Jedro

Glede na to, da je vtoževana terjatev nastala do začetka postopka prisilne poravnave, bi moralo sodišče prve stopnje le-to, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave, zmanjšati za 50 %, to je na znesek 767,35 EUR.

Izrek

I. Pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se razveljavi odločitev, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi v delu, v katerem je bil ugovor dolžnika z dne 24. 11. 2011 zoper sklep o izvršbi VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 s sklepom VL 168728/2011 z dne 28. 12. 2011 zavrnjen.

II. Pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se delno ugodi in se v tem delu sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za 151,81 EUR obračunanih zakonskih zamudnih obresti.

III. Pritožbi zoper III. točko izreka se delno ugodi tako, da se po spremembi glasi: „Tožena stranka je dolžna do dne 3. 1. 2017 tožeči stranki plačati 767,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod pogojem, da ji tožeča stranka v tem roku izroči bianco menico z menično izjavo in pooblastilom za unovčitev iz 15. člena pogodbe št. 521-208/10 z dne 12. 10. 2010. IV. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 210,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka). Ugotovilo je, da na dan 10. 5. 2012 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.686,52 EUR (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da do dne 3. 1. 2017 tožeči stranki plača 1.686,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, tožeča stranka pa ji je v tem roku dolžna izročiti menico iz 15. člena pogodbe št. 521-208/10 z dne 12. 10. 2010 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 199,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v določenem delu zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je izvršilno sodišče na podlagi predloga tožeče stranke kot upnika dne 14. 11. 2011 izdalo sklep o izvršbi VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 za terjatev v višini 21.572,92 EUR s pripadki in izvršilne stroške v višini 241,84 EUR. Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka kot dolžnik dne 24. 11. 2011 vložila ugovor, na podlagi katerega je izvršilno sodišče dne 28. 12. 2011 izdalo sklep o delni razveljavitvi sklepa o izvršbi z dne 14. 11. 2011 za terjatev po računu št. 111637 v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 9. 2011 do plačila; računu št. 111696 v višini 479,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 11. 2011 do plačila; računu št. 102479 v višini 1.154,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2011 do plačila; računu št. 110229 v višini 230,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2011 do plačila; računu št. 110686 v višini 148,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12. 5. 2011 do plačila; za zakonske zamudne obresti po računu št. 102646 od dne 26. 1. 2011 do 9. 11. 2011 in zakonske zamudne obresti po računu št. 110609 od 16. 4. 2011 do 1. 9. 2011 ter stroške izvršilnega postopka v višini 59,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 11. 2011 do plačila (skupaj torej 3.091,08 EUR s pripadki). V preostalem delu je bil ugovor dolžnika (sedaj tožene stranke) zavrnjen, zato je sklep o izvršbi VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 (glede zneska 18.541,20 EUR in izvršilne stroške v višini 182,48 EUR) postal pravnomočen.

7. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da se sklep o izvršbi VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka. Na ta način je sodišče prve stopnje delno (glede zneska po računu št. 112067, 111423, 111150, 111165, 111424, 102646 in 110609, skupaj v višini 18.541,20 EUR in izvršilne stroške v višini 182,48 EUR) odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, s tem pa podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero smiselno opozarja tudi pritožba. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in razveljavilo odločitev, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi v delu, v katerem je bil ugovor dolžnika z dne 24. 11. 2011 zoper sklep o izvršbi VL 168728/2011 z dne 14. 11. 2011 s sklepom VL 168728/2011 z dne 28. 12. 2011 zavrnjen.

8. Glede II. točke izreka izpodbijane sodbe tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na kakšni podlagi je ugotovilo višino terjatve tožeče stranke (1.686,52 EUR) na dan 10. 5. 2012, saj že iz navedb pritožnice izhaja, da je iz priloge C1, ki se šteje za sestavni del sodbe (glej 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) lahko razbrala katere odprte postavke med strankama je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu višine terjatve tožeče stranke in katere pravilnosti pritožnica niti ne izpodbija. Izjema velja glede obračuna zakonskih zamudnih obresti in to utemeljeno. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, se namreč obveznost tožene stranke v višini 1.534,71 EUR nanaša na plačilo zadnjih 10 odstotkov pogodbene (obračunske) vrednosti po pogodbi št. 521-208/10 (Pogodba, A12). V tretjem odstavku 15. člena Pogodbe je določeno, da mora izvajalec pred izstavitvijo končne situacije in pred izplačilom zadnjih 10 odstotkov obračunske vrednosti naročniku izročiti bianco menico z menično izjavo in pooblastilom za unovčitev. Glede na to, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da tožeča stranka toženi stranki bianco menice z menično izjavo in pooblastilom za unovčitev ni izročila, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnice, da njena obveznost za plačilo zadnjih 10% pogodbene (obračunske) vrednosti v višini 1.534,71 EUR še ni zapadla, s tem pa tudi (še) ni prišla v zamudo z izpolnitvijo svoje obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki od zneskov računa št. 102479 (1.154,89 EUR), računa št. 110229 (230,98 EUR) in računa št. 110686 (148,84 EUR) pripisalo še zakonske zamudne obresti do dne uvedbe prisilne poravnave nad toženo stranko je tako materialnopravno zmotna. Posledično je pritožbeno sodišče pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in jo v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za 151,81 EUR obračunanih zakonskih zamudnih obresti.

9. Delno je utemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve ugotovilo, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 732/2012 z dne 14. 12. 2012, ki je postal pravnomočen dne 3. 1. 2013, nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava, po kateri je dolžna tožena stranka terjatve, ki so nastale od dneva začetka postopka prisilne poravnave (tj. od dne 10. 5. 2012) plačati v deležu 50%, brez obresti, v roku štirih let od pravnomočnosti sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Glede na določbo prvega odstavka 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave ali ne. Pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je vtoževana terjatev nastala do začetka postopka prisilne poravnave, slednjo, skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave, zmanjšati za 50%, to je na znesek 767,35 EUR. Prav tako pritožnica v zvezi s III. točko izreka izpodbijane sodbe smiselno utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da če ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Iz III. točke izreka izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da bi morala tožena stranka izpolniti svojo obveznost šele takrat, ko ji tožeča stranka izroči bianco menico z menično izjavo in pooblastilom za unovčitev, temveč je pravdnima strankama naložilo izpolnitev obveznosti neodvisno druga od druge, kar pa je v nasprotju s Pogodbo, kot tudi določbo drugega odstavka 101. člena OZ. Posledično je pritožbeno sodišče III. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da se sedaj glasi: Tožena stranka je dolžna do dne 3. 1. 2017 tožeči stranki plačati 767,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudniim obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod pogojem, da ji tožeča stranka izroči bianco menico z menično izjavo in pooblastilom za unovčitev iz 15. člena pogodbe št. 521-208/10 z dne 12. 10. 2010. 10. V preostalem delu pritožba ni utemeljena, zato je v preostalem nespremenjenem delu višje sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154.člena ZPP. Višje sodišče je pritožnici priznalo sodno takso za pritožbo v znesku 210,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1). Tožeča stranka je navedeni strošek dolžna plačati toženi stranki v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.