Jedro

Ker se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo določbe od 189. do 197. člena ZUP, tožeči stranki s tem ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje RS, št. 181-114/2009/4 z dne 21.12.2010 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za zdravje v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € (tristo petdeset eurov) z DDV v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno, da se cepljenje mladoletnega tožnika proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim ne opusti. Iz obrazložitve izhaja, da komisija za cepljenje, imenovana s strani ministra za zdravje, ni našla razlogov za opustitev kateregakoli cepljenja, kot izhaja iz njenega strokovnega mnenja, ki je sestavni del te odločbe. Ker komisija za cepljenje razlogov za opustitev cepljenja ni ugotovila, je minister za zdravje na podlagi 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB, Uradni list RS, št. 33/2006 s spremembami) odločil, da se cepljenje proti zgoraj navedenim boleznim z zgoraj navedenimi cepivi ne opusti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno uporabljenega materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Iz tožbe izhaja, da je bil mld. A.A. dne 1.9.2008 cepljen s cepivom Infanrix, proizvajalca GlaxoSmithKline, nekaj ur po cepljenju pa so se nenadoma (v nekaj sekundah) in kljub aplikaciji polovice svečke pojavile zelo hude reakcije v obliki intenzivnega joka, sekrecije iz očes, nosu in ust ter alergijske reakcije. Otrok je tako intenzivno jokal, da je večkrat dobesedno ostajal brez sape, verjetno tudi zaradi sekrecije iz zgornjih dihal. Kljub ponovni aplikaciji polovice supozitorija se je jok in zelo slabo splošno stanje nadaljevalo, otrok pa je omedlel po vsaj osemurnem nenehnem in neutolažljivem joku. Nato se ni zbudil vsaj dvanajst ur, kar je bilo zanj zelo nespecifično, naslednje jutro pa je bil „drugačen“. Do takrat je bil fizično zelo aktiven, po cepljenju pa je prišlo do drastične spremembe, enostavno je ležal v posteljici, ne da bi se premikal. Pred cepljenjem je okolico opazoval z velikim zanimanjem, potem pa je strmel v eno točko in se praktično ni odzival. Na obrazu je dobil močan izpuščaj, ki je trajal več kot tri mesece. Izgubil je tek, kar je trajalo več kot tri tedne. Prišlo je torej do nastopa zelo hudih nezaželenih učinkov (bolečina tretje stopnje, ki omejuje normalno aktivnost, zavračanje hrane, visoka febrilnost, spremembe v obnašanju in spremenjene reakcije na dražljaje iz okolice, dalj časa trajajoče spremembe na koži), pojavila se je tudi alergijska reakcija na sestavine cepiva. V primeru ponovnega cepljenja obstaja velika verjetnost celo hujših in nepopravljivih posledic (encefalopatija). Tožeča stranka navaja, da izpodbijana odločba nima ustreznih razlogov za odločitev, saj v njej ni navedeno ne dejansko stanje in ne dokazi, na osnovi katerih je bila sprejeta odločitev. Zaradi tega te odločbe ni mogoče preizkusiti. Strokovno mnenje komisije za cepljenje, ki naj bi bilo po razlogih izpodbijane odločbe sestavni del te odločbe, tožeči stranki ni bilo vročeno ne tekom postopka in ne skupaj z odločbo. Pri tem tožeča stranka opozarja na to, da ima mnenje komisije naravo izvedenskega mnenja in se pri tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 326/2009. Z mnenjem komisije bi bilo zato treba postopati kot z izvedenskim mnenjem in stranke z njim seznaniti. V izpodbijani odločbi tudi ni bilo obrazloženo, zakaj razlogi, ki jih navaja tožeča stranka za opustitev cepljenja, niso bili upoštevani. Tožeča stranka se sklicuje na svoje ustavne pravice, kot je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in dostojanstva (34. in 35. Člen Ustave RS), prepoved prisilnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS) ter pravice iz 17. in 18. člena Ustave RS. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se cepljenje z zgoraj navedenimi cepivi proti navedenim boleznim opusti oziroma podredno, da se zadeva vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami) kopijo tožbe s prilogami vročilo toženi stranki in jo pozvalo, da nanjo odgovori in v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Ta poziv je tožena stranka prejela 9.2.2011, vendar pa nanj ni odgovorila, niti ni poslala upravnih spisov. Zato jo je sodišče še z urgencama, ki ju je prejela 14.3.2011 in 11.4.2011 ponovno pozvalo, da pošlje spise, vendar tožena stranka spisov sodišču kljub temu ni poslala. Pri tem je bila tožena stranka opozorjena, da lahko sodišče v primeru, da ne bo poslala spisov, odloči tudi brez njih (tretji odstavek 38. člena ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo ne pošlje spisov o zadevi, sme sodišče odločiti o stvari brez spisov. V obravnavani zadevi tožena stranka kljub pozivu in dvema urgencama sodišču spisov ni poslala niti ni sporočila razlogov, zaradi katerih tega ne bi mogla storiti.

Poglavitni očitek tožeče stranke izpodbijani odločbi je, da nima ustreznih in zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih predlogu za opustitev cepljenja ni bilo ugodeno. Odločba se sklicuje na strokovno mnenje komisije za opustitev cepljenja, pri čemer pa to mnenje, kot izhaja iz tožbenih navedb, odločbi ni bilo priloženo, tožeča stranka pa tudi pred izdajo odločbe z njim ni bila seznanjena. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da je mnenje komisije za cepljenje iz tretjega odstavka 22.c člena ZNB izvedensko mnenje, zato je treba dati strankam glede na določbe tretjega odstavka 146. člena in 194. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) pred izdajo odločbe možnost, da se o njem izjavijo (glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS, št. 2213/2008), pri tem pa mora biti to mnenje tudi ustrezno argumentirano, ne zadošča namreč samo ugotovitev, da razlogi za opustitev cepljenja niso bili ugotovljeni (tako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. U 1251/2008).

V obravnavanem primeru sodišče brez upravnih spisov poteka postopka ne more ugotoviti, pa tudi vsebina strokovnega mnenja komisije za opustitev cepljenja ni znana. Pomanjkljiva je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank (214. člen ZUP). Sodišče se strinja s stališčem tožeče stranke, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s tem pa je storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Iz navedenega pa tudi izhaja, da se s strokovnim mnenjem komisije za opustitev cepljenja ni postopalo kot z izvedenskim mnenjem po pravilih, ki jih določajo 189. do 197. člen ZUP, in s tem tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s tem pa je bila storjena tudi bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Ker v postopku izdaje upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka in ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) v zadevi ponovno odločiti. Predvsem bo treba tožeči stranki vročiti mnenje komisije, ji dati možnost, da se o njem izjavi, obravnavati njene pripombe, zahtevati morebitno dopolnitev mnenja in dopolniti ugotovitveni postopek ter nato v zadevi znova odločiti, odločitev pa obrazložiti tako, kot to določa 214. člen ZUP.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je skupaj z DDV sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006)