Jedro

V primeru odstopa terjatve s pogodbo lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku (tožeči stranki) poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop. Ugovor zadržanja 5 % posamezne situacije, ker G. C. d. d. ni izpolnil pogoja do tožene stranke, ki je dejansko ugovor zapadlosti, je takšen ugovor. Če tožena stranka ni dolgovala in ne dolguje prvotnemu upniku (G. C. d.d., ker ni izpolnil pogoja do tožene stranke), namreč novi upnik (tožeča stranka) ne more zahtevati od tožene stranke izpolnitve nezapadle obveznosti. Materialnopravno bistvo je, da se pravni položaj dolžnika (tožene stranke) s pogodbeno cesijo ne sme poslabšati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom in sodbo sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe (prva točka izreka) ter se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 172205/2010 z dne 1. 12. 2010 za plačilo 16.398,31 EUR in stroškov izvršilnega postopka 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2010 dalje do plačila (druga točka izreka), ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki (se) glasi: “Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 16.398,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 3. 2010 dalje do plačila in 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od 9. 12. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške po sodni odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15-tega dne do izdaje odločbe o stroških, vse v roku 15 dni in pod izvršbo.” (tretja točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka 1.274,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (četrta točka izreka). Ugotovilo je, da je tožena stranka predložila izpisek odprtih postavk na dan 22. 11. 2010, iz katerega izhaja, da je imela do G. C. d. d. tega dne odprte postavke v znesku 56.540,07 EUR iz naslova zadržanih zneskov po Pogodbi, št. 154/2009, katerih sprostitev je pogojena z izpolnitvijo pogodbene obveznosti izvajalca del G. C. d. d. s predložitvijo ustrezne garancije za odpravo napak v garancijski dobi. Tožena stranka in G. C. d. d. sta se v cit. pogodbi v 7. členu res dogovorili, da bo izvajalec pred izdajo potrdila o odpravi pomanjkljivosti dostavil garancijo za odpravo napak v garancijskem roku v višini 5 % vrednosti del po pogodbi … dokler taka garancija ne bo izdana in ne bo izdano potrdilo o odpravi pomanjkljivosti, pa bo naročnik zadržal garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. V primeru izteka veljavnosti garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti bo naročnik do prejema garancije za odpravo napak v garancijski dobi iz vrednosti že opravljenih del zadržal varščino 5 % vrednosti del. Iz izpiska odprtih postavk tožene stranke, ki ga tožeča stranka ni prerekala, izhaja, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti do G. C. d. d. v stečaju ter dokazala trditev, da G. C. d. d. v stečaju ničesar ne dolguje. Tožeča stranka je kot podlago zahtevka zatrjevala tudi cesijo, ki je bila izrecno dogovorjena v 7. členu kooperantske pogodbe, po kateri glavni izvajalec odstopi svoje terjatve do naročnika tožeči stranki kot prevzemniku in novemu upniku. Glavni izvajalec je obvestilo o odstopu podpisal 30. 6. 2009, 7. 7. 2009 je B. K. potrdil prejem obvestila o odstopu in soglašal z neposrednim plačilom prevzemnici – tožeči stranki. Tožeča stranka se je sklicevala na dopis izvršnega direktorja B. K. z dne 12. 3. 2010, vendar ga je povzela le delno. Ta je v dopisu res navedel, da ima tožena stranka zadržana sredstva. Navedel je tudi, da se bodo zadržana sredstva sprostila po prejemu vseh potrebnih potrdil, garancij in izdaji uporabnega dovoljenja, kot tudi, da se bo pri sproščanju zadržanih sredstev upošteval vrstni red prejetih pozivov, potrjenih situacij oziroma potrjenih izpisov odprtih postavk. Ne drži, da je tožena stranka obljubila plačilo, ampak ga je obljubila pod pogojem, da se bodo izpolnili pogoji za sprostitev zadržanih sredstev. Pojasnilo je že kakšna je narava zadržanih sredstev in zakaj so zadržana. Ni sporno, da je tožena stranka nakazala tožeči stranki oziroma plačala znesek 86.544,30 EUR. Tožeča stranka trdi, da na podlagi cesije, kar je tožena stranka potrdila v dopisu z dne 18. 11. 2010. Tožeča stranka ni predlagala in predložila kot dokaz pogodbe o cesiji, s tem pa ni dokazala trditve, da ji je tožena stranka po sklenjeni cesiji dolžna plačati še 16.409,18 EUR. Tožeča stranka je tista, ki bi morala svoj zahtevek po cesijski pogodbi utemeljiti po višini in ga individualizirati, za kar predloženi dokaz v prilogi A 3 (obvestilo o odstopu terjatve in spremembi upnika) ne zadošča. Tožena stranka sicer dejstva sklenjene cesije ni prerekala, je pa ugovarjala, da ne dolguje ničesar.

Zoper sodbo prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) . V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na dveh pravnih podlagah. Zaključek (na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)) je zmoten. Če je naročnik zadržal glavnemu izvajalcu 5 % od vrednosti del, to ne pomeni (mu ne daje pravice), da zadrži celoten zadržani znesek enemu podizvajalcu, ampak če bi že bil upravičen zadržati 5 % vrednosti del zato, ker naj ne bi bila izročena garancija glavnega izvajalca za odpravo napak, bi bil upravičen vsakemu od podizvajalcev zadržati le sorazmeren znesek, to je 5 % od vrednosti del posameznega podizvajalca. Dolg podjemniku iz naslova kamnoseških del, ki jih je po pogodbi na objektu tožene stranke opravila in ki so bila pripoznana, prevzeta ter končno obračunana, njihova višina pa ni bila prerekana, je znašal z DDV 102.953,48 EUR. 5 % tega zneska pa je le 5.147,65 EUR in če bi pravica, da tožena stranka zadrži znesek, dejansko obstajala, bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava lahko zavrnilo le del tožbenega zahtevka. To je 5.174,65 EUR, v preostalem delu pa bi mu prav iz razlogov, ki jih navaja v sodbi, moralo ugoditi. Ne strinja se z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da naj bi iz dokazov – izpiska odprtih postavk tožene stranke na dan 22. 11. 2010 izhajalo, da je tožena stranka imela do G. C. d. d. odprte postavke v višini 56.540,07 EUR iz naslova zadržanih sredstev po Pogodbi, št. 154/2009, katerih sprostitev je pogojena z izpolnitvijo obveznosti izvajalca, da predloži garancijo za odpravo napak. Izpisek odprtih postavk je enostranska knjigovodska listina (v konkretnem primeru enostransko podpisana s strani vodje računovodske službe tožene stranke), ki jo tožena stranka lahko poljubno producira in nima nobene dokazne vrednosti. Neutemeljen je očitek, da ni prerekala izpiska odprtih postavk. Prerekala je upravičenost zadržanja kakršnega koli zneska, pač glede na pravno in dejansko stanje zadeve. Izvajalec je bil dolžan predložiti garancijo za dobro izvedbo del, ki je zagotavljala tudi jamstvo za odpravo napak, naročnik pa je imel pravico, da iz te garancije celo vnovči varščino za odpravo napak v garancijski dobi v višini 5 % pogodbene vrednosti. Ta garancija je celo takega pomena, da brez nje pogodba ne velja, krije pa tudi zavarovanje obveznosti izvajalca iz naslova plačil podizvajalcem. Tožena stranka ni z ničemer (lastna izjava ni dokaz) dokazala, da garancije za odpravo napak ni prejela in ni dokazala, da je glavnemu izvajalcu upravičeno zadržala plačilo 5 % celotne vrednosti del. Nasprotno iz listin izhaja, da je prejela tudi garancijo za dobro izvedbo del in da iz nje lahko vnovči varščino v višini, ki je določena za garancijo za odpravo napak v garancijski dobi (drugi odstavek 7. člena Pogodbe, št. 154/2009). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo vsebino obvestila o odstopu terjatve z dne 30. 6. 2009, na katerem je prejemna štampiljka tožene stranke z dne 3. 7. 2009. Iz vsebine obvestila izhaja, da višina odstopljene terjatve ni bila določena v znesku, temveč opisno: “… v višini potrjenih začasnih situacij prevzemnika (M. d. d.) do odstopnika (G. C. d. d.) … in končne situacije …”. Tožena stranka je kot nov dolžnik soglašala s tako opredelitvijo terjatve in je potrdila prejem na obvestilu o odstopu ter posebej z dopisom z dne 12. 3. 2010, v katerem potrjuje, da ima potrjene situacije in da ima iz naslova te cesijske pogodbe zadržana sredstva. Višina je opredeljena opisno in v skladu z obvestilom o odstopu, dokumentirana z navedenimi listinami in med strankama ni bila sporna.

Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da tožeča stranka napačno razume 631. člen OZ, ko razpravlja, da zadržanje 5 % plačila glavnemu izvajalcu ne more pomeniti zadržanja sredstev izključno njemu. Tožeča stranka je spregledala bistveno navedbo sodišča prve stopnje, da “zadržani znesek ne predstavlja dolga tožene stranke do G. C. d. d. v stečaju, temveč njeno pravico do pridržka določenega odstotka vsake situacije”. S tem ni izpolnjena ena od nujnih predpostavk za uporabo 631. člena OZ, da v trenutku zahteve podizvajalca obstoji zapadla neplačana terjatev naročnika do glavnega izvajalca. Neposredna plačila podizvajalcem so bila izvršena izključno na podlagi izrecnega pooblastila glavnega izvajalca, s čimer je tožena stranka zgolj izpolnjevala svoje obveznosti do njega in ne kakršnih koli obveznosti, ki bi jih imela neposredno do tožeče stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je utemeljevala tožbeni zahtevek na več podlagah. Tudi sodišče prve stopnje ga je tako presojalo v izpodbijani sodbi. Toda tožeča stranka v pritožbi izrecno graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka (le) na dveh podlagah: 631. členu OZ (zakonska cesija oziroma actio directa) in pogodbeni cesiji v smislu 417. člena OZ in naslednjih.

Pogodbena cesija: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: (-) da je tožena stranka nesporno nakazala tožeči stranki oziroma plačala 86.544,30 EUR, (-) da tožeča stranka trdi, da na podlagi cesije, kar je tožena stranka potrdila v dopisu z dne 18. 11. 2010 (dvajseta točka obrazložitve odločbe) in (-) da tožena stranka ni prerekala dejstva sklenjene cesije, je pa ugovarjala, da ne dolguje ničesar (enaindvajseta točka obrazložitve odločbe). Nato je zaključilo: (-) da tožeča stranka ni predlagala in predložila kot dokaz pogodbe o cesiji in tako ni dokazala trditve, da ji je po sklenjeni cesiji tožena stranka dolžna plačati še 16.409,18 EUR ter (-) da predloženi dokaz – obvestilo o odstopu terjatve in spremembi upnika ne zadošča (enaindvajseta točka obrazložitve odločbe). Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija te dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ko navaja: (-) da je dokazala obstoj cesijske pogodbe in njeno pretežno realizacijo ter (-) da je bila višina terjatve opredeljena opisno. Na podlagi (nespornega) pooblastila o neposrednem plačevanju podizvajalcem v Pogodbi, št. 154/2009, sklenjeni med toženo stranko in G. C. d. d. (osmi odstavek 5. člena), je bila v Kooperantski pogodbi št. ... (priloga A 2), sklenjeni med G. C. d. d. in tožečo stranko, dogovorjena tako imenovana generalna cesija. Ker je bila ta v pretežnem delu realizirana (sodišče prve stopnje samo kot nesporno ugotovi za 86.544,30 EUR), ni mogoče reči, da tožeča stranka ni predložila pogodbe o cesiji kot dokaz, zlasti ob ugotovitvi, da tožena stranka ni prerekala dejstva sklenjene cesije. Vendar ta zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Tožena stranka se je upirala tožbenemu zahtevku s trditvijo, da G. C. d. d. ne dolguje ničesar, razen zadržanih 5 %, kar pa je vezano na pogoj, in to dokazovala z izpiskom odprtih postavk na dan 22. 11. 2010 (priloga B 3). Po materialnem pravu lahko v primeru odstopa terjatve s pogodbo dolžnik uveljavlja proti prevzemniku (tožeči stranki) poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je zvedel za odstop (drugi odstavek 421. člena OZ). Ugovor zadržanja 5 % posamezne situacije, ker G. C. d. d. ni izpolnil pogoja do tožene stranke, ki je dejansko ugovor zapadlosti, je takšen ugovor. Če tožena stranka ni dolgovala in ne dolguje prvotnemu upniku (G. C. d.d., ker ni izpolnil pogoja do tožene stranke), namreč novi upnik (tožeča stranka) ne more zahtevati od tožene stranke izpolnitve nezapadle obveznosti. Materialnopravno bistvo je, da se pravni položaj dolžnika (tožene stranke) s pogodbeno cesijo ne sme poslabšati. Zanj velja nevtralnost pravnega položaja(1).

Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da ni prerekala izpiska odprtih postavk tožene stranke. V pritožbi zatrjevano prerekanje upravičenosti zadržanja kakršnega koli zneska glede na pravno in dejansko stanje zadeve ni zadoščalo. Pravni temelj za zadržanje je bil v sedmem členu Pogodbe, št. ..., ki ga je sodišče prve stopnje povzelo: “Pred izdajo Potrdila o odpravi pomanjkljivosti, bo izvajalec dostavil Garancijo za odpravo napak v garancijskem roku v višini 5 % vrednosti Del po pogodbi in jo nato po potrjeni končni situaciji uskladil in po potrebi dopolnil. Vse dotlej, dokler taka Garancija ne bo izdana in ne bo izdano Potrdilo o odpravi pomanjkljivosti, bo Naročnik zadržal veljavno Garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. V primeru izteka veljavnosti Garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, bo Naročnik do prejema Garancije za odpravo napak v garancijski dobi, iz vrednosti že opravljenih Del zadržal varščino 5 % vrednosti izvršenih Del. V kolikor izvajalec do izdaje Potrdila o odpravi pomanjkljivosti ne bo dostavil Garancije za odpravo napak v garancijskem roku, lahko Naročnik unovči, iz Garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, varščino v višini, ki je določena za Garancijo za odpravo napak v garancijski dobi.” (priloga B2).

Tožeča stranka v pritožbi poudarja pomen bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ki krije tudi zavarovanje obveznosti izvajalca iz naslova plačil podizvajalcem in da pogodba brez nje ne velja oziroma je predstavljala odložni pogoj za veljavnost pogodbe (20. člen Pogodbe, št. ...). Tožena stranka temu niti ni nasprotovala, kar bi pomenilo, da je prejela bančno garancijo G. C. d. d. za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Po sedmem členu Pogodbe, št. ... bi bančni garanciji za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti sledila bančna garancija G. C. d. d. za odpravo napak v garancijskem roku v znesku 5 %, za katero je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je G. C. d. d. (še) ni predložil (listna št. 14 spisa). Tudi tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala drugače, torej da bi G. C. d. d. izročil toženi stranki garancijo za odpravo napak v garancijskem roku. V pritožbi pa kot nedopustno pritožbeno novoto zatrjuje, da tožena stranka ni z ničemer (lastna izjava ni dokaz) dokazala, da ni prejela bančne garancije za odpravo napak. Poleg tega zmotno prenaša dokazno breme na toženo stranko. S predložitvijo garancije G. C. d. d. za odpravo napak v garancijskem roku bi odpadel pogoj do tožene stranke za zadržanje varščine 5 %, česar pa tožeča stranka, kot že povedano, ni zatrjevala. Dokler G. C. d. d. ni izdal toženi stranki garancije za odpravo napak v garancijskem roku, je po Pogodbi, št. ... tožena stranka smela zadržati prvotno garancijo G. C. d. d. za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Vendar pa ta garancija očitno ni bila časovno neomejena in sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo bistveno določbo Pogodbe, št. ..., da bo v primeru izteka roka veljavnosti garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in do prejema garancije za odpravo napak v garancijski dobi, iz vrednosti že opravljenih del naročnik (tožena stranka) zadržal varščino 5 % vrednosti del (šestnajsta točka obrazložitve odločbe). Tožeča stranka tej ugotovitvi v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje. Pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala drugih okoliščin, da bi odpadel razlog (pogoj) tožene stranke za zadržanje varščine, n. pr. potek garancijskih rokov (v 15. členu Pogodbe, št. 154/2009 so določeni na 10 in 5 let), ali eventualne posledice začetka stečajnega postopka nad G. C. d. d. V pritožbi je zelo na kratko navedla, da ni napak, kar pomeni nedopustno pritožbeno novoto in je zato sodišče druge stopnje upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP).

