13. 11. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. novembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 35/2001 z dne 24. 5. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V postopku prisilne poravnave nad dolžnikom Kompas Hoteli C., d.d., je pritožnica kot upnik izpodbijala sklep o prisilni poravnavi št. St 14/2000 z dne 12. 1. 2001, med drugim tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni izrecno, tj. s posebnim sklepom, odločalo o predlogu upnika Č., d.o.o., Ljubljana, o ustavitvi postopka. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. S pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na predlog drugega upnika, se zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožnice (navedeni upnik se zoper omenjeni izpodbijani sklep ni pritožil) ni ukvarjalo. V takem ravnanju sodišča druge stopnje vidi pritožnica arbitrarnost, ki naj bi pomenila kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pritožnica meni, da bi tudi o pritožbenih očitkih, ki se nanašajo na predlog drugega upnika, zaradi razmerja sosporništva, ki naj bi obstajalo med upniki v postopku, pritožbeno sodišče moralo odločati, ne glede na to, da se sam predlagatelj ni pritožil.

2.Pritožnica nadalje izpodbija materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, po katerem se za osnovni kapital dolžnika iz 3. odstavka 56. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL), ki je podlaga za izračun deleža glasovalnih pravic delničarjev oziroma družbenikov, upošteva knjigovodska vrednost osnovnega kapitala, izkazana v zadnji bilanci stanja (po navedbah pritožnice "celoten kapital"), in ne osnovni kapital, kot je nominalno opredeljen v statutu. V tej zvezi zatrjuje, da gre za spremembo sodne prakse brez prepričljive obrazložitve. Sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na vse relevantne navedbe pritožnice in tudi ne argumentiralo svojega pravnega stališča, ki je po mnenju pritožnice v nasprotju z varstvom interesov upnikov. Tudi iz tega razloga naj bi bila zato podana kršitev 22. člena Ustave. Neutemeljeno in arbitrarno spremembo sodne prakse pritožnica sodišču druge stopnje očita še v zvezi z njegovo odločitvijo, da potrdi odločitev sodišča prve stopnje o oprostitvi dolžnika dolžnosti predložitve določenih revidiranih računovodskih izkazov, in glede vsebine dokaznega standarda, ki ga je za izkazovanje sposobnosti dolžnika za izpolnitev obveznost iz predlagane prisilne poravnave uporabilo sodišče prve stopnje, kar naj bi bilo vse v nasprotju tudi z 2. členom Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavna pritožba ni nadaljnje pravno sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati same po sebi kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Pristojnost Ustavnega sodišča tudi ni, da se izreka o tem, katera izmed obeh interpretacij zakona je pravilna in zakonita - ali tista, ki sta jo glede osnovnega kapitala iz 3. odstavka 56. člena ZPPSL zavzeli sodišči prve in druge stopnje (da gre za knjigovodsko vrednost osnovnega kapitala, kot ga izkazuje zadnja bilanca stanja), ali tista, za katero se v ustavni pritožbi zavzema pritožnica (da gre za osnovni kapital, kot je nominalno opredeljen v statutu podjetja in kot tak vpisan v sodni register). Pristojnost Ustavnega sodišča je zgolj zagotoviti, da sodišča zakonov ne bodo razlagala na način, ki bi bil nezdružljiv s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. To pomeni, da bi Ustavno sodišče v odločitev sodišča lahko poseglo le v primeru, če bi ugotovilo, da za pritožnika sporna rešitev ni združljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

5.Povedano drugače: Ustavno sodišče bi po t. i. Schumannovi formuli pravno stališče (razlago zakona), da se osnovni kapital iz navedenega člena ZPPSL nanaša na njegovo knjigovodsko vrednost, izkazano v zadnji bilanci stanja, lahko razveljavilo le v primeru, če bi tudi za morebitno zakonsko normo, ki bi izrecno določala kot podlago za ugotavljanje in določanje glasovalnih pravic delničarjev oziroma družbenikov to kategorijo osnovnega kapitala, moralo ugotoviti, da ni v skladu s kakšno ustavno pravico ali temeljno svoboščino. Da bi šlo v obravnavanem primeru za tak primer, pa pritožnica niti ne zatrjuje.

6.Ob za ustavnosodno presojo nerelevantnem uveljavljanju domnevnih postopkovnih kršitev v postopku odločanja o prisilni poravnavi, sklicevanju na napačno uporabo materialnega prava, kakor tudi izpodbijanju uporabljenih dokaznih standardov je zato lahko predmet ustavnosodne presoje le pritožničino sklicevanje na domnevno neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse. Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave namreč res izhaja, da sodišče ne sme samovoljno oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve odstopiti od enotne in uveljavljene sodne prakse. Vendar pa zgolj pavšalne in nekonkretizirane trditve, da se s stališčem Višjega sodišča spreminja sodna praksa, očitka o odstopu od sodne prakse še ne utemeljujejo.

7.To, da je sodišče prve stopnje pri izračunu najprej upoštevalo nominalni osnovni kapital dolžnika in ga šele tik pred narokom zamenjalo z njegovo knjigovodsko vrednostjo, ne more pomeniti odstopa od sodne prakse, še manj pa je mogoče s tem izkazati usklajenost odločanja sodišč v podobnih primerih. Pa tudi, če bi šlo za odstop od sodne prakse, temu odstopu, enako kot tudi domnevnemu odstopu od sodne prakse v zvezi z odločitvijo sodišča, da od dolžnika ne zahteva predložitve določenih računovodskih izkazov, po oceni Ustavnega sodišča ne bi mogli očitati samovoljnosti oziroma arbitrarnosti. Sodišče druge stopnje je odločitev o upoštevanju knjigovodske vrednosti osnovnega kapitala izčrpno obrazložilo z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Pojasnilo pa je tudi, zakaj predložitev določenih revidiranih računovodskih izkazov ne bi bila smiselna.

8.Prav tako arbitrarnosti, ki bi utemeljila kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ni mogoče ugotoviti glede odločitve sodišča druge stopnje, da pritožbenih navedb, ki so se nanašale na predlog upnika, ki ni bil pritožnik, ne bo obravnavalo. V skladu s pravili procesne teorije in pravne stroke je, da ima pravovarstveni interes za odločanje o pritožbi le tisti, ki s svojimi predlogi na prvi stopnji ni uspel, iz ustavne pritožbe pa tudi ne izhaja, zakaj pritožnik meni, da bi moralo sodišče vse upnike šteti za (enotne) sospornike.

9.Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Glede na navedeno z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica. Ustavno sodišče zato ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger