Jedro

Avtomobili so z vožnjo v garažno hišo vnesli nanose mokrote in vsega drugega (umazanija, izpušni plini). Okoliščine konkretnega dne so posledica temeljne dinamike garažne hiše v smislu njene funkcije - nudenje parkirnih mest večjemu številu avtomobilov, in to v vseh vremenskih razmerah. Šlo je za (običajne) zimske, snežne razmere, v katerih je zavarovanec ustrezno reagiral in bil pri vzdrževanju garažne hiše zadosti skrben. V takih razmerah se poostri tudi zahtevana skrbnost hoje na strani tožnika, ki bi moral stopati še z višjo stopnjo pazljivosti od običajne. Proporcionalnost skrbnosti je tako glede na vremenske razmere obojestranska.

V pravdnem postopku ni formalnih dokaznih pravil, v skladu s katerimi bi lahko določeno dejstvo (npr. čiščenja) potrjeval zgolj določen (monopolističen) dokaz (npr. evidenca čiščenja). Drugače povedano, zgolj dejstvo, da ni kakšne evidence ali morda napisane točne ure, ne pomeni, da zavarovanec garažne hiše ni vzdrževal. Dejstvo, da je izvedenec opravljal meritve v ne povsem identičnih okoliščinah, kot so obstajale na dan škodnega dogodka, je razumljivo in ne vpliva na pravni zaključek. Nemogoče je ustvariti enake okoliščine, najsi gre za padavine (sneg določenega dne ima lahko drugačne primesi kot voda, ki jo je uporabil izvedenec), ali spolzkost in dinamiko ter število premikajočih se vozil v garaži, ali (ne)umazanost vozil in izpušnih plinov oz. nanju vezano vprašanje mastnih primesi itd. Meritve izvedenca niso zato nič manj ustrezne oz. prepričljive, saj je ustrezna drsnost tal preventiven ukrep, usmerjen k pohodni (tudi vozni) površini z večjim trenjem, s ciljem preprečevanja zdrsov.

