Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.

Izrek

Zahteve obsojenih Z.M. in M.S. ter zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obsojeni Z.M., M.S. in A.S. so dolžni plačati povprečnino, in sicer obsojena Z.M. in M.S. vsak 1500 EUR, obsojeni A.S. pa 2000 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo so bili obsojeni R.S., N.V., L.S., M.S., A.S., Z.M. in D.P. spoznani za krive kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, obsojeni A.S., N.V. in M.S. pa tudi kaznivih dejanj nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ. Obsojenemu R.S. je bila izrečena kazen štiri leta zapora, obsojenemu N.V. enotna kazen šest let in deset mesecev zapora, obsojenemu L.S. kazen sedem let zapora, obsojenemu M.S. (ob upoštevanju kazni štiri mesece zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22.9.2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.1.2004) enotna kazen tri leta in pet mesecev zapora, obsojenemu A.S. enotna kazen šest let in sedem mesecev zapora, obsojenemu Z.M. kazen šest let zapora in obsojenemu D.P. kazen dve leti zapora. Sodišče je obsojenim v izrečene kazni vštelo čas pridržanja in pripora ter vzelo zaseženo mamilo, orožje in protipravno pridobljeno premoženjsko korist. 2. Zoper to pravnomočno sodbo vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti obsojena M.S. in Z.M. ter zagovornik obsojenega A.S. Obsojeni M.S. vlaga zahtevo zaradi kršitev po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo glede kaznivega dejanja, opisanega pod tč. I/3 izreka, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede dejanj, opisanih pod tč. I/4 in tč. II/3 izreka, pa spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Obsojeni Z.M. vlaga zahtevo (dopolnjeno z vlogo z dne 12.1.2007) iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe. Zagovornik obsojenega A.S. vlaga zahtevo iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter zaradi kršitev 25., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. V odgovorih na zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovni državni tožilec F.M. glede zahteve obsojenega Z.M. meni, da ni utemeljena; enako meni vrhovni državni tožilec mag. A.F. glede zahtev obsojenega M.S. in zagovornika obsojenega A.S. 4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obsojeni Z.M. in M.S. ter obsojeni A.S. in njegov zagovornik seznanjeni.

B-I.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-II.

6. Obsojeni M.S. v zahtevi navaja, da sodišče ni dokazalo njegove udeležbe pri kaznivem dejanju, opisanem pod tč. I/3 izreka sodbe, to je da je dne 29.10.2004 pred kinocentrom K. v neposredni bližini primopredaje 501,56 g heroina tajnemu delavcu policije opazoval okolico zaradi morebitne zaznave policije zato, da se je kupoprodaja heroina lahko opravila. Trdi, da tega ne dokazuje niti dejstvo, da se je tega dne nahajal v bližini predaje mamila, niti poročila o tajnem opazovanju z dne 19.10.2004, 24.10.2004 in 29.10.2004, niti spremljani telefonski pogovori, prav tako pa ga ne obremenjujejo zagovori soobsojenih ter zato meni, da sodišče ni pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi (drugi odstavek 355. člena ZKP) oziroma da ni ugotavljalo materialne resnice (17. člen ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da povzete navedbe po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno. Enako velja glede navedbe zahteve, da se je obsojeni 29.10.2004 nahajal pred trgovino B. le z namenom kupiti določene predmete, ker je obnavljal stanovanje, saj ta trditev predstavlja zgolj ponovitev obsojenčevega zagovora, ki ga sodišče obrazloženo ni sprejelo (38. do 40. stran prvostopenjske sodbe).

7. Obsojeni M.S. v zahtevi navaja, da je na glavni obravnavi predlagal zaslišanje žene, ki bi potrdila njegov zagovor, saj mu je dne 29.10.2004 po telefonu naročila, kaj naj kupi, sodišče pa je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršilo prvi odstavek 16. člena ZKP, načelo materialne resnice iz 17. člena ZKP in 29. člen Ustave. Pravno jamstvo iz 3. alineje 29. člena Ustave vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Vendar pa sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora (razen v primeru, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem žene obsojenega M.S. zavrnilo kot nepotreben z obrazložitvijo, da je sicer povsem možno, da je bil ženin klic z naročilom, kaj naj v trgovini B. kupi, opravljen, in da je to tudi storil. Vendar pa je na podlagi drugih dejstev zaključilo, da navedeno ne pomeni, da je bil na kraju kaznivega dejanja samo s tem namenom, takšno sklepanje pa podrobno in logično utemeljilo (stran 40 in 61 sodbe). Zatrjevana kršitev 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP zato ni podana.

9. V tč. I/4 izreka izpodbijane sodbe se obsojenemu M.S. očita, da je pri prodaji 4985,5 g heroina tajnemu delavcu policije dne 20.11.2004 sodeloval tako, da je po tem, ko je Z.M. dne 18.11.2004 s Kosova pripeljal mamilo v L. in na Z., kjer je bilo mamilo vzeto iz osebnega avtomobila ter prepakirano, na Z. iz avtomobila opazoval okolico in oprezal na morebitno prisotnost policistov. Obsojeni M.S. v zvezi s tem navaja, da sodišče z zbranimi dokumenti ni dokazalo, da je bil pri tem dejanju udeležen prav on in da gre pri izsledkih tajnega opazovanja dne 18.11.2004 samo za ugibanja, saj policisti takrat niso videli predmeta kaznivega dejanja, vendar pa povzete trditve predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Enako velja glede navedb zahteve, da obsojeni M.S. dne 20.11.2004 ni bil na kraju kaznivega dejanja (kar se mu v izreku niti ne očita) in da analiza smeti v rezervoarju osebnega avtomobila Z.M. ni pokazala, da gre za ostanke lepilnega traku ali mamila, izvedenec Z.S. pa je "podal enostransko trditev". V zvezi s tem obsojeni trdi, da je obramba predlagala postavitev novega izvedenca, sodišče pa je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršilo 16. in 17. člen ZKP ter drugi odstavek 355. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odreditev novega izvedenstva zaradi pregleda osebnega avtomobila obsojenega Z.M. na glavni obravnavi dne 11.11.2005 predlagal zagovornik obsojenega Z.M. in ne obsojeni M.S. ali njegov zagovornik. Glede na navedeno po vsebini uveljavljana kršitev 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana.

11. Iz enakih razlogov je neutemeljen tudi očitek kršitve pravice do obrambe (29. člen Ustave), ki ga vložnik utemeljuje s trditvijo, da na glavni obravnavi ni bil zaslišan A.Z. Zagovornik obsojenega M.S. je na glavni obravnavi dne 11.11.2005 v zvezi s tem predlagal, naj se pridobi zemljevid L. oziroma območja S. naselja, da se bo mogoče prepričati o legi pekarne A.Z., na glavni obravnavi dne 18.11.2005 pa je predlagal še dodatno zaslišanje obsojenca. Glede na to, da obramba zaslišanja A.Z. v postopku ni predlagala, očitku kršitve procesnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave ni mogoče pritrditi. Tudi sicer je takšno trditev mogoče upoštevati le v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s katero mora vložnik izkazati vpliv na zakonitost izpodbijane sodne odločbe. Pri presoji utemeljenosti očitka zato ni mogoče mimo dejstva, da obsojeni niti v zahtevi ne obrazloži, katera razbremenilna dejstva naj bi se z izvedbo tega zaslišanja dokazovala, medtem ko je sodišče prve stopnje obsojenčev zagovor, da se je 18.11.2004 nahajal na Z. zato, da bi s soobsojenimi počakali Z., ki mu je dolgoval denar, utemeljeno zavrnilo (46. in 47. stran sodbe), pri čemer niti ni dvomilo, da je dolžniško razmerje med njima obstajalo, temveč je na podlagi drugih dokazov (poročilo o tajnem opazovanju z dne 18.11.2004), zaključilo, da razlog za srečanje tega dne ni bil v zvezi z izterjavo dolga.

12. Obsojeni M.S. v zahtevi povzema del obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (ki se nahaja na koncu 19. in začetku 20. strani sodbe) in trdi, da je "kontradiktorna", vendar se po vsebini ne strinja s presojo pritožbenega sodišča, da so zaključki sodišča prve stopnje glede ravnanja obsojenca pred trgovino B. dne 29.10.2004 in srečanja na Z. dne 18.11.2004 pravilni v dejanskem pogledu, s čimer zato uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

13. Obsojeni M.S. v zahtevi trdi, da dejanje, opisano pod tč. II/3 izreka izpodbijane sodbe, to je da je dne 20.11.2004 v hiši na B. trgu hranil pištolo znamke ... s pripadajočim okvirjem in 6 naboji, ni kaznivo dejanje, temveč prekršek.

14. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ stori, kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ali pri tem posreduje. KZ v povzeti določbi kot eno od alternativnih oblik storitve tega kaznivega dejanja določa tudi hrambo orožja, kar se očita obsojenemu M.S., zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, podrobneje pa obsojeni očitka ne obrazloži. Prav tako ni pravilna trditev zahteve, da je hramba orožja po tej določbi pogojena s posebnim namenom, saj to iz zakona ne izhaja, sicer pa je na enak pritožbeni očitek jasno odgovorilo že sodišče druge stopnje (29. in 30. stran). Kolikor pa obsojeni navaja, da je pištolo našel v lokalu, kjer je zaposlen kot varnostnik in da jo je imel namen naslednji dan izročiti policiji, takoj pa tega ni storil zaradi utrujenosti, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-III.

15. Obsojeni Z.M. trdi, da je bilo sodišče druge stopnje pristransko ter da ni upoštevalo njegove in pritožbe njegovega zagovornika, v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti pa navaja, da sodišče druge stopnje v sodbi ni dovolj celovito povzelo njegove pritožbe in pritožbe njegovega zagovornika oziroma da ni odgovorilo na pritožbene očitke, izmed katerih obsojeni povzema naslednje: - da se je sam oglasil na PP K., - da je bilo vozilo na pregled v K. pripeljano iz P., - da se prikriva rezultat analize Centra za forenzične preiskave, - da so bili zavrnjeni dokazni predlogi glede poizvedb o številu lastnikov njegovega vozila in albanskih delavcev, - da sodišču ni pomembno, kako so paketi dimenzij 10/14 cm prišli v odprtino veliko 6-7 cm.

16. Po prvem odstavku 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi (pomembne) navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je v zvezi s to določbo že presodilo (prim. sodbo z dne 19.6.2003, opr. št. I Ips 18/2000), da povzete določbe ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi (in pravnimi) sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, temveč zadošča, da se nanje sklicuje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče na povzete pritožbene očitke, ki predstavljajo izpodbijanje pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, odgovorilo z razumnimi razlogi na 20. in 21. strani sodbe, na očitek kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca pa na 15. strani sodbe. Pri tem je sprejelo zaključke sodišča prve stopnje in se (deloma) sklicevalo na obrazložitev prvostopenjske sodbe. Zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 372. člena ZKP zato ni podana, kolikor pa obsojeni ne sprejema presoje pritožbenega sodišča, da so zaključki sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev pravilni, s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predstavljajo tudi navedbe zahteve obsojenega Z.M., da je sodišče druge stopnje ignoriralo odločilna dejstva, da se je izogibalo resnici, da izmed soobsojencev pozna samo L.S., da je koordinator D.K. povedal, da M. ni bil omenjen v nobenem od telefonskih pogovorov in da sodeči senat sledi izmišljevanju državnega tožilca. Enako velja glede ponavljanja zagovora, da je bil njegov razlog bivanja na Kosovu obisk delavcev, s katerimi je v 90. letih sodeloval v gradbeništvu, kar je sodišče obrazloženo zavrnilo (50. stran prvostopenjske sodbe).