Glede zadržanih zneskov varščine se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpisek odprtih postavk na dan 22. 11. 2010 (priloga B 3), ki ga tožeča stranka ni prerekala. Vse pritožbene navedbe tožeče stranke o dokaznem pomenu izpiska odprtih postavk kot enostranski knjigovodski listini pomenijo nedopustne pritožbene novote in jih sodišče druge stopnje prav tako ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi glavnemu izvajalcu upravičeno zadržala plačilo 5 %. Ni dvoma, da podjemnik odgovarja za svoje sodelavce po 630. členu OZ, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi. Toda to ne pomeni, da je vsako zadržanje plačil neutemeljeno, kar tožeča stranka zmotno navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka obljubila plačilo (z generalno pogodbeno cesijo) pod pogojem sprostitve zadržanih sredstev (zadnji stavek devetnajste točke obrazložitve odločbe). Zato utemeljeno ni ugodilo tožbenemu zahtevku na tej podlagi, saj še ni zapadel v plačilo. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da je pogoj odpadel. Zakonska cesija (actio directa): Zadržani znesek varščine 5 % po posameznih situacijah, ker G. C. d. d. ni izpolnil pogoja do tožene stranke, oziroma ugovor zapadlosti, je pravzaprav stičišče obeh cesij, ki sta podlagi za izpodbijano sodbo prve stopnje: pogodbena in zakonska. Imata zgolj različno materialnopravno podlago. Za zakonsko cesijo je posebnost 631. člena OZ, da gre za izplačilo iz vsote, ki jo v trenutku zahteve naročnik dolguje podjemniku. Tudi sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi pogodbene cesije utemeljeno sklicevalo na obrazložitev narave zadržanih sredstev, ki je bila v obrazložitvi zakonske cesije (zadnji stavek devetnajste točke obrazložitve odločbe).

Pritožbene navedbe tožeče stranke: (-) o zadržanju 5 % vsakemu od podizvajalcev, (-) da naj bi 5 % od pogodbe s tožečo stranko predstavljalo le 5.147,65 EUR in (-) da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek le za ta del, v preostalem delu pa bi mu moralo ugoditi, niso utemeljene, saj se znesek zadržnine nanaša na Pogodbo, št. 154/2009, sklenjeno med toženo stranko in G. C. d. d., ne pa na cit. kooperantsko pogodbo, sklenjeno med pravdnima strankama. Po pojasnjenem, da predstavlja 5 % zadržanje varščino, da je ta pogojna in da tožeča stranka ni dokazala odpada pogoja (predložitve bančne garancije G. C. d. d. za odpravo napak v garancijskem roku), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka upravičeno zadržala omenjeni znesek, ker v trenutku zahteve po 631. členu OZ ni dolgovala G. C. d. d. ničesar (šestnajsta točka obrazložitve odločbe).

Ostale podlage: Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je upravičena do plačila po vseh pravnih podlagah in da je bilo premoženje tožene stranke povečano, so nekonkretizirane. Tožeča stranka v pritožbi tudi ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje v sedemnajsti in osemnajsti točki obrazložitve odločbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka na tretji podlagi, to je na (ne)unovčenju bančne garancije. Druge pritožbene navedbe tožeče stranke: (-) da naročnik namenoma ni izpolnjeval svoje obveznosti iz 641. člena OZ, da delo prevzame, (-) da so podizvajalci vedeli, kdo je naročnik in kaj je dolžan preverjati v postopku javnega naročanja, (-) da so zaupali v pravo, da bo naročnik izbral izvajalca, kot mu nalagajo predpisi, (-) da se je zanesla na to, da naročnik plačuje z državnim denarjem, (-) da bo ravnal pošteno in bo plačal ter (-) da se je zanesla na to, da je naročnik pravilno ugotovil likvidnost, solventnost in kapitalsko ustreznost glavnega izvajalca, ki ga je izbral v postopku javnega naročanja, so nedopustne pritožbene novote. Sodišče druge stopnje se z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP). Pritožbene navedbe tožeče stranke o drugih vrstah primerov, domnevnem prelivanju državnega denarja iz proračuna v propadle gradbene firme in od tam naprej […], pa niso pravno odločilne.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP in tudi prvega odstavka 337. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje .

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela ( prvi

odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ).

Tudi tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi tožeče stranke.

Op. št. (1): M. Juhart v: OZ s komentarjem, 2. knjiga, str. 589, GV Založba Ljubljana, 2003.