Jedro

Tožnici nagrada za narok na podlagi tar. št. 3102 ZOdvT pravilno ni bila priznana, saj na napotnici naroka ni priglasila, to pa tudi ne izhaja iz napotnici predloženih dokazil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani, Organ za brezplačno pravno pomoč, tožnici za opravljanje storitev brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe istega sodišča opr. št. Bpp 1758/2010 z dne 2. 7. 2010, priznal nagrado in stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v višini 543,05 EUR, povišano za 20 % DDV, oziroma skupno 651,66 EUR, višji stroškovni zahtevek pa zavrnil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila z odločbo opr. št. Bpp 1758/2010 z dne 2. 7. 2010 prosilki odobrena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku zaradi ugotovitve višine solastnega deleža na skupnem premoženju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 1498/2010 ter oprostitev plačila stroškov, razen plačila sodnih taks.

Za izvajanje BPP je bila določena tožnica (odvetnica A.A. iz Ljubljane). Tožnica je nato dne 6. 9. 2010 vrnila napotnico in priglasila nagrado ter stroške za opravljene storitve. Predlagala je, da se ji za opravljeno delo prizna nagrada ter stroški, in sicer: 8. 7. 2010 - nagrada za postopek (tar. št. 3100) 828,10 EUR; 6. 8. 2010 - nagrada za postopek (tar. št. 3100) - 828,10 EUR; 30. 8. 2010 - sodna poravnava (tar. št. 1111) - 955,50 EUR ter še pavšalni znesek za fotokopiranje (tar. št. 6000) - 7,50 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve (tar. št. 6002) - 20,00 EUR in 20% DDV. Organ za BPP je tožnici priznal nagrado in stroške po priloženem stroškovniku v višini 651,66 EUR, glede na Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, 67/08, v nadaljevanju ZOdvT), veljavne odvetniške tarife in v skladu z ZBPP, in sicer 516,00 EUR za odvetniške storitve in 7,05 EUR za stroške fotokopiranja, 20,00 EUR za materialne stroške ter 108,61 EUR za 20 % DDV. Ob tem je pojasnil, da je nagrada odmerjena v skladu s 36. členom ZOdvT. Glede na vrednost spornega predmeta (45.000,00 EUR) znaša osnovna nagrada (količnik 1) 258,00 EUR. Tožnici pripada po tar. št. 3100 nagrada za postopek v višini 335,40 EUR. Tožnici pa ni bila priznana nagrada za postopek z dne 6. 8. 2010, ker je odvetnik na podlagi ZOdvT in pripadajoče odvetniške tarife upravičen le do enkratnega zneska za nagrado za postopek. Po opombi 3.1. odvetniške tarife je predvideno, da so v nagrado za postopek všteta vsa pisna gradiva, izdelana na prvi stopnji postopka. Tožnici je bila priznana nagrada za sklenitev sporazuma na podlagi tar. št. 1111 ZOdvT, saj je bila poravnava sklenjena po začetku sodnega postopka.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in sklep izpodbija s tožbo. Navaja, da je dne 6. 9. 2010 pri toženi stranki vložila izpolnjeno napotnico Bpp 1758/2010 z dne 20. 7. 2010 s prilogami in v njej navedla obliko, obseg in datum ter znesek nagrade za opravljena dejanja BPP. V napotnici je navedla skupni znesek nagrade za opravljanje storitev BPP v višini 2.638,75 EUR in 20 % DDV v višini 527,75 EUR, skupaj torej 3.166,50 EUR, tožena stranka pa ji je priznala le nagrado in potrebne izdatke za izvajanje BPP v znesku 543,05 EUR, povišano za 20 % DDV, skupaj torej 651,66 EUR. Tožnici je bila pravilno priznana nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 335,40 EUR, neutemeljeno pa ni bilo upoštevano, da je tožnica dne 30. 8. 2010 pristopila na narok v pravdnem postopku pod opr. št. I P 1498/2010, ter je v okviru navedenega naroka tudi dosegla sklenitev poravnave, kar jasno izhaja iz zapisnika z dne 30. 8. 2010, ki ga prilaga. Meni, da je upravičena do nagrade za narok v višini 309,60 EUR in že priznane nagrade za sklenitev sporazuma v višini 1890,60 EUR, saj se navedeni nagradi na podlagi ZOdvT ne izključujeta, tožnica pa ju je pri podaji napotnice uveljavljala v okviru ene postavke. Prav to pa tudi izhaja iz ZOdvT tar. št. 3102 in 1111. Pravilno tudi ni, da tožnici ne pripada nagrada za postopek odločanja o začasni odredbi. Tožnica sicer priznava, da je nagrada za pisne vloge v tar. št. 3100 določena le enkrat, vendar pa je tožeča stranka v postopku pod opr. št. I P 1498/2010 opravila tudi narok zaradi obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je sodišče razpisalo za dne 12. 7. 2010. Navedenega naroka se je udeležila tudi tožeča stranka, zaradi česar tožeči stranki v okviru postopka odločanja o začasni odredbi pripada nagrada. Meni, da je bila nagrada tožnici neupravičeno ter v nasprotju z ZOdvT odmerjena za skupno 619,20 EUR prenizko. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijani sklep, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov tega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev. Glede navedb tožnice, da ji neutemeljeno ni bila priznana nagrada za narok z dne 30. 8. 2010, navaja, da je tožeča stranka, kot izhaja iz napotnice, ki jo je vrnila toženi stranki, priglasila nagrado za sporazum, sklenjen pred začetkom sodnega postopka, in se sklicevala na tarifno številko 1110 (nagrada za sporazum, sklenjen pred začetkom sodnega postopka). V okviru te postavke je tožnica priglasila stroške za poravnavo, sklenjeno dne 30. 8. 2010, hkrati pa ni priglasila nagrade za narok z istim dnem ter tudi ni predložila dokazila o opravljenem naroku istega dne. Priložila je le pisni odpravek sodne poravnave. Skladno z navedenim je bila tožnici priznana nagrada za sporazum na podlagi tarifne številke 1111 (nagrada za sporazum, sklenjen po začetku sodnega postopka), ker je bila poravnava sklenjena po začetku sodnega postopka. Hkrati pa tožeči stranki ni mogla biti priznana nagrada za narok na podlagi tar. št. 3102. Tožeča stranka namreč na napotnici naroka ni priglasila, to pa tudi ne izhaja iz predloženih dokazil. Tožnica je predložila le pisni odpravek sodne poravnave z dne 30. 8. 2010. Zato ji je bila utemeljeno priznana le nagrada za sporazum, sklenjen po začetku sodnega postopka na podlagi tar. št. 1111 v višini 180,60 EUR. Glede navedbe, da ji neutemeljeno ni bila priznana nagrada za narok z dne 12. 7. 2010, navaja, da tožeča stranka na vrnjeni napotnici ni priglasila nagrade za narok s tem datumom, niti ni predložila zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 12. 7. 2010. Ta zapisnik je tožeča stranka predložila šele k tožbi. Tožena stranka ni mogla priznati nagrade za narok z dne 12. 7. 2010 na podlagi tar. št. 3102, ker ga tožeča stranka niti ni priglasila na napotnici, niti to ne izhaja iz predloženih dokazil. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v nadaljnji vlogi navaja, da je predložila pisni odpravek sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 1498/2010 z dne 30. 8. 2010 Ta listina sicer res ni zapisnik poravnalnega naroka, vendar meni, da gre za zadosten dokaz o obstoju poravnalnega naroka dne 30. 8. 2010. Sodišča namreč o vseh opravilih s strankami sestavijo tudi zapisnik, skladno z določbo 102. člena Sodnega reda. Ker pa zapisnik pravdnim strankam dne 30. 8. 2010 ni bil izročen, temveč jim je bil izročen že kar pisni odpravek sodne poravnave, ga tožnica ni predložila. Kljub temu ni dvoma, da je bil v obravnavani pravdni zadevi dne 30. 8. 