18. Sodišče prve stopnje je na 62. strani sodbe z razumnimi razlogi utemeljilo zavrnitev dokaznih predlogov zagovornika obsojenega Z.M., naj se postavi novega izvedenca zaradi ugotovitve okvare na njegovem osebnem vozilu in da naj se pri Upravni enoti L. opravi poizvedbe o prejšnjih lastnikih tega vozila. Glede na navedeno po vsebini uveljavljana kršitev 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ni podana (vsebina pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca je pojasnjena v točki 7. te sodbe). Tudi sicer je takšno trditev mogoče upoštevati le v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi s katero mora vložnik izkazati vpliv na zakonitost izpodbijane sodne odločbe, česar obsojeni v zahtevi dodatno ne obrazloži. 19. V zvezi s trditvijo zahteve, da v poročilu o tajnem opazovanju z dne 18.11.2004 ni znakov kaznivega dejanja oziroma da je iz njega razvidno le, da sta bili tega dne opaženi dve osebi, ki z baterijsko svetilko hodita okoli vozila, Vrhovno sodišče ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe (tč. I/4) obsojenemu Z.M. očita, da je prišel na Kosovo iskat mamilo in ga skritega v osebnem avtomobilu dne 18.11.2004 pripeljal s Kosova v L., od tam pa v spremstvu L.S. na Z., da bi se vzelo iz osebnega avtomobila in prepakiralo. Dejstvo, da je obsojeni 18.11.2004 z baterijsko svetilko hodil okoli avtomobila, torej predstavlja zgolj eno od dejstev, na podlagi katerih je sodišče v tej zadevi ugotavljalo dejansko stanje, kolikor pa obsojeni te ugotovitve, ki ji pritrjuje tudi sodišče druge stopnje (20. in 21. stran sodbe), ne sprejema, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

20. Obsojeni Z.M. v zahtevi trdi, da zoper njega tajno opazovanje dne 18.11.2004 ni bilo dovoljeno s strani državnega tožilca (peti odstavek 149.a člena ZKP). Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je na enak pritožbeni očitek z jasnimi in pravilnimi razlogi odgovorilo že sodišče druge stopnje (12. stran sodbe), in sicer da je obstajalo dovoljenje državnega tožilca za izvajanje tega prikritega preiskovalnega ukrepa zoper vse druge obsojence iz tega kazenskega postopka, med drugim ker je bilo pričakovati, da se bo tako identificiral kurir idr. Obsojenega Z.M. je policija zaznala ob izvajanju tajnega opazovanja L.S. dne 18.11.2004. Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča, da poročilo o izvajanju ukrepa tajnega opazovanja z dne 18.11.2004 ob upoštevanju določbe devetega odstavka 149.a člena ZKP predstavlja zakonito pridobljen dokaz, na katerega se sodba lahko opira, podrobneje pa vložnik očitka ne obrazloži. Po vsebini uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

21. Obsojeni Z.M. v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti citira več odstavkov iz obtožnice in trdi, da se tožilec zapleta v konstrukt, laži in prikrivanje. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko po prvem odstavku 420. člena ZKP vloži zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, ne pa zoper vsebino (obrazložitev) same obtožnice, zato teh trditev ni mogoče upoštevati. Kolikor pa obsojeni, sicer ne povsem jasno, zahteva, naj se mu očitki tožilstva dokažejo, s tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

B-IV.

