZKP ter 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifni številki 7222 Taksne tarife.