Površina tal se ni spreminjala, nanjo so vplivale zgolj dodatne okoliščine (mokrota, umazanija, plini itd.), katerih pojavnost in vpliv je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo z vidika nabora vseh dodatnih ukrepov, ki so bili izvedeni in so te okoliščine ustrezno nevtralizirali. Zato morebitne dodatne okoliščine, ki so razlikovalen element v razmerju do dneva opravljanja testa (opisane zimske razmere), ne pomenijo, da tla glede na drsnost niso bila ustrezna. Ravno obratno, ustrezno drsnim tlem so se zgolj pridružile dodatne okoliščine, le tem pa dodatni ukrepi v smislu zavarovančeve dolžne skrbnosti (odmetavanje snega, soljenje, pluženje itd.).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 16.356,93 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih zneskov (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni povrne 471,89 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primarno predlaga, naj pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo na način, da ugodi tožnikovemu zahtevku, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Na več mestih graja kršitve pravdnega postopka v povezavi z 8. členom ZPP in prvim ter 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, saj je dokazno ocenilo le dele izpovedb in ne celote. Med razlogi sodbe in zapisniki o zaslišanju prič ter iz izvedenskih mnenj izhaja nasprotje. Sodišče je zmotno ocenilo Navodila za delo. Izpostavlja 4., 5., 17. in 34. točko Navodil za delo. Sedemnajsta točka se nanaša zgolj na ploščad, ki ni pokrita s streho. Zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju toženke) ni imel evidence o opravljenem delu. Za pluženje je bil zadolžen zunanji izvajalec. Iz dobavnic podjetja S. ni razvidna ura, kdaj so bile storitve opravljene. Ni razvidno, ali je bilo konkretno parkirno mesto očiščeno. Glede na izpovedbe prič bi morali biti zjutraj v službi trije delavci in ne dva. Izpovedbe A. O. v zvezi z navedbami tožnika sodišče ni dokazno ocenilo. Zavarovanec toženke bi moral čistiti pogosteje. Garaža ni bila očiščena v skladu s standardi. Povprečen uporabnik ni mogel pričakovati, da bodo tla zaradi količine snežnih oblog tako zelo mastna oz. z lužami. Splošno znano dejstvo je, da so snežene obloge zaradi izpušnih plinov, ki se talijo iz avtomobilov, mastne. Tožnik je bil pri hoji previden in pozoren, s čimer je izpolnil povprečno skrbnost. Napačno je stališče sodišča, da odsotnost opozorilnih tabel ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Opozarja na izpovedbo tožnika s tem v zvezi. Vedel je, da so tla mokra. Ko je stopil iz avtomobila, je stopil v plundro. Šele po času je zaznal, da je prisotna tudi maščoba, po padcu je videl okrogle madeže. Na povečano drsnost tal bi morala opozarjati tabla, potem bi tožnik svojo pazljivost pri hoji še povečal in prilagodil. Navaja, da je podana krivdna odgovornost, tla pa so nevarna stvar, zato je podana tudi objektivna odgovornost. Sodišče se ni opredelilo do celotne izpovedbe izvedenca B. B. Iz meteoroloških podatkov ARSO je razvidno, da so dnevi, ko je povečana drsnost tal večja, redki. Niso bili nameščeni protizdrsni trakovi in predpražniki. Sodišče se do tega ni opredelilo. Odločitev o ukrepih je bila v domeni zavarovanca toženke. S tem v nasprotju je zaključek sodišča prve stopnje, da vremenske razmere na dan škodnega dogodka niso predstavljale izrednega, nepričakovanega pojava. Tožnikova izjava, da so mastna tla splošno znano dejstvo, je vzeta iz konteksta. Sodišče ne obrazloži, kaj je razumno pričakovati od zavarovanca toženke. Toženka ni dokazala, da je bila talna podlaga primerna, saj so se meritve drsnosti opravljale v drugačnih okoliščinah, kar je povedal tudi izvedenec. Tožnik je, ko je prišel iz avtomobila, videl na tleh umazanijo in plundro, ne pa samih tal, zato ni vedel, kakšna je lastnost tal in ali so tla mastna. Da so bile na parkirišču zastajajoče vode z umazanijo, torej luže, je tožnik pravočasno zatrjeval. Ocena izvedenca velja za dan, ko je bil test izveden, zato je napačen zaključek sodišča, da velja drsnost tudi z upoštevanjem odcednih voda z vsemi primesmi. Vprašanje številka štiri se je nanašalo na odtekanje vode in ne na drsnost tal. Tožnikov padec ni bil posledica naključja. Zadeva ni primerljiva z zadevama VSL0080218 in VSL0053076. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo drugič. Njegovo predhodno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo s sklepom I Cp 1258/2017 z dne 7. 12. 2017 in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

6. Tožnik je februarja 2013 padel v tretjem nadstropju garažne hiše v M. in si poškodoval levo roko. Z garažno hišo je upravljal zavarovanec toženke. Tedaj je že nekaj dni snežilo, enako na dan škodnega dogodka, ko je bilo zunaj okrog 12 centimetrov snega, od tega 3 centimetre novozapadlega. Sodišče je ugotovilo, da se je kritičnega dne sneg z vozili prenašal v notranjost garažne hiše. Taleči sneg, pomešan z umazanijo in mastnostjo z avtomobilov (zaradi izpušnih plinov in umazane vode), je odtekal na tla, ki so bila posledično spolzka.

7. V ponovljenem sojenju se je sodišče prve stopnje v skladu z napotkom pritožbenega sodišča opredelilo še do zatrjevane mastnosti tal in zavzelo enak zaključek kot prvikrat, tj. da nista podani ne objektivna in ne krivdna odgovornost na strani zavarovanca toženke, ker garažna tla za hojo niso predstavljala nevarne stvari, zavarovancu toženke pa ni bilo mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti glede njihovega vzdrževanja. Padec je pripisalo tožniku oz. nesrečnemu naključju. Posledično je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje; tako glede objektivne kot tudi glede krivdne odgovornosti. Mogoče ga je preizkusiti, ker so navedeni razlogi o odločilnih pravotvornih dejstvih. Niso podane v pritožbi na več mestih zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva, napravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev, ki bi vnesle dvom v njeno pravilnost. Glede na v pritožbi večkrat splošno izražene pritožbene očitke o nevarnosti tal (objektivna odgovornost) in opustitvi dolžne skrbnosti s strani toženkinega zavarovanca (krivdna odgovornost), se sodišče druge stopnje, v kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, v izogib ponavljanju vseh razlogov v tem obsegu sklicuje na izpodbijano sodbo.

9. Ne drži, da je sodišče prve stopnje ocenilo le del izpovedb prič oz. je med razlogi sodbe in izpovedbami prič ter izvedenskim mnenjem nasprotje. Sodišče je z vidika odločilnih pravotvornih dejstev ugotovilo in ocenilo izvedene dokaze, vključno z izpovedbami prič. Glede na opisan uspeh dokaznega postopka je jasno povedalo, zakaj in v kolikšni meri je v skladu z načelom neposrednosti verjelo in sledilo izpovedbam izpovedbam prič ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka zavrnilo tožbeni zahtevek. Metodološki napotek iz 8. člena ZPP ne pomeni, da je dolžno sodišče v obrazložitev izpodbijane sodbe povzemati vsak v dokaznem postopku izrečen stavek. Kot je razvidno iz zaslišanja A. O., sama niti ni bila priča tožnikovemu padcu, njeno izpovedbo glede okoliščin in izvedenih ukrepov zavarovanca toženke pa je sodišče prepričljivo ocenilo skupaj s tožnikovo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava (Navodil za delo) napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navedba iz obrazložitve, ki jo izpostavlja toženka, ni napačna. Da točka 5 Navodil za delo določa, da je predvideno dnevno čiščenje garažne hiše v popoldanskem času, iz te točke med drugim tudi izhaja. Tudi ni razvidno, da bi pritožbena navedba glede besedne zveze: „stroja za pometanje“ iz 4. in 5. točke kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe. Enako velja glede pritožbene navedbe o 34. točki Navodil za delo, kjer je zapisano, da je treba enkrat na teden počistiti zgornje zagrajene prostore. Dejstvo je tudi, da glede na ugotovljene vremenske razmere že po naravi stvari ni šlo za „pometanje“, ki se lahko izvaja le v suhem okolju, zato je treba dolžnosti zavarovanca toženke presojati v povezavi z izkazanimi okoliščinami. Očitno je, da prvostopenjsko sodišče ni prepisovalo vseh Navodil za delo (35 točk), temveč jih je z vidika pomena za obravnavano zadevo glede zavarovančeve skrbnosti pri vzdrževanju garažne hiše zgolj umestilo, predstavilo oz. dokazno ocenilo kot materialnopravni temelj. Pri tem je pomembna zlasti 17. točka Navodil za delo, ki se izrecno nanaša na režim čiščenja v zimskem času. Zmotno je stališče tožnika, da je ta točka vezana le na ploščad, ki ni pokrita s streho. Izpodbijano sodbo v 26. točki obrazložitve je treba razumeti v kontekstu celotne točke in razlogov sodbe. Sodišče v tem pomenu prepričljivo pojasni, zakaj šteje, da so bila konkretna Navodila za delo ustrezen pripomoček zavarovanca tožene stranke z vidika izpolnjevanja njegove dolžne skrbnosti pri vzdrževanju garažne hiše. Pri presoji pravnega režima vzdrževanja garažne hiše se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, ki je Navodila za delo ocenil kot ustrezen pripomoček za vzdrževanje garažne hiše. Razumljivo pa je, kar je sicer v navodilih tudi izrecno navedeno in je povedal tudi izvedenec ter je sodišče zajelo v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da se lahko ukrepi oz. navodila za delo glede na konkretne okoliščine tudi spreminjajo oz. prilagajajo konkretni situaciji, zato vsako odstopanje od vnaprej predvidenih ravnanj iz navodil še ne pomeni opustitev dolžne skrbnosti.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede vprašanja, ali so bila tla sploh počiščena. Dokazni postopek je pokazal, da je bila ploščad ustrezno vzdrževana in očiščena. Z vidika vzdrževanja garažne ploščadi je slednjo treba obravnavati kot celoto in je ni mogoče drobiti na posamezna parkirna mesta, ki jih je v garažni hiši več tisoč. Uvodoma je treba izpostaviti, da se je škodni dogodek zgodil v vmesni etaži, katere strop preprečuje direkten nanos snega, zato že iz tega razloga ni šlo za neposredno zasneženo ploščad oz. tla, ki bi bila neposredno izpostavljena zimskim razmeram. Redno čiščenje se je sicer izvajalo v sklopu več različnih dnevnih aktivnostih. Zjutraj se je v snežnih razmerah še posipalo, kar dokazujeta tudi listini (priloga B5 in B6). Avtomobili so nato z vožnjo v garažno hišo vnesli nanose mokrote in vsega drugega (umazanija, izpušni plini). Okoliščine konkretnega dne so posledica temeljne dinamike garažne hiše v smislu njene funkcije - nudenje parkirnih mest večjemu številu avtomobilov, in to v vseh vremenskih razmerah.

12. Iz pritožbenih navedb ni razvidno, kako bi lahko na sprejeti zaključek vplivalo dejstvo, da ima zavarovanec toženke za soljenje in peskanje oz. pluženje garažnih površin zunanjega izvajalca. Opisano dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je zavarovanec toženke opustil dolžno skrbnost. Ne drži pritožbeni očitek, da listine podjetja S. ne izkazujejo, da je bila garažna hiša tako tudi očiščena. Ni dvoma, da so prepričljiv indic, da se je opravljena storitev dejansko izvedla, glede na to, da se je tudi uradno zavedla in fakturirala. Da bi morala biti na njih navedena točna ura čiščenja, ni niti odločilno, niti zahtevano. Enako velja glede drugih evidenc. (Ne)obstoj določenih obrazcev sam po sebi ne pomeni, da garažna hiša ni bila ustrezno vzdrževana. Tudi ne drži pritožbena navedba, da iz Navodil za delo izhaja, da bi moral zavarovanec voditi evidenci o opravljenem delu in o dobavnicah podjetja S. Iz 27. točke Navodil za delo je razvidno, da so zahtevani obrazci, ki so potrebni za preglednost dokumentacije tisti o: „frekventnosti prometa“, „stanja denarja v ročni blagajni“ in „evidenci za stroje“. V vsakem primeru pa zaključek sodišča temelji na uspehu celotnega dokaznega postopka in ne zgolj na posamičnem dokazu (npr. dobavnici podjetja S.). Preplet celote izvedenih dokazov daje nedvomen zaključek o tem, da je bil zavarovanec toženke zadosti skrben. V pravdnem postopku ni formalnih dokaznih pravil, v skladu s katerimi bi lahko določeno dejstvo (npr. čiščenja) potrjeval zgolj določen (monopolističen) dokaz (npr. evidenca čiščenja). Drugače povedano, zgolj dejstvo, da ni kakšne evidence ali morda napisane točne ure, ne pomeni, da zavarovanec garažne hiše ni vzdrževal. 13. Tudi ni izkazano, da bi bilo na strani zavarovanca toženke premalo delavcev, kar naj bi vplivalo na opustitev dolžne skrbnosti pri vzdrževanju garažne hiše. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da se ukrepi in njihova intenzivnost v vsakem primeru prilagajajo konkretnim razmeram in potrebam. Ni res, da bi morali biti zjutraj nujno vsaj trije delavci. Slednje tudi iz izpovedi priče I. I. ne izhaja, kot trdi v pritožbi tožnik. Tudi ni izkazano, kako bi to dejstvo sploh vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Da so vsaj trije delavci na dan (torej vključno s popoldansko izmeno), izhaja iz izpovedi vseh treh prič, zaposlenih pri zavarovancu toženke. Praviloma sta zjutraj dva, dodatni pa še popoldan. Pri tem je treba upoštevati, da ima zavarovanec organizirano tudi zunanjo službo posipavanja in strojnega čiščenja, kar predstavlja dodaten delovni resurs v zimskem času.

14. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče v 20. točki obrazložitve nepravilno povzelo tožnikovo izpovedbo. Sodišče je povzelo ne samo izpovedbo (slednja je izvedba dokaza glede zatrjevanih dejstev), ampak tudi njegove trditve (zatrjevana dejstva), povzetki pa so glede na vsebino vlog in zapisnikov pravilni. Tožnik navsezadnje tudi v sami pritožbi navaja, da je, ko je prišel iz avtomobila, videl, da se na tleh nahajata umazanija in plundra (str. 11 pritožbe), kot tudi, da je splošno znano dejstvo, da so snežene obloge, zaradi izpušnih plinov, ki se talijo z avtomobilov, mastne (str. 4 pritožbe). Očitno je, da tožnika okoliščine škodnega dogodka niso presenetile, zato ni dvoma, da bi moral tem razmeram prilagoditi tudi svojo hojo.

15. Razmere, ki jih izpostavlja tožnik v pritožbi (spolzkost, mokrota, mastnost zaradi izpušnih plinov in umazane vode z avtomobilov), so v izpodbijani sodbi ugotovljene. Sodišče je verjelo tožniku, da so bila tla spolzka, da so avtomobili sneg zanašali tudi v garažno hišo, da je bila prisotna mastnost, kot posledica izpušnih plinov in z avtomobilov odtekajoče umazane vode itd. (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj tako ugotovljene okoliščine niso predstavljale izrednih razmer, ki bi zavarovancu toženke nalagale "več od rednega čiščenja", kot poskuša prikazati tožnik. Šlo je za (običajne) zimske, snežne razmere, v katerih je zavarovanec ustrezno reagiral in bil pri vzdrževanju garažne hiše zadosti skrben. Relevantne so razmere na dan škodnega dogodka in ne splošni podatki o večletni vremenski sliki, ki jih izpostavlja tožnik. V razmerah, kot so bile na dan škodnega dogodka, ni nenavaden/presenetljiv pojav v obliki z avtomobili pripeljane mokrote, še posebej zato, ker je bilo v garažni hiši vozečih oz. parkiranih večje število avtomobilov (okrog 3000 avtomobilov vsak dan) in se sneg z avtomobilov in podvozja tali ter odteka skupaj z njihovo morebitno umazanijo. Glede na navedeno in glede na mnenje izvedenca, ki je nedvomno ugotovil, da so bila tla z vidika meritev drsnosti glede na uporabne standarde ustrezna, urejeno pa je bilo tudi zadostno odvodnjavanje odtekajoče vode, na opisani zaključek ne vpliva pritožbena navedba glede morebitnih zastalih slojev vode ali vodnih/maščobnih madežev zaradi izpušnih plinov oz. umazanije z avtomobilov. Da bi šlo za kakšne večje/izjemne vodne nanose, tožnik ni niti zatrjeval, zato je tudi v tem delu ugotovitev sodišča prve stopnje točna. Vsako „zastajanje vode“, ob dejstvu, da je voda v vsakem primeru s ploščadi ustrezno odtekala v jaške, še ni „večja“ luža, ki bi vzbudila dvom v materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča. Da bi bila na tleh razlita kakšna posebna maščoba, se v postopku ni izkazalo, da bi bila tla poledenela, pa tožnik niti ni trdil. 16. Dejstvo, da je izvedenec opravljal meritve v ne povsem identičnih okoliščinah, kot so obstajale na dan škodnega dogodka, je razumljivo in ne vpliva na pravni zaključek. Nemogoče je ustvariti enake okoliščine, najsi gre za padavine (sneg določenega dne ima lahko drugačne primesi kot voda, ki jo je uporabil izvedenec), ali spolzkost in dinamiko ter število premikajočih se vozil v garaži, ali (ne)umazanost vozil in izpušnih plinov oz. nanju vezano vprašanje mastnih primesi itd. Meritve izvedenca niso zato nič manj ustrezne oz. prepričljive, saj je ustrezna drsnost tal preventiven ukrep, usmerjen k pohodni (tudi vozni) površini z večjim trenjem, s ciljem preprečevanja zdrsov. Prav slednjo je mogoče ugotoviti s testom, ki ga je izvedenec opravil. Potrdil je, da je drsnost tal ustrezna tako v suhem kot tudi mokrem okolju, nato je ugotovil še, da velja enako tudi glede na takrat (v času testiranja) obstoječe avtomobilske primesi. Kot je povedal izvedenec je takšna talna podlaga tudi v drugih garažnih hišah. Glede na navedeno tudi ni potrebe po dodatnih talnih oblogah (protizdrsni trakovi itd.). Slednje je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo (zaključek 24. točke obrazložitve), zato ne drži pritožbena navedba, da se sodišče do dodatnih ukrepov ni opredelilo. Ob tem je treba upoštevati še funkcijo garažne hiše, kjer mora biti promet pretočen in brez ovir, sploh v času prometne konice, zato določeni ukrepi, ki jih je zahteval tožnik, že iz tega razloga niso razumni. To je potrdil tudi izvedenec in ocenil, da je njihov učinek lahko celo negativen (npr. čiščenje avtomobilov na vhodu). Vsak ukrep ima lahko različne učinke, tako pozitivne kot negativne. Zato ni mogoče avtomatično zaključiti, da odsotnost določenega (vsaj na teoretični ravni mogočega) ukrepa avtomatično pomeni, da je upravljalec garažne hiše opustil svojo dolžno skrbnost. 17. Zgrešen je pritožbeni očitek, da se je sodišče napačno sklicevalo na četrto vprašanje iz izvedenskega mnenja, ker da se nanaša na odtekanje odvečne vode. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je sodišče upoštevalo primesi, tako na strani testa drsnosti, kot tudi tiste, povezane z odvodnjavanjem. Drugače povedano, gre za različen vpliv primesi, enkrat na drsnost tal in drugič na odtekanje vode s teh tal. Navedeno izhaja iz vprašanj in odgovorov izvedenca na naroku 27. 3. 2018, na katerega se tožnik sklicuje. Izvedenec je najprej povedal, da gre pri primeseh glede drsnosti za običajen pojav v zimskem času, saj avtomobili in obloge na njih vsebujejo tudi te snovi. Hkrati je potrdil svoje zaključke glede testa drsnosti z upoštevanjem primesi, kot so bile prisotne na dan izdelave izvedenskega mnenja. Določene primesi so namreč vselej prisotne, razen takoj po čiščenju, torej so bile prisotne tudi na dan izdelave testa (prvi in drugi odstavek izpovedbe izvedenca na str. 2, z dne 27. 3. 2018).1 Enako je potrdil svoje zaključke ob vprašanju sodišča glede četrtega vprašanja iz izvedenskega mnenja, torej glede primesi v povezavi z odvodnjavanjem (str. 3 zapisnika oz. naroka z dne 27. 3. 2018), o čemer se izreka sodišče v 24. točki obrazložitve. Navedbe sodišča je tako mogoče preizkusiti in si ne nasprotujejo, niti ne nasprotujejo izvedenskemu mnenju.

