Jedro

Pravdni stranki sta dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tega dne, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, ne da bi pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je šlo za napako volje. Tožnica je namreč sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (prevare) tožene stranke, zato je sporazum, ki sta ga sklenili pravdni stranki, izpodbojen. Tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica uveljavljala ugotovitev, da ta sporazum ni bil sklenjen in da nima pravnih učinkov, ni utemeljen.

Ob ugotovitvi, da tožnica sporazum dejansko izpodbija zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma pravilno zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka 30 - dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2013, s katerim sta tožnica in tožena stranka sporazumno razvezali pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 3. 2000, na podlagi katere je bila tožnica pri toženi stranki od 1. 3. 2000 v delovnem razmerju za nedoločen čas s polno delovno obvezo (40 ur tedensko) in 6-dnevnim tedenskim delovnikom, na delovnem mestu frizerke, ni bil sklenjen, zaradi česar nima pravnih učinkov. V 2. odstavku I. točke izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 3. 2000 še traja. V 3. odstavku I. točke izreka je zavrnilo njen tožbeni zahtevek, da jo je dolžna tožena stranka v 15 dneh za čas od 2. 10. 2013 prijaviti v socialna zavarovanja, v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za čas do vrnitve na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku v višini minimalne plače po Zakonu o minimalni plači ter regres za letni dopust, odvesti davke in prispevke, nato pa ji izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter neto znesek regresa za leto 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu zapadlosti do plačila, pod izvršbo. V 4. odstavku I. točke izreka je zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je zavrglo tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev Sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2013, posledično pa je zavrglo tožbo tudi v zvezi s preostalim delom podrednega tožbenega zahtevka (ki je bil sicer v tem delu enak reintegracijskemu in reparacijskemu delu primarnega tožbenega zahtevka). V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in prvostopenjsko odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni bil posledica soglasja volj obeh strank, saj tožnica ni želela s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnica je ta sporazum podpisala zaradi zvijačnega ravnanja tožene stranke, zato nima pravnih učinkov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica sporazuma ni pogledala in se ni vprašala, kaj podpisuje. Nevednosti pa ni mogoče šteti za nesporazum. To, da je bil sporazum prekrit z listino, predstavlja neskrbnost tožnice. Najmanj, kar bi tožnica lahko storila, je, da bi umaknila listine in pogledala kaj podpisuje. Takšno razumevanje sodišča prve stopnje pa je nepravilno, saj tožnici ni mogoče očitati napak volje, kar bi bil razlog za izpodbojnost na podlagi 94. in 95. člena OZ. Tožničina volja pri sklepanju sporazuma ni mogla imeti napak, saj tožnica volje za sklenitev tega sporazuma sploh ni imela. Tožnica je bila prepričana, da podpisuje listino, na podlagi katere bi bila zaposlena za skrajšani delovni čas. Kar sodišče sicer presoja kot prevaro, gre po mnenju tožnice presoditi kot nesporazum. Nepravilno pa je tudi, da je sodišče prve stopnje tožnici naložilo pričakovano skrbnost v smeri, da delodajalcu ne sme zaupati, da bo dogovor, ki je sklenjen, tudi zapisan. Tožnica namreč ni prava uka stranka in ni vešča tovrstnega poslovanja. Do sklenitve sporazuma sploh ni prišlo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica sicer bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje tožnice, vpogled v listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili stranki, prečitanje izjav oseb, ki sta jih v spis vložili obe stranki in ki se nahajajo v prilogah A in B spisa) ugotovilo, da sta tožnica in tožena stranka dne 26. 9. 2013 podpisali sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (A5, B9). Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnica 26. 9. 2013, ko se je zglasila pri toženi stranki, podpisala dve listini, pri čemer je bila druga listina (sporazum) prekrita s prvo listino (prošnja o krajšem delovnem času). Tožnica je obe listini podpisala, pri čemer ni pogledala, kaj podpisuje. Šele po podpisu spornega sporazuma je tožnica ugotovila, da je dejansko podpisala sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožnica spornega dne sploh ni pogledala niti vprašala, kaj podpisuje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za nesporazum, ki ga ureja 16. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), temveč da okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki jih je zatrjevala tudi tožnica), kaže na napako volje, kar pomeni izpodbojnost tega sporazuma. 16. člen OZ določa, da se šteje, da pogodba ni sklenjena, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti (nesporazum). Bistvo nesporazuma je navidezno soglasje, kar pomeni, da se izjavi volj ujemata (ker sta stranki uporabili iste termine, katerim pa prepisujeta različen pomen). Dejansko stanje, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je bilo podlago za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka, pa ne izkazuje, da bi šlo za navidezno soglasje, temveč da je tožnica sklenila sporazum zaradi zvijačnega ravnanja (torej prevare) tožene stranke. Ob upoštevanju navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil sporazum, ki ga je tožnica sklenila s toženo stranko od 26. 9. 2013, izpodbojen. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je zahtevala, da ta sporazum ni bil sklenjen, da nima pravnih učinkov, posledično pa je utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del njenega tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje v tožničinem ravnanju ob podpisovanju spornih listin utemeljeno ugotavlja znake premajhne skrbnosti. Od povprečno skrbnega človeka se pričakuje, da bo listino, ki mu je ponujena v podpis, pred podpisom tudi prebral, česar pa tožnica ni storila. Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da je tožnica vedela (to izhaja iz njene izpovedbe), da podpisuje dve listini z različno vsebino in ne, da podpisuje dva izvoda iste listine (kar bi eventuelno lahko bil razlog za to, da druge listine ne bi prebrala). Glede na to je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnice, da je sodišče prve stopnje neupravičeno ugotovilo njeno premajhno skrbnost pri podpisovanju spornega sporazuma.

8. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica sporazum izpodbija dejansko zaradi napak volje, je sodišče prve stopnje tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za razveljavitev sporazuma zavrglo, ker je bila ta vložena po izteku roka iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da se je tožnica z vsebino sporazuma seznanila v začetku novembra 2013 (5. 11. 2013, kot navaja v tožbi), tožbo pa je poslala priporočeno po pošti 20. 6. 2014. Ker je bila torej tožničina tožba vložena po izteku roka 30-ih dni iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ugotovljenih dejstev v zvezi s seznanitvijo tožnice z vsebino sporazuma in vložitvijo tožbe tožnica v pritožbi niti ne prereka), je sodišče prve stopnje v tem delu njeno tožbo utemeljeno zavrglo (podobno tudi odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 53/2012 z dne 21. 5. 2012). Pritožbeno sodišče je sicer ta del izpodbijane odločitve preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, saj je v tem delu tožničina pritožba neobrazložena in ne uveljavlja konkretnih nepravilnosti prvostopenjskega sodišča. 9. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.