2010 opravljen poravnalni narok, na katerem je bila sklenjena tudi sodna poravnava ob prisotnosti tožeče stranke, kar vse izhaja iz pisnega predloženega pisnega odpravka sodne poravnave. Ker iz navedb tožene stranke ne izhaja, da naj tožeča stranka ne bi bila prisotna na naroku dne 30. 8. 2010, temveč le, da navedenega dejstva ni uspela izkazati, predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem Pojasnjuje še, da je bil izveden tudi narok dne 12. 7. 2010 in se sklicuje na določbe ZUP, zlasti na 7., 8. in 64. člen. Če bi tožena stranka tožnico pozvala na odpravo nejasnosti v napotnici ali pa pridobila spis Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 1498/2010, bi tožeča stranka bodisi odpravila nejasnosti ali pa bila opozorjena na neuveljavljene pravice.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnici priznala nagrado in stroške za nudenje BPP v višini 543,05 EUR, povišano za 20 % DDV, oziroma skupno 651,66 EUR, višji stroškovni zahtevek pa zavrnila. Ker je tožnica v napotnici prijavila znesek nagrade v višini 3.166,50 EUR, tožnici niso bili priznani priglašeni stroški v višini 2.514,84 EUR.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov in napotnice, vrnjene Organu za BPP, je tožnica priglasila nagrado za sporazum, sklenjen pred začetkom sodnega postopka in se sklicevala na tarifno številko 1110 (nagrada za sporazum, sklenjen pred začetkom sodnega postopka) ter v okviru te postavke priglasila stroške za poravnavo, sklenjeno dne 30. 8. 2010. Nagrade za narok istega dne ter dokazila o opravljenem naroku pa ni predložila. Zgolj pisni odpravek sodne poravnave tudi po oceni sodišča izvedbe naroka ne izkazuje. Tožnici je bila nato, glede na izkazane podatke, priznana nagrada za sporazum na podlagi tarifne številke 1111 (nagrada za sporazum, sklenjen po začetku sodnega postopka). Po presoji sodišča tožnici tudi nagrada za narok dne 12. 7. 2011 na podlagi tar. št. 3102 pravilno ni bila priznana, saj tožnica na napotnici naroka ni priglasila, to pa tudi ne izhaja iz napotnici predloženih dokazil. Tožnica je, glede na podatke upravnih spisov, napotnici priložila le pisni odpravek sodne poravnave z dne 30. 8. 2010 in ji je bila zato utemeljeno priznana le nagrada za sporazum, sklenjen po začetku sodnega postopka, po tar. št. 1111. V 40. členu ZBPP je določeno, da je izvajalec BPP po končani izvedbi storitve pravne pomoči dolžan napotnico predložiti strokovni službi za BPP, organizirani pri pristojnem sodišču (1. odstavek). K napotnici, ki jo izvajalec BPP zaradi obračuna porabljenih stroškov vrne strokovni službi za BPP, pa morajo biti priloženi stroškovniki za opravljena dejanja pravne pomoči v izvirniku oziroma mora biti priloženo originalno potrdilo sodišča oziroma drugega organa ali osebe o oprostitvi plačila stroškov postopka oziroma mora biti predložen zapisnik o prvem pravnem nasvetu (2. odstavek 40. člena ZBPP). Če izvajalec BPP ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči (4. odstavek 40. člena ZBPP). Iz navedenega izhaja, da je napotnica, po tem ko je pravilno izpolnjena in popolna ter vrnjena službi za BPP, podlaga za odločitev o stroških nudenja brezplačne pravne pomoči, ki jo s sklepom sprejme organ za BPP najkasneje v roku 15 dni od prejema popolne napotnice, kot to določa 5. odstavek 40. člena ZBPP. Ker tožnica na napotnici ni (pravilno) prijavila vseh opravil in predložila (vseh) dokazil o opravljenih odvetniških storitvah, ki jih je prijavila, je odločitev tožene stranke tudi po presoji sodišča pravilna. Ker mora, glede na navedene določbe ZBPP, napotnica vsebovati tudi priloge, je v tem delu izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem nepotrebna.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).