Jedro

Tožnikova odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 29. 5. 2020 ni bila zastarana, saj je bilo zastaranje zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 v prvem valu epidemije (to je v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020) zadržano.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 130.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2020 dalje ter stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 20 EUR, stranski intervenientki pa 566,59 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka).

2.Tožnik sodbo izpodbija iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi kršitve ustavnih pravic. Navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge ter zakaj ni bila potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja. Prav tako ni uporabilo instituta oziroma načela materialnega procesnega vodstva ter je skrivalo svoj pogled na predmetno zadevo. Zato je prišlo do kršitev ustavnih načel do enakosti in do izjave. Izpodbijana sodba je nejasna in nerazumljiva, saj ni bilo odgovorjeno na ključno vprašanje, ali se je tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ter duševnih in vedenjskih motenj zavedal, da je njegovo zdravstveno stanje dokončno. S takšnim specifičnim znanjem sodišče ne razpolaga, zato je ostalo nerazčiščeno, kdaj točno je bilo zdravljenje končano. Tožnik je namreč 12. 6. 2019 prejel izvid, iz katerega izhaja, da naj bi bil ozdravljen, nato pa še 5. 3. 2020 izvid, iz katerega izhaja, da ni ozdravljen. Sodišče pa o tem ni podalo nobenih razlogov. Posledično je ostalo tudi nerazjasnjeno pravno vprašanje v zvezi z zastaranjem. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ni pravilno ocenilo odločilnih dejstev, kot jih tudi ni v celoti ugotavljalo. V postopku so bile kršene tožnikove ustavne pravice, vsebina izpodbijane sodbe pa za tožnika predstavlja presenečenje. Sodišče zaradi zmotnega procesnega in materialnega izhodišča ni celovito ugotavljalo sklopa dejstev, ki bi lahko vplivala na odločitev. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženki naloži v plačilo vse pravdne stroške ter priglaša pritožbene stroške.

3.V odgovoru na pritožbo toženka pritožbene navedbe prereka, pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je bilo zdravljenje zaključeno 11. 4. 2017 in pritrjuje materialnopravni odločitvi sodišča, da je zaradi tega prišlo do zastaranja.

4.Pritožba je utemeljena.

Tožba

Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožnik pred sodiščem prve stopnje tožbo vložil 29. 5. 2020. V njej navaja, da je zbolel za kroničnim virusnim hepatitisom, da je zdravljenje pri toženki potekalo skoraj deset let, da je prejel neustrezna zdravila in da ni bil ozdravljen. Zatrjuje torej dolgotrajno, nestrokovno zdravljenje, zaradi česar je utrpel nepremoženjsko škodo, zato zahteva od toženke plačilo odškodnine v višini 130.000 EUR.

Dejansko stanje

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pri tožniku bolezen pričela v letu 2007. Prvo zdravljenje je potekalo v letih od 2012 do 2014, drugo zdravljenje pa v letih od 2016 do 2017. Po ugotovitvah izvedenca, postavljenega v tem postopku, je bilo zdravljenje zaključeno 11. 4. 2017. Zato je sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje štelo, da je bilo tožnikovo zdravljenje na ta datum zaključeno, ter da sta bila tožniku na ta datum znana tako obseg škode kot storilec. Pojasnilo je, da izvida z dne 12. 6. 2019 in 5. 3. 2020 (A75, A76) zaključek zdravljenja na dan 11. 4. 2017 zgolj potrjujeta. Ker je bila tožba vložena 29. 5. 2020, triletni subjektivni zastaralni rok pa je potekel 11. 4. 2020, je bila vložena prepozno. Zato je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo iz razlogov zastaranja ter se v temelj in višino vtoževane terjatve ni spuščalo.

Zastaranje

6.Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga sodišče ne sme obravnavati po uradni dolžnosti. Tretji odstavek 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Toženka je ugovor zastaranja podala v odgovoru na tožbo, tožnik pa je v prvi pripravljalni vlogi, torej pravočasno pred prvim narokom, podal ugovor zadržanja zastaranja zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020. V skladu s 352. členom OZ subjektivni zastaralni rok za odškodninsko terjatev poteče v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V obravnavanem primeru je ta rok potekel 11. 4. 2020. Torej pred vložitvijo tožbe. V primeru, da je bil zastaralni rok zadržan od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, je bila tožba, vložena 29. 5. 2020, pravočasna. Za pravilen odgovor, ali je bila tožnikova odškodninska terjatev na dan vložitve tožbe 29. 5. 2020 že zastarana, je ključno ugotoviti, ali je bilo zastaranje zaradi razglasitve epidemije SARS-CoV-2 v navedenem obdobju (prvi val epidemije) zadržano.

7.Sodišče prve stopnje se je o tem izreklo v 8. točki obrazložitve in sicer je zapisalo, da so Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ),1 pa tudi odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS (VS RS), prekinili procesne roke, ki niso tekli od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020, in materialne prekluzivne roke, ki niso tekli od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Ne odredbe predsednika VS RS, ne določila navedenega zakona pa niso prekinili teka zastaralnih rokov. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodbo VSL I Cpg 555/2021 in VS RS I Ips 31936/2014.2 Nadalje je navedlo, da tožnik tudi ni zatrjeval in ne dokazal obstoja nepremagljivih ovir, zaradi česar ne bi mogel v tem času sodno uveljavljati svoje zahteve, zato ni mogoče zaključiti, da so takšne ovire obstajale. Kot pojasnjeno zgoraj, je iz razlogov zastaranja tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja je materialnopravno zmotna.