18. Drugačnega zaključka ne narekuje niti dejstvo, da se je izvedenec opredeljeval le do okoliščin, v katerih je bil izveden test. To je razumljivo, saj so bile zgolj te preizkušene z njegovim testom (testom drsnosti s primesmi v času testiranja). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče protispisno povzelo izpoved izvedenca. Izvedenec je namreč sam povedal, da je ugotovitev enaka tudi ob upoštevanju primesi, ki so bile prisotne v času testiranja. Pravilno je, da se je sodišče pri presoji izhodiščne ustreznosti drsnosti tal oprlo na izvedenčeve ugotovitve. Površina tal se ni spreminjala, nanjo so vplivale zgolj dodatne okoliščine (mokrota, umazanija, plini itd.), katerih pojavnost in vpliv je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo z vidika nabora vseh dodatnih ukrepov, ki so bili izvedeni in so te okoliščine ustrezno nevtralizirali. Zato morebitne dodatne okoliščine, ki so razlikovalen element v razmerju do dneva opravljanja testa (opisane zimske razmere), ne pomenijo, da tla glede na drsnost niso bila ustrezna. Ravno obratno, ustrezno drsnim tlem so se zgolj pridružile dodatne okoliščine, le tem pa dodatni ukrepi v smislu zavarovančeve dolžne skrbnosti (odmetavanje snega, soljenje, pluženje itd.). Slednje je bilo s strani zavarovanca toženke oz. njegovih izvajalcev skrbno izvedeno in kot ugotovljeno v zadostni meri, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi moral zavarovanec toženke čistiti še „pogosteje“. Že iz Navodil za delo je razvidno, da ima zavarovanec toženke vnaprej predvidene posebne ukrepe prav za zimski čas in vključuje tudi zunanje izvajalce, pluženje, odmetavanje in posipavanje tal (točka 17 Navodil za delo). Izvedenčev zaključek o pogostejšem čiščenju je zato treba razumeti v kontekstu celotnega dokaznega postopka in vseh ukrepov zavarovanca, v smislu vsebinske opredelitve standarda njegove dolžne skrbnosti, kar je navsezadnje pravna, sodna presoja. Sodišče je jasno povedalo, da tako visoke stopnje skrbnosti kot jo pričakuje tožnik od zavarovanca toženke ni mogoče pričakovati, ker presega tudi standard, ki velja strokovnjaka. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da se v takih razmerah poostri tudi zahtevana skrbnost hoje na strani tožnika, ki bi moral stopati še z višjo stopnjo pazljivosti od običajne. Proporcionalnost skrbnosti je tako glede na vremenske razmere obojestranska.

19. Pravilen je tudi zaključek glede opozorilnih tabel. V dokaznem postopku se ni ugotovilo, da bi bile opozorilne table postavljene tudi na dan škodnega dogodka. kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Tožnik je namreč sam povedal, kot pravilno izpostavi sodba, da je bil maksimalno previden in je vseskozi gledal kam stopa, takoj po izstopu iz avtomobila je videl, kakšna je podlaga oz. da je bila na tleh umazanija in plundra. Glede na navedeno je očitno, da tožnik nad razmerami ni bil presenečen. Dodatna opozorila zato niso bila potrebna, ker je bil njihov namen že dosežen. Tožnik tudi v pritožbi ponavlja, da je mastnost tal zaradi izpušnih avtomobilskih plinov splošno znano dejstvo. Glede na navedeno ni mogoče očitati zavarovancu toženke, da bi moral tožnika posebej opozarjati še na potencialne mastne madeže v vodi, nastale zaradi izpušnih plinov oz. z avtov odtekajoče umazanije. Opozorilo pred padcem zaradi drsnosti predstavlja zgolj potreben signal pešcu, naj bo pri hoji z vidika zdrsa pazljivejši. Odločilno je, da je tožnik glede na konkretne okoliščine in svoje védenje lahko računal na spolzke razmere, katerim je bil nato dolžan prilagoditi svojo hojo.

20. V kontekstu 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je treba razumeti tudi sodno prakso, ki jo je med drugim za primerjavo izpostavilo sodišče prve stopnje v zadevah II Cp 2180/2015 in III Cp 2474/2016, zato siceršnja različnost glede dejanskega stanja v izpostavljenih zadevah na pravilnost pravnih zaključkov nima vpliva.

21. Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo drugih procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o njihovi zavrnitvi je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 „(...) to pomeni, takšnih kot smo našli na terenu, z oblogami od izpušnih plinov, prevozov in vse, kar smo lahko našli, ocenil kot primerno (...)