Jedro

Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

Izrek

I.Po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni:

-v odločbi o krivdi tako, da se v opisu dejanja datum "5. 1. 2020" nadomesti z datumom "5. 1. 2021";

-v odločbi o kazenski sankciji tako, da se doda odločba o vštetju odvzema prostosti, in sicer se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas pridržanja dne 18. 3. 2021 od 8.10 do 10.16 ure.

II.Ob ugoditvi pritožbi se izpodbijana sodba razveljavi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III.V nespremenjenih in nerazveljavljenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 "in šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)"1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena "v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena"2 KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, nakar mu je na podlagi četrtega odstavka 59. člena KZ-1,3 upoštevaje kot določeno tudi enotno kazen šest mesecev zapora in dodatni pogoj po sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 45156/2023, ter na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let in z dodatnim pogojem. Nadalje je obtožencu na podlagi 74. člena in drugega odstavka 75. člena KZ-1 odvzelo premoženjsko korist, tj. na način, da je obtoženec dolžan plačati denarni znesek 8.000,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi, in sicer v dvajsetih mesečnih obrokih po 400,00 EUR. Odločilo je tudi o stroških kazenskega postopka.

2.Zoper tč. II izreka sodbe, torej zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi, se je pritožila zagovornica in uvodoma zapisala, da uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, "zaradi odločbe o odvzemu premoženjske koristi". Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločitev o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, "spremeni" in jo "odpravi".

3.Pritožba je utemeljena, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči tudi ex officio.

4.Preizkus sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje v opis dejanja v krivdoreku povzelo napačen čas izvršitve kaznivega dejanja (5. 1. 2020 namesto pravilnega datuma 5. 1. 2021). Očitno napako je pritožbeno sodišče odpravilo s spremembo izpodbijane sodbe v odločbi o krivdi. Prav tako je odpravilo kršitev kazenskega zakona iz 6. točke 372. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje obtožencu za primer preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen ni vštelo časa policijskega pridržanja (list. št. 26 - 30). Zato je izpodbijano sodbo spremenilo tudi v odločbi o kazenski sankciji, kot to vse izhaja iz tč. I izreka te odločbe.

5.Utemeljena je pritožba zagovornice, ki nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, tj. da se obtožencu naloži v plačilo znesek 8.000,00 EUR, ki naj bi ustrezal s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Pritožba upravičeno navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu nejasni, obenem pa so tudi zmotni.

6.Obtoženec je priznal krivdo, da je v sostorilstvu z neznanim sostorilcem izvršil kaznivo dejanje velike tatvine, s katerim sta si omenjena na škodo upravičencev do zapuščine po pokojni Ireni Komatar protipravno prilastila stvari (v bistvenem gre za komponente toplotne črpalke Weishaupt) v skupni vrednosti 8.000,00 EUR. S tem se je obtoženec odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja v smeri vrednosti odtujenih predmetov na glavni obravnavi, zaradi česar ostaja krivdorek izpodbijane sodbe tudi pritožbeno neizpodbijan. Prav pa ima zagovornica, ko smiselno zatrjuje, da je namen odvzema premoženjske koristi v restituciji stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici izvršenega kaznivega dejanja, torej v odpravi premoženjske obogatitve zaradi kaznivega dejanja v obtoženčevi sferi. Vprašanje, kolikšna je korist, s katero razpolaga obtoženec, pa ni enako vprašanju vrednosti odtujenih stvari. Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.

7.Tudi če bi sodišče prve stopnje višino premoženjske koristi, ki jo je treba odvzeti obtožencu, odmerjalo po prostem preudarku, je že v osnovi očitno, da ni nobene podlage za naložitev plačila celotne vrednosti toplotne črpalke (8.000,00 EUR) zgolj obtožencu kot enemu od sostorilcev, saj je izkustveno in razumno sklepati, da sta oba sostorilca ravnala z namenom pridobitve premoženjske koristi, ne le obtoženec. Zlasti pa se, kar pritožnica na več mestih pritožbe vztrajno izpostavlja, v spisu nahaja uradni zaznamek PP Šentjur pri Celju o zbranih obvestilih od B. B. z dne 17. 3. 2021 (list. št. 25), iz vsebine katerega izhaja, da naj bi obtoženec odtujeno toplotno črpalko prodal Počivavšku za znesek 3.000,00 EUR. Glede na dejstvo, da je bila toplotna črpalka zasežena (list. št. 21 - 22) in vrnjena začasnemu skrbniku zapuščine po pokojni oškodovanki (list. št. 47), je jasno, da obtoženec z odtujenimi predmeti ne razpolaga več, nakazuje pa se, da naj bi bil z nadaljnjo prodajo stvari B. B. obogaten za 3.000,00 EUR, ne za 8.000,00 EUR, kakor je zmotno ter brez temelja v podatkih spisa ocenilo prvo sodišče. Zgolj odvzem premoženjske koristi v takšni višini, da se izniči obogatitev obtoženca, je skladen z intenco prvega odstavka 74. člena KZ-1. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (tč. 9), da ne iz spisovne dokumentacije ne iz navedb strank ni razvidno, da bi obtoženec vrnil prejeto kupnino za toplotno črpalko, zaradi česar je sklepati, da je s kaznivim dejanjem še vedno okoriščen, izhaja nakazovanje na pomen kupnine, izročene B. B. Kljub temu prvo sodišče obtožencu naloži v plačilo znesek 8.000,00 EUR, s čimer je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. tč. prvega odstavka 371. člena ZKP.

8.Prav ima sodišče prve stopnje, da se premoženjska korist, ki jo je treba odvzeti, v kazenskem postopku ugotavlja po uradni dolžnosti (prvi odstavek 499. člena ZKP). Ravno zato bi B. B. moralo zaslišati kot pričo na naroku za izrek kazenske sankcije in s tem razčistiti relevantne okoliščine za odločitev o odvzemu premoženjske koristi. Z zaslišanjem ene priče se postopek gotovo ne bi preveč zavlekel, hkrati pa so sodišču druge stopnje povsem nerazumljivi razlogi (tč. 10 izpodbijane sodbe), tj. da naj bi bilo dokazovanje na naroku za izrek kazenske sankcije zaradi poslovne in osebne povezanosti med pričami "težavno", pri čemer je B. B. trenutni delodajalec obtoženca. Vsakdo, ki je povabljen za pričo, se je vabilu dolžan odzvati in, če v zakonu ni določeno drugače (kar za B. B. ni), tudi pričati (tretji odstavek 234. člena ZKP). Navsezadnje izvajanja sodišča prve stopnje o "težavnosti" dokazovanja mejijo še na (nedopustno) vnaprejšnjo dokazno oceno izpovedbe, ki naj bi jo priča podala. Za odločitev o višini odvzete premoženjske koristi se kot odločilno kaže vprašanje kupnine, ki naj bi jo B. B. izročil obtožencu, ni pa bistveno, za kolikšno kupnino naj bi toplotno črpalko od B. B. šele kasneje kupila C. C. in Č. Č., ter se zaslišanje teh dveh prič ne nakazuje kot potrebno.

9.Tako je sodišče prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi prekršilo določbo petega odstavka 75. člena KZ-1, abstrahiralo določbo drugega odstavka 499. člena ZKP in zmotno uporabilo določbo 501. člena ZKP. Za svojo odločitev je podalo neprepričljive in mestoma kontradiktorne razloge ter v posledici vsega ugotovljenega nepopolno in morebiti tudi zmotno ugotovilo relevantno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo v napadeni odločbi (tč. II izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvemu sodišču v novo odločanje. Na naroku za izrek kazenske sankcije bo sodišče prve stopnje (prvenstveno z zaslišanjem B. B.) razjasnilo dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločbo o odvzemu premoženjske koristi, nato pa bo o danem vprašanju presodilo znova.

10.Kot je bilo pojasnjeno, je višje sodišče izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremenilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP, sledeč prvemu odstavku 392. člena ZKP pa je sodbo razveljavilo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (tč. II te odločbe). Za svojo odločitev bo sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in v določbah zakona utemeljene razloge. V vseh nespremenjenih ter nerazveljavljenih delih je sodba sodišča prve stopnje potrjena (tč. III te odločbe), tj. ob izostanku nadaljnjih kršitev po prvem odstavku 383. člena ZKP.

-------------------------------

1Gre za odvečno navedbo v izreku sodbe.

2Določba 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1, ki ureja omilitev kazni, če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih tri do deset let zapora, v predmetni zadevi ne pride v poštev, zato ni jasno, zakaj jo sodišče navaja.

3Očitno v zvezi z drugim odstavkom 60. člena KZ-1.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 74, 74/1, 75, 75/2, 75/5, 205 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 499, 499/1, 499/2, 501

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.