22. Zagovornik obsojenega A.S. v zahtevi navaja, da je obramba z zaslišanjem informatorja oziroma tajnega policijskega sodelavca z delovnim imenom S. skušala dokazati, da v obravnavani zadevi dokazi niso bili pridobljeni na zakonit način. Ker sodišču prve stopnje S. ni uspelo pripeljati pred sodni senat, trdi, da obrambi ni bila dana možnost izvedbe dokaza v korist obsojenca in da je zato podana kršitev pravnega jamstva iz (3. alineje) 29. člena Ustave in točke d tretjega odstavka 6. člena EKČP. 23. Vložnik sicer pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje večkrat (preko ministrstva za notranje zadeve) poskusilo pridobiti podatke o bivališču S. in mu vročiti vabilo na glavno obravnavo, vendar zaslišanja ni moglo izvesti. Vendar pa je za presojo utemeljenosti očitka kršitve 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP pomembno, da zagovornik obsojenega A.S. dokaza z zaslišanjem S. v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal. Na glavni obravnavi dne 11.11.2005 je zagovornik namreč predlagal le, da sodišče opravi poizvedbe o bivališču S., kar je sodišče prve stopnje storilo (list. št. 1990), ni pa predlagal njegovega zaslišanja. Ob tem zato tudi ni utemeljil, katera dejstva namerava na ta način dokazovati, kar je pomembno zlasti glede na okoliščino, da S. niti kot informator niti kot tajni policijski delavec ni bil udeležen pri odkrivanju kaznivega dejanja opisanega pod tč. I/4 sodbe, glede katerega je bil spoznan za krivega A.S., temveč sta pri tem delovala tajna policijska delavca Z. in W., ki ju je sodišče zaslišalo, in sicer tako v preiskavi kot tudi v prisotnosti obrambe na naroku za glavno obravnavo dne 9.9.2005. Tega obramba ni storila niti po tem, ko je sodišče na glavni obravnavi dne 25.11.2005 prebralo dopis (list. št. 2029), da zaslišanje S. ne bo mogoče, niti glede tega ni imela ugovorov pravne narave. Trditev, da so bili dokazi (pri čemer v zahtevi ne konkretizira kateri) pridobljeni nezakonito, je obramba obsojenega A.S. prvič uveljavljala šele v pritožbi, vendar dokaznih predlogov niti ob tem ni postavila (in utemeljila), prav tako pa ni niti v pritožbi niti v zahtevi obrazložila, zakaj teh dejstev ni navedla že prej, kar zahteva četrti odstavek 369. člena ZKP. Glede na navedeno zatrjevana kršitev pravice do izvedbe dokaza v korist obdolženca iz 3. alineje 29. člena Ustave ni podana (v zvezi s tem prim. tudi sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 11.4.2006, opr. št. Up-109/04).

24. Zagovornik poleg tega navaja, da sodišče druge stopnje na njegov pritožbeni očitek (vsebinsko enak kot v zahtevi in je povzet zgoraj) v sodbi ni odgovorilo. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da v primeru, ko pritožbeno sodišče ne odgovori na vse (pomembne) pritožbene očitke, s tem ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot trdi zagovornik v zahtevi, temveč kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, po katerem mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Povzeta določba ZKP opredeljuje dolžnost pritožbenega sodišča, izhajajočo iz pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Vložnik ima zato (uvodoma v zahtevi) prav, da mora biti odločba pritožbenega sodišča vedno obrazložena, saj je šele iz nje razvidno, ali je to svojo obveznost izpolnilo. Zato je glede na navedeno, kljub temu da zagovornik sodišču druge stopnje (na več mestih) očita kršitev 25. člena Ustave, treba šteti, da dejansko uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Vendar pa glede navedenega očitka tudi takšna po vsebini uveljavljana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče je namreč na to pritožbeno navedbo zagovornika obsojenega A.S. odgovorilo na 5. do 9. strani sodbe (točka I/1), ob tem ko je odgovarjalo tudi na vsebinsko povezane očitke zagovornice obsojenega R.S., zagovornika obsojenega N.V. ter obsojenega L.S. in njegove zagovornice. Pri tem se v nasprotju s trditvijo zahteve ni zgolj sklicevalo na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, čeprav to lahko stori. Vrhovno sodišče je v zvezi z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP namreč že večkrat presodilo (prim. sodbo z dne 19.6.2003, opr. št. I Ips 18/2000), da povzete določbe ni mogoče razlagati tako, da mora pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi (in pravnimi) sklepi v prvostopenjski sodbi, te razloge ponavljati, temveč zadošča, da se nanje sklicuje.

25. Zagovornik trdi, da je v pritožbi navajal, da iz nje ne izhaja noben dokaz, ki bi potrjeval, da je ravno obsojeni A.S. tista oseba, ki naj bi na Kosovu v času med 13.11. in 18.11.2004 nabavila 5 kg heroina in ga z namenom transporta v L. izročila soobsojenemu Z.M. Ta očitek pritožbe je sodišče druge stopnje povzelo na 22. strani sodbe in nanj z jasnimi in prepričljivimi razlogi odgovorilo. Pri tem je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje povzelo dejstva, na podlagi katerih je bil napravljen takšen zaključek, npr. način in obseg telefonske komunikacije med obsojenima A.S. in N.V., ki se je s tajnim delavcem pred tem (7.11.2004) dogovoril za prodajo mamila (22. in 23. stran drugostopenjske sodbe). Glede na navedeno očitek kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP, ker naj takšna obrazložitev ne bi bila razumna, ni utemeljen. Prav tako ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvostopenjsko sodbo, saj je sodišče prve stopnje (zlasti) na 51. strani sodbe obrazložilo, na podlagi katerih dejstev (indicev) je ugotovilo, da je obsojeni A.S. dne 13.11.2004 odpotoval na Kosovo prav zato, da bi priskrbel heroin ter takšne dokazne zaključke obrazložilo (51. do 58. stran sodbe). Enako velja glede očitka, da iz prvostopenjske sodbe ne izhaja, od kod je sodišče črpalo ugotovitev, da se je A.S. o prevozu mamila iz Kosova v Slovenijo dogovarjal z Z.M., na kar je pritožbeno sodišče odgovorilo z jasnimi razlogi, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče (2. odstavek na 23. strani sodbe). Kolikor pa zagovornik trdi, da so ti razlogi napačni v dejanskem pogledu, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

26. Za uveljavljanje nedopustnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (in ne za kršitev načela "in dubio pro reo" oziroma 27. člena Ustave) gre tudi pri očitku, da sta sodišči prve in druge stopnje ob pomanjkanju kakršnega koli dokaza vsako sumljivo okoliščino razlagali v škodo obsojenca in (kot trdi zahteva) kljub pričanju policistov, priznanju soobsojenih in drugim izvedenim dokazom zaključili, da je 5 kg mamila neposredno pred zasegom dne 20.11.2004 prišlo s Kosova in ne nasprotno, torej da se je že pred tem nahajalo na območju Slovenije.

27. Zagovornik pri tem obširno navaja, da je tajni policijski delavec Z. izpovedal, da mu je bil obsojeni N.V. takoj po dogovoru dne 7.11.2004 sposoben dostaviti dogovorjeno količino mamila, da je to potrdil tudi koordinator D.K., da to dejstvo potrjuje vsebina telefonskih pogovorov in SMS sporočil med Z. in N.V. (ki jih v zahtevi povzema na več mestih) in ponuja (potrditvi zahteve očiten) zaključek, da pot A.S. na Kosovo ni povezana z zagotovilom obsojenega N.V. tajnemu policijskemu delavcu, da je pri njem z dobavo 5 kg mamila 100% v redu. Ta očitek, ki ga sicer vsebuje že zagovornikova pritožba in na katerega je pritožbeno sodišče odgovorilo na 23. in 24. strani sodbe, predstavlja uveljavljane razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v tem postopku ni dopustno.

28. Povsem enako velja glede trditve, da o izvoru zaseženega mamila govorijo ugotovitve policistov o tem, da so bili obsojeni L.S., M.S. in N.V. na večer 18.11.2004 v neposredni bližini garažne hiše na T. ulici, v katero naj bi obsojeni L.S. zapeljal in bil viden v sklonjenem položaju pri priprtih vratih garaže. Zagovornik sicer trdi, da sodišče druge stopnje na te očitke, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, ni odgovorilo (prvi odstavek 395. člena ZKP oziroma 25. člen Ustave), čeprav razloge sodišča druge stopnje (ki so na 24. strani sodbe) povzema tudi zahteva, vendar s tem po vsebini uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

29. Ni povsem jasen očitek zagovornika obsojenega A.S., da ga je višje sodišče v zvezi z navedbami o izvoru mamila napotilo tudi na presojo pritožbenih navedb obsojenega L.S. in njegovega zagovornika. Zahteva pri tem ne konkretizira, na katero od več pritožbenih navedb v zvezi s tem vprašanjem, naj sodišče druge stopnje s tem ne bi odgovorilo, zato očitka kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sicer pa razloge pritožbenega sodišča nenazadnje (deloma) povzema že vložnik v zahtevi.

30. Zagovornik obsojenega A.S. navaja, da sodišče druge stopnje ni razumno ovrglo pritožbenih očitkov o tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na kakšen tehničen način naj bi bilo mamilo spravljeno v rezervoar osebnega avtomobila obsojenega Z.M., zlasti ob tem, da je izvedenec S. povedal, da je odprtina rezervoarja takšna, da gre lahko vanjo zgolj otroška roka, torej da dimenzije paketov, v katerih je bilo mamilo, ni mogoče stlačiti skozi odprtino v rezervoar, ki za kaj takega ni bil posebno predelan. Zagovornik trdi, da je pritožbeno sodišče s tem prekršilo 25. člen Ustave oziroma po vsebini očita, da je prekršilo prvi odstavek 395. člena ZKP.

31. Na obravnavani očitek zahteve je sodišče druge stopnje odgovorilo (24. stran sodbe), in sicer tako, da ga je napotilo na del obrazložitve, kjer je odgovorilo na vsebinsko enake pritožbene navedbe obsojenega Z.M. in njegovih zagovornikov (20 in 21. stran sodbe), kjer je sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje in se sklicevalo na razloge, zapisane na 58. strani prvostopenjske sodbe. Takšna obrazložitev v nasprotju s trditvijo zahteve ni nerazumna, zato zatrjevana kršitev (25. člen Ustave oziroma prvi odstavek 395. člena ZKP) ni podana, kolikor pa zagovornik ne sprejema teh dokaznih zaključkov, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno. Ob tem, da sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovili, da je obsojeni Z.M. mamilo pripeljal v Slovenijo in da je to mamilo na Kosovu priskrbel obsojeni A.S., dejstva, ali je bilo to mamilo pripeljano prav v rezervoarju osebnega vozila obsojenega M. in kako je bilo vanj vstavljeno, nenazadnje za zadevo samo po sebi niti niso odločilna.

32. Podobno velja glede očitka, da višje sodišče ni odgovorilo na navedbo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je bilo mamilo na Z. prepakirano. Očitek kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP zato ni utemeljen, nenazadnje pa razloge (s katerimi se očitno v dejanskem pogledu ne strinja) povzema že zahteva.

33. Prav tako ni utemeljena trditev zagovornika obsojenega A.S., da višje sodišče ni obrazložilo, zakaj je kot pravilno sprejelo oceno sodišča prve stopnje glede razlik v izpovedbah obsojenca in B.S. Pritožbeno sodišče je ta očitek presodilo in odločitev obrazložilo na 25. strani sodbe, pri čemer je sprejelo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in se nanje v obrazložitvi sklicevalo. Glede na navedeno kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP (25. člena Ustave) ni utemeljena, očitka kršitve 27. člena Ustave pa zahteva ne obrazloži, zato ga ni mogoče preizkusiti. Kolikor pa zagovornik ponavlja zagovor obsojenega A.S., da se je z obsojenim N.V. po telefonu pogovarjal o B.S. in ne o nekem "fiktivnem" kurirju, še najmanj o Z.M., in kolikor trdi, da ni niti enega dokaza o tem, da bi se obsojeni Z.M., N.V. in A.S. kadarkoli pred prijetjem sploh srečali, pa (zopet) uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v tem postopku ni dopustno.

34. Za enak nedovoljen očitek (in ne kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP), gre tudi pri navedbi, da sodišče druge stopnje ne ponudi razumne razlage (ta je na 25. strani sodbe), zakaj sprejema razloge prvostopenjske sodbe glede komunikacije med B.S. ter obsojenima N.V. in A.S. in ne drugačne razlage teh okoliščin v pritožbi. Zahteva s tem po vsebini trdi, da so ti zaključki napačni v dejanskem pogledu.

35. Povsem enako velja glede trditve, da je višje sodišče zgolj z borim stavkom zavrnilo podrobna pritožbena izvajanja o tem, da je prvostopno sodišče zmotno ocenilo vsebino telefonskih razgovorov med obsojenima A. in R.S. Pri tem obširno ponavlja njihovo vsebino in zagovor obsojenca, zlasti glede skrbi za brata R., za katerega posle ni vedel, ter pritožbene navedbe, na katere je sodišče druge stopnje v nasprotju s trditvijo zahteve odgovorilo (25. stran sodbe) in se pri tem utemeljeno sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe (zlasti 57. stran). Tudi pri tem zahteva ne sprejema ugotovitev izpodbijane pravnomočne sodbe in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Povsem enako velja glede trditev v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je obsojeni A.S. vedel za prodajo mamil že v času pred izvršitvijo druge prodaje, v zvezi s čemer obširno povzema zagovora obsojenih A.S. in N.V. ter telefonske razgovore in SMS sporočila.

36. V zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 310. člena KZ, opisanim pod tč. II/1 izreka sodbe, zagovornik obsojenega A.S. trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o ugotovitvi, da je zasežena pištola obsojenčeva. Pritožbeno sodišče je na ta očitek odgovorilo na 27. strani sodbe, pri čemer razloge nenazadnje deloma povzema že vložnik v zahtevi, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Kolikor pa zahteva navaja, da je bila pištola ob zasegu v nočni omarici obsojenčeve žene in zato njena, s tem ponavlja (spremenjeni) zagovor obsojenca na glavni obravnavi in torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

37. Na glavni obravnavi dne 18.11.2005 je državni tožilec predlagal ogled pištole, zasežene obsojenemu A.S., s čimer se je vložnik strinjal, ob tem pa predlagal, naj se zaradi prepoznave podobnosti priskrbita tudi pištoli, zaseženi obsojenima N.V. in M.S. ter da naj se na ta narok kot pričo povabi ženo obsojenega A.S. zaradi prepoznave pištole (podobno na glavni obravnavi dne 25.11.2005). Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za ponovno zaslišanje F.S. kot nepotrebnega zapisalo na 74. strani sodbe, to je ob dokazni oceni zagovora obsojenca in izpovedbe njegove žene ter upoštevanju okoliščin hišne preiskave, pri kateri je bilo orožje zaseženo. Jasno je torej, da je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da ni izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko vplivala na drugačno ugotovitev odločilnih dejstev (glede vsebine pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave prim. tč. 7 te sodbe). Glede na zgoraj povzeto utemeljitev dokaznega predloga, iz katerega niti ni razvidno, zakaj naj bi bil za zadevo relevanten, je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna in povsem zadostno obrazložena. Očitek kršitve sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki jo vložnik vsebinsko napačno opredeli kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato ni utemeljen.

C.

38. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa so zahteve vložene tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahteve obsojenih M.S. in Z.M. ter zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

39. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP so zato obsojeni M.S., Z.M. in A.S. dolžni plačati stroške postopka, in sicer obsojena M.S. in Z.M. vsak na 1500 EUR, obsojeni A.S. pa na 2000 EUR odmerjeno povprečnino. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obseg in zamotanost zadeve ter ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah obsojencev.