8.V obravnavani zadevi je sporno vprašanje teka subjektivnega zastaralnega roka v prvem valu epidemije SARS-CoV-2,3 to je od 12. 3. 2020, ko je bila po splošno znanih dejstvih ob 18.00 uri razglašena, do njenega preklica 31. 5. 2020. V ZZUSUDJZ so bili ukrepi v sodnih zadevah določeni v II. poglavju, tek rokov pa v 3. členu. Ta člen je v prvem odstavku določal, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo, v drugem odstavku, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, in v tretjem odstavku, da rok za vložitev ustavne pritožbe ne teče, slednje za obravnavano zadevo ni bistveno. Glede tolmačenja zadržanja oziroma prekinitve teka rokov po ZZUSUDJZ je najti deloma nasprotujočo si sodno prakso, od tega, da je sodišče tolmačilo, da so navedene določbe prekinile tek procesnih in materialnih prekluzivnih rokov, ne pa tudi zastaralnih rokov,4 do tega, da so bile sprejete odločitve, da zastaranje po tem zakonu ni teklo.5 Enotnega stališča tudi ni najti v pravni teoriji. Dr. Miha Juhart6 zastopa stališče, da so s prvim odstavkom 3. člena ZZUSUDJZ zajeti vsi materialnopravni prekluzivni roki, vendar nadalje navaja, da glede teka zastaralnih rokov velja institut zadržanja zastaranja, ki določa, da zastaralni rok v času vzroka, ki otežuje uveljavljanje pravic, ne teče (359. in 360. člen OZ), in še, da verjetno ni veliko dvoma, da so že z uveljavitvijo izrednih ukrepov omejevanja javnega življenja nastopile okoliščine, ki utemeljujejo nastop začetka zadržanja zastaranja. Nasprotno dr. Nina Plavšak7 navaja, da omejitve v zvezi z epidemijo covid-19 nimajo značilnosti nepremagljivih ovir, ki bi (že) po 360. členu OZ povzročile zadržanje zastaranja, vendar hkrati navaja, da prvi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ obsega tako materialnopravne prekluzivne kot tudi materialnopravne zastaralne roke.

10.V zadevi VSRS III Ips 19/2022 8 se je revizijsko sodišče ukvarjalo z zadržanjem subjektivnega zastaralnega roka v prvem valu epidemije. Dopustilo je revizijo glede vprašanja, ali so bili v obdobju od razglasitve nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije dne 12. 3. 2020 do njenega preklica dne 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo instituta zadržanja zastaranja na podlagi 359. in 360. člena OZ.

11.V tej odločbi je revizijsko sodišče vprašanje omejilo na 360. člen OZ, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Revizijsko sodišče je pritrdilo sodišču druge stopnje, da v tem obdobju ni bilo razglašeno izredno stanje po 1. točki 359. člena OZ v povezavi z 92. členom Ustave RS, zato 359. člen OZ, ki taksativno našteva okoliščine zadržanja zastaranja, ni prišel v poštev. Revizijsko sodišče je presojalo preizkus pravilne uporabe 360. člena OZ kot generalne klavzule. V širšem pravnem okviru obravnavane določbe je revizijsko sodišče najprej obrazložilo, da določba 360. člena OZ v razmerju do 1. točke 359. člena OZ, kjer so navedene posamezne okoliščine, z generalno klavzulo ureja, kdaj zastaranje ne teče. Gre za tipično ustavno vdorno mesto v zakonodaji, ki sodišču omogoča, da z ustavnoskladnim zapolnjevanjem pravnega standarda nepremagljivih ovir varuje človekove pravice v sodnih postopkih. Nadalje se je opredelilo do odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in do odločitev Ustavnega sodišča RS (US RS). Stališča obeh sodišč je združilo v tri skupine, in sicer, da je zastaranje neločljivo povezano z učinkovitostjo uveljavljenega pravnega sredstva, pravila zastaranja zahtevajo kontekstualni pristop, kar pomeni, da je pri njihovi razlagi treba upoštevati tako splošni kontekst kot tudi specifičnost okoliščin obravnavanega primera, ter da je pretoga razlaga pravil o zastaranju protiustavna. V domači pravni teoriji se nepremagljive ovire iz 360. člena OZ razlaga strogo, kot npr. naravne nesreče, vojna, karantena zaradi epidemije, upnikova nenadna huda bolezen, poškodba, itd. V odgovoru v ožjem smislu pa je revizijsko sodišče obrazložilo, da zgolj dejstvo obstoja epidemije nujno še ne zadošča za zadržanje zastaranja. Zaradi epidemije mora biti upnikova uveljavitev terjatve nesorazmerno otežena. Zahteva po presoji posebnih okoliščin od sodišča tudi ni terjala presoje konkretnosti in intenzivnosti posameznega, s pravico prizadetega povezanega interventnega ukrepa ali več njih skupaj, saj je pomembno dejstvo, da je vpliv epidemije in ukrepov, katerih namen je bil zagotavljanje javnega zdravstva in zagotavljanje funkcioniranja države, tudi sodišč, tehtal že zakonodajalec, ko je sprejel interventno ureditev, s katero je uredil tek procesnih in materialnopravnih prekluzivnih rokov. Po presoji VS RS je treba iste okoliščine prepoznati tudi za imetnike zastarljivih terjatev, saj je njihov položaj v bistvenem enak.

