Jedro

Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbi, da je zaradi neodprave napak na prevzetih dveh zabojnikih po samem zakonu prišlo do razdora prodajnih pogodb in da je posledično upravičena iz tega naslova uveljavljati ustrezne zahtevke na vračilo kupnine. Takšno stališče samo po sebi kaže na to, da je tožeča stranka štela, da so zaradi (zatrjevane) neodprave napak na prevzetih zabojnikih prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank po sklenjenih prodajnih pogodbah, iz česar logično izhaja, da do popravil ostalih zabojnikov ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo: - dovoli se sprememba tožbe (I. točka izreka); - zavrne se tožbeni zahtevek (II. točka izreka): „1. Ugotovi se, da je prodajna pogodba sklenjena med H. d. o. o. in družbama T. d. o. o. ter K. GmbH, Nemčija, katere predmet je 16 menjalnih zabojnikov znamke K., tip WK, številka šasije od vključno 055 do vključno 070, vsi letnik 2001, razdrta.

2. Ugotovi se, da je prodajna pogodba sklenjena med C. d. o. o. in družbama T. d. o. o. ter K. GmbH, Nemčija, katere predmet je 16 menjalnih zabojnikov znamke K., tip WK, številka šasije od vključno 039 do vključno 054, vsi letnik 2001, razdrta.

3. Ugotovi se, da je prodajna pogodba sklenjena med V. d. o. o. in družbama T. d. o. o. ter K. GmbH, Nemčija, katere predmet je 14 menjalnih zabojnikov znamke K, tip WK, številka šasije od vključno 071 do vključno 084, vsi letnik 2001, razdrta.

Primarno:

4. Tožena stranka je dolžna Đ.Z. v roku 15 dni plačati znesek 439.228,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 105.256.817,74 SIT za čas od 01. 01. 2002 do 21. 12. 2006 in od zneska 439.228,92 EUR za čas od 01.01.2007 do plačila.

Podredno:

4. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati: - prvotožeči stranki S. d. o. o. znesek 36.611.067,04 SIT (sedaj 152.775,28 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do plačila; - drugotožeči stranki H. d. o. o. znesek 36.611.067,04 SIT (sedaj 152.775,28 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do plačila; - tretjetožeči stranki V. d. o. o. znesek 32.034.683,66 SIT (sedaj 133.678,37 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do plačila;

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ - tožeče stranke so dolžne po enakih delih vrniti toženi stranki v roku 15 dni njene pravdne stroške v višini 24.725,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V pritožbenem roku je četrto tožeča stranka vložila laično dopolnitev pritožbe. Pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da v zadevi razsodi brez vrnitve v odločanje sodišču prve stopnje.

4. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 10/2014 dne 21.3.2014 nad četrtotožečo stranko začet stečajni postopek. Ker je do začetka stečaja prišlo v pritožbenem postopku, potem ko so bila opravljena vsa pritožbena procesna dejanja oziroma so potekli roki zanje, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo. Postopek se bo nadaljeval, ko ga bo prevzel stečajni upravitelj četrtotožeče stranke (prvi odstavek 208. člena ZPP).

Vsebina spornega razmerja med pravdnima strankama

7. Med strankama ni bilo sporno, da je četrtotožeča stranka (kot leasingojemalec) s prvo do tretje tožečo stranko (kot leasingodajalci) sklenila leasing pogodbe za financiranje 46 menjalnih zabojnikov znamke K., tip WK (v nadaljevanju zabojniki) za prevoz pohištva in drugega blaga.

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da je zabojnike je proizvedla družba K. GmbH iz Nemčije, tožena stranka T. d. o. o. pa je v poslu nastopala kot njihov prodajalec (in hkrati komisionar proizvajalca). Ugotovitev je bila potrjena tudi z razlogi revizijske sodbe (glej tč. 9 obrazložitve te sodbe). Kupnina je bila družbi T. d. o. o. plačana s strani prvo, drugo in tretjetožeče stranke, zabojniki so bili dobavljeni četrtotožeči stranki.

9. Ker so se po navedbah tožeče stranke na zabojnikih v garancijskem roku pojavile napake (puščanje vode na stropih zabojnikov, okvare na nogah zabojnikov, težave pri obračanju in dvigovanju sornikov tečajev vrat ter napihnjenost zunanjih in notranjih bočnih sten zabojnikov), ki jih tožena stranka ni odpravila, je tožeča stranka vložila tožbo v zadevnem postopku.

Dosedanji potek postopka

10. Sodišče prve stopnje je o sporu prvič odločilo dne 14. 11. 2007. S sodbo in sklepom VIII Pg 385/2003 je zavrglo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev razdora prodajnih pogodb za nakup zabojnikov ter zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek na vračilo kupnine, plačane za zabojnike. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom I Cpg 345/2008 dne 22. 01. 2009 potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke (K. GmbH iz Nemčije), odločitev glede prvotožene stranke (T. d. o. o.) pa je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko je potrdilo tudi revizijsko sodišče v sodbi III Ips 84/2009-5 z dne 17. 07. 2012. 11. Ker je postopek zoper drugotoženo stranko pravnomočno končan, bo pritožbeno sodišče nadaljevanju s toženo stranko poimenovalo zgolj družbo T. d. o. o. Pravna podlaga spora

12. Pravno podlago sporu predstavljajo določbe o garanciji za brezhibno delovanje stvari (501. do 507. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR(1)) ter sklenjene leasing pogodbe (2) skupaj s pripadajočimi splošnimi pogoji k le-tem.

Odločitev sodišča prve stopnje

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da so se na zabojnikih pojavile napake, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, ter da je ta napake grajala pravočasno; - da je s podpisom zapisnika z dne 02. 12. 2003 (A14) tožena stranka napake priznala ter se zavezala napake na dveh zabojnikih odpraviti do 21. 12. 2003, po dokončnem popravilu prvega para pa se je zavezala odpraviti tudi napake na ostalih zabojnikih glede na potreben material in v skladu z razpoložljivim časom.

14. Skladno z napotki pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 345/2008 je sodišče v ponovljenem postopku ugotavljalo „le“ še, ali je tožena stranka uspela napake na dveh zabojnikih odpraviti skladno s svojo zavezo po zapisniku z dne 02. 12. 2003 in posledično ali je prišlo do razveze prodajnih pogodb ali ne. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka napake na dveh zabojnikih pravočasno in v celoti odpravila, tožena stranka pa je od popravila na preostalih zabojnikih odstopila, je zaključilo, da do razdrtja pogodb kot posledice neodprave napak v garanciji (504. člen ZOR) ni prišlo in je zato tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

O pritožbenih očitkih

15. Pritožba v bistvenem sodišču prve stopnje očita, da je brez trditvene podlage pravdnih strank zaključilo, da je tožena stranka odstopila od sanacije preostalih 44 zabojnikov ter da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka napake na dveh zabojnikih uspela odpraviti.

16. Na ponovljene navedbe pritožbe o obstoju napak in njihovem pravočasnem grajanju pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, saj je navedeni dejstvi ugotovilo (že) sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in gre zatorej za pritožbene očitke, ki so neodločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbi, da je zaradi neodprave napak na prevzetih dveh zabojnikih po samem zakonu prišlo do razdora prodajnih pogodb in da je posledično upravičena iz tega naslova uveljavljati ustrezne zahtevke na vračilo kupnine. Takšno stališče samo po sebi kaže na to, da je tožeča stranka štela, da so zaradi (zatrjevane) neodprave napak na prevzetih zabojnikih prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank po sklenjenih prodajnih pogodbah, iz česar logično izhaja, da do popravil ostalih zabojnikov ni prišlo. Tožeča stranka je tudi navajala, da je drugotožena stranka K. GmbH še po vložitvi tožbe v pismu dne 28. 01. 2004 zahtevala, da ji četrtotožeča stranka izroči zabojnike, da jih popravi (3). Iz takšne (sicer neprerekane) navedbe jasno izhaja zaključek, kot ga je pravilno napravilo sodišče prve stopnje, in sicer da do popravila preostalih zabojnikov ni prišlo po volji tožeče stranke. Ker dejstvo šteje za ugotovljeno (drugi odstavek 214. člen ZPP), njegovo nadaljnje ugotavljanje ni bilo potrebno, posledično pa se kot neutemeljeno izkaže pritožbeno sklicevanje na zmotno dokazno oceno dopisa z dne 16. 01. 2004 in posledično na kršitev določbe 7. in 286. člena ZPP.

18. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno izpostavljanje zmotnosti zaključka o odpravi napak na dveh zabojnikih. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku za ugotovitev tega dejstva v soglasju s strankama (4) ponovno pritegnilo izvedenca za transportno opremo in naprave S.S.. Ta je izdelal mnenje že v prvem postopku, skladno z navodilom sodišča prve stopnje pa je le-tega v ponovljenem postopku dopolnil glede vprašanja, ali so bile odpravljene napake na konkretno dveh prevzetih zabojnikih v decembru 2003. Ker izvedenec pri izdelavi svojega mnenja v letu 2007 ni ocenil odprave napak na zadevnih dveh zabojnikih, pač pa prisotnost napak na vseh 46 zabojnikih v lasti četrtotožeče stranke (5) (torej tudi tistih, ki niso bili predmet popravila), se pritožbeno sklicevanje na njegove ugotovitve v mnenju z dne 01. 02. 2007 izkažejo kot neodločilne in pritožbeno sodišče nanje ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče posamezne pritožbene očitke obravnavalo ločeno glede na vrsto zatrjevanih napak.

a) glede napak na podpornih nogah

20. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, je potrebno ob presoji odprave napak na zadevnih dveh zabojnikih izhajati iz narave/vrste napak, kot so bile sporazumno ugotovljene v zapisniku z dne 02. 12. 2003. Stranki sta tako v zvezi s podpornimi nogami v zapisniku ugotovili, da se zadnje podporne noge ne dajo pravilno zapreti, zato bo potrebno spoj med nogo in upornim nosilcem dodatno ojačati. Predmet presoje v ponovljenem postopku je bilo tako zgolj vprašanje, ali je tožena stranka spoj ustrezno sanirala na način, da je mogoče zadnje podporne pravilno zapreti. Kot je ugotovil izvedenec, in tega pritožba ne izpodbija, je tožena stranka noge zadevnih zabojnikov ojačala, s čimer je v celoti odpravila ugotovljeno napako.

21. Ker ugotavljanje napak na preostalih zabojnikih, ki niso bili predmet popravila oziroma izpostavljanje napak, ki ob podpisu zapisnika niso bile ugotovljene, ni relevantno v zadevnem postopku, pritožbeno sodišče na navedbe pritožbe o težavah z izvlečenjem nog ni odgovarjalo. Ob tem je namreč treba upoštevati, da je bil predmet presoje dne 02. 12. 2003 le 6 zabojnikov, tožena stranka pa se je grajane napake na preostalih zabojnikih zavezala odpraviti po končanju popravila prvega para zabojnikov. Ker do nadaljnjih popravil po volji četrtotožeče stranke ni prišlo, sedaj z izpostavljanjem teh napak ne more uspeti.

b) glede puščanja vode v zabojnikih

22. Stranki sta v zapisniku z dne 02. 12. 2003 ugotovili, da strehe zabojnikov ne tesnijo, zato je sodišče prve stopnje izvedencu S. pravilno naložilo, naj presodi, ali je bila ugotovljena napaka na dveh zabojnikih ustrezno sanirana, pri tem pa naj upošteva vpliv poteka časa od sanacije do ogleda v ponovljenem postopku (10 let). Kot je že poudarilo pritožbeno sodišče, ugotovitve izvedenca v zvezi s stanjem preostalih zabojnikov ob ogledu leta 2007 niso predmet tega postopka, zato sklicevanje nanje ne more spremeniti pravilnosti zaključkov izvedenca ob ponovljenem ogledu leta 2013. Prav tako ni odločilno pritožbeno opozarjanje na problem vdora vode v zabojnike. Zatrjevana napaka je bila namreč ugotovljena tudi v zapisniku z dne 02. 12. 2003 (strehe ne tesnijo), zato njeno ponovno ugotavljanje ni bilo potrebno. Pomembna je bila tako le še presoja, ali je bila napaka s strani tožene stranke odpravljena ali ne.

23. Izvedenec je ugotovil, da so bili kotniki strehe zamenjani, spoj med streho in kotnikom silikoniziran, vsebina zabojnikov pa navkljub dežju v preteklih dneh suha oziroma brez vodnih madežev. Edini rahel vodni madež (0.045m2), ugotovljen na sprednjem delu enega izmed pregledanih zabojnikov, je bil posledica popuščanja spoja v desnem kotu, ki pa je ob upoštevanju pretečenega časa razumljiv in ne more pomeniti, da napaka leta 2003 ni bila ustrezno sanirana. Prav tako obstoj vodnih kapljic ne more pomeniti, da je bila notranjost zabojnika mokra, še zlasti, ker so bile na strehi zabojnika luže, notranjost pa je bila suha, kot je ugotovil izvedenec.

c) glede obračanja in dviganja sornikov tečajev vrat

24. Pravilen je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s sanacijo napak na zatičih na vratih. V zvezi s slednjimi sta stranki na zapisniku dne 02. 12. 2003 ugotovili, da so deformirani in da ne funkcionirajo pravilno. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje tako zatrjevala, da so se pojavljale težave pri obračanju in dviganju sornikov tečajev vrat, zaradi česar da je oteženo zapiranje in odpiranje vrat zabojnikov (6). Izvedenec je ob pregledu v letu 2013 ugotovil, da je bila z zavaritvijo sornikov vrat težava odpravljena in so se torej vrata brez težav odpirala in zapirala. Na mnenje izvedenca v tem delu tožeča stranka ni imela pripomb, ne v 10. pripravljalni vlogi z dne 17. 09. 2013 in tudi ne ob priliki zaslišanja izvedenca na naroku dne 18. 11. 2013, zato je njeno pritožbeno opozarjanje na nezmožnost demontaže vrat in s tem težave pri nakladanju blaga v zabojnike šteti kot prepozno.

č) glede napihnjenosti sten

25. Predmet presoje v ponovljenem postopku je bila kvaliteta sanacije napak na dveh zabojnikih, opravljene v decembru leta 2003 s strani tožene stranke. Relevantno je tako le stanje napihnjenosti sten na teh dveh zabojnikih, na preostalih, ki so bili predmet pregleda izvedenca v letu 2007, pa ne.

26. Izvedenec je v tč. 3.1 izvedenskega mnenja z dne 29. 05. 2013, list. št. 467, ugotovil, da ob ogledu ni bilo nikakršnih (in ne zgolj dodatnih) izboklin. Če pa je temu tako, je gotovo, da je bila napaka opravljena. Četudi pa je po sanaciji ostal manjši madež, ki ga z razdalje 10ih metrov niti ni bilo mogoče opaziti ter upoštevaje da gre za zabojnike, namenjene prevozu tovora in so torej estetski standardi v zvezi z njimi mnogo nižji kot pri avtomobilu, takšna manjša lepotna napaka ne more pomeniti hibe, ki bi utemeljevala garancijski zahtevek tožeče stranke, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Iz istega razloga pritožba ne more uspeti z navedbami o napihnjenosti sten, ki da ovirajo uporabnost zabojnikov.

27. Tožeča stranka nadalje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v deseti pripravljalni vlogi z dne 17. 09. 2013. Z njimi je tožeča stranka izpodbijala ugotovitve izvedenca v njegovem mnenju z dne 29. 05. 2013 oziroma opozarjala na nasprotja med ugotovitvami med tem mnenjem in mnenjem istega izvedenca z dne 01. 02. 2007. V delu, v katerem so bile podane navedbe o obstoječih napakah na zabojnikih, ki niso bili predmet sanacije, se slednje, iz že pojasnjenih razlogov, štejejo kot neodločilne in kot takšne niso terjale opredelitve sodišča prve stopnje. V delu vloge, ki graja ugotovitve izvedenca v ponovljenem postopku, pa je imela tožeča stranka možnost, da sporna dejstva razjasni ob priliki zaslišanja izvedenca dne 18. 11. 2013. Ob koncu zaslišanja izvedenca tožeča stranka zanj ni imela vprašanj, prav tako ni izpostavila nobene okoliščine, ki z zaslišanjem ne bi bila razjasnjena. Skladno z navedenim zgolj ponavljanje navedb, podanih v vlogi pred zaslišanjem izvedenca, ne zadostuje za utemeljitev kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

O dopolnitvi pritožbe z dne 17. 01. 2013

28. Tožeča stranka v laični dopolnitvi pritožbe ponovno opozarja na obstoj napak na zabojnikih, ki da jih je ugotovil izvedenec že v letu 2007, pri čemer pa te navedbe, iz že pojasnjenega razloga, niso relevantne.

29. V delu, kjer tožeča stranka opozarja na slabo delo izvedenca S., ker da že ob ogledu leta 2007 ni odgovoril na zastavljeno mu vprašanje v zvezi s kvaliteto sanacije napak, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je takrat imela tožeča stranka vse možnosti, da bi na pomanjkljivost v delu izvedenca opozorila. Izvedenec S. je namreč po izdelavi mnenja dne 01. 02. 2007 pripravil tudi njegovo dopolnitev (z dne 20. 04. 2007) in bil zaslišan na naroku dne 10. 10. 2007, vendar tožeča stranka takrat njegovega dela v tej smeri ni grajala, zaradi česar si mora (tudi) sebi pripisati odgovornost za daljše trajanje postopka.

30. Da je prišlo do razlike v izvedenskem mnenju v zvezi s puščanjem vode v zabojnikih po ogledu leta 2007 in zadnjem leta 2013 je razumljivo, saj je izvedenec ob prvem ogledu presojal puščanje vode na vseh zabojnikih, v letu 2013 pa sta bila predmet njegovega preučevanja le dva zabojnika, ki ju je tožena stranka sanirala. Zatorej je stanje pri teh dveh lahko boljše kot pri ostalih zabojnikih in ne gre za nedoslednosti v izvedeniškem mnenju, kot to izpostavlja pritožba.

31. Glede vplivanja sodnice na izpoved izvedenca S. na naroku dne 18. 11. 2013 pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ravnanja sodnice na njem ni grajala, iz izpovedi izvedenca na zapisniku pa takšno vplivanje ne izhaja. Ker je tožeča stranka skupaj s pooblaščencem podpisala zapisnik, je šteti, da se je z njegovo vsebino strinjala.

32. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

Stroški

33. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Ker je zadevno razmerje nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (01.01.2002), se za njegovo presojo uporabljajo določbe takrat veljavnega ZOR.

(2) Pogodba o finančnem leasingu št. LJ73682 z dne 12. 11. 2001 (A30), Pogodba o finančnem leasingu št. 00655 z dne 14. 11. 2001 (A32), Pogodba o leasingu št. 04/00 z dne 26. 11. 2001 (A34)

(3) Tč. VII Prve pripravljalne vloge z dne 05. 05. 2004, list. št. 37. (4) Dano na glavni obravnavi dne 01. 02. 2013. (5) Glej tč. 2.2 Izvedenskega mnenja z dne 01. 02. 2007, list. št. 234. (6) Tč. II tožbe z dne 25. 11. 2003 (list. št. 4).