12.Nadalje je obrazloženo, da je ZZUSUDJZ zadržal tek procesnih rokov, ki zaradi epidemije covid-19 v tem času niso tekli, kot tudi tek vseh materialnopravnih prekluzivnih rokov za uveljavljanje pravic strank. Iz zakonodajnega gradiva ZZUSUDJZ izhaja, da zakonodajalec problematike zastaranja terjatev ni spregledal, zadržanja zastaralnih rokov pa v tem zakonu ni uredil, ker je štel, da takšna določba ni potrebna, in je ureditev zastaralnih rokov v primeru izrednih razmer urejena že v 360. členu OZ. Revizijsko sodišče je nadalje odgovorilo, da sta položaja imetnikov pravic, za katere veljajo materialni prekluzivni roki, in imetnikov pravic, za katere veljajo materialni zastaralni roki, v bistvenem enaka ter se ob razglasitvi epidemije covid-19 v prvem valu v bistvenem nista razlikovala. Zato ni najti razumnega razloga za prekinitev oziroma zadržanje teka procesnih in materialnih prekluzivnih rokov, zastaralnih rokov pa ne (v prvem valu epidemije covid-19). Kot izhaja iz navedene odločbe, tudi v zadevi, ki jo je obravnavalo revizijsko sodišče, ni bilo zadostnih trditev v zvezi s konkretnimi nepremagljivimi ovirami, vendar je revizijsko sodišče ugotovilo,9 da so okoliščine, ki utemeljujejo uporabo generalne klavzule, nastopile že z razglasitvijo epidemije, zato tudi ni naložilo sodišču prve stopnje, da nepremagljive ovire ugotavlja v konkretnem primeru, ampak je zaključilo, da je bil zastaralni rok zadržan in da do zastaranja ni prišlo.

13.Na revizijsko vprašanje je revizijsko sodišče podalo odgovor, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije covid-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih obveznih ukrepov.10 To je v tam obravnavanem konkretnem primeru pomenilo, da je bil zastaralni rok v tem času zadržan in se je skladno s pravilom iz 361. člena OZ podaljšal za čas trajanja nepremagljive ovire. Kot je obrazložilo revizijsko sodišče, ima stranka pravico zastaralni rok v celoti izrabiti, ne glede na to, da so materialni zastaralni roki praviloma daljši kot materialni prekluzivni roki.

14.Sodišče ugotavlja, da se tu obravnavani primer popolnoma prilega stališčem sodne prakse, to je zgoraj navedeni revizijski odločbi, zato ni videti razloga, da je pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek zaradi zastaranja, ni pravilna. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno sklicevalo na sodno prakso. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 11. 4. 2017, se je triletni subjektivni rok skladno s prvim odstavkom 352. členom OZ iztekel 11. 4. 2020, torej v času, ko je bilo zastaranje zadržano. Tožba je bila vložena 29. 5. 2020, ko je bilo zastaranje še vedno zadržano. Zastaralni rok je ponovno pričel teči 1. 6. 2020 in se je za obdobje med 12. 3. 2020 in 31. 5. 2020 podaljšal. Tožnik je torej tožbo vložil pravočasno in do zastaranja ni prišlo.

Pritožba

15.Glede na to, da tožnik s pritožbo izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju z navedbami, da je bilo zdravljenje dokončno zaključeno po datumu 11. 4. 2017, pri tem navaja datuma 12. 6. 2019 in 5. 3. 2020, pritožbeno sodišče na navedene pritožbene trditve ne bo odgovarjalo, saj so nebistvene. Ker zastaranje, kot je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj, ni nastopilo na dan 11. 4. 2020, in je bila tožba, vložena 29. 5. 2020, znotraj zastaralnega roka, zatrjevana kasnejša datuma zaključka zdravljenja 12. 6. 2019 in 5. 3. 2020 nista več bistvena.

16.Pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo procesna pravila, prav tako niso utemeljene. Sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v 3. točki, v 3. in 7. točki pa tudi, zakaj in iz kakšnih razlogov ni bila potrebna dopolnitev izvedenskega mnenja. Iz podatkov sodnega spisa ne izhaja, da bi sodišče skrivalo svoj pogled na predmetno zadevo, pavšalne pa so tudi navedbe, zakaj in v katerem delu bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo. Sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 83) podalo odprt pogled na reševanje zadeve, saj je navedlo, da bo glede na podani ugovor zastaranja najprej ugotavljalo te okoliščine, zato je tudi postavilo izvedenca, da je ugotovil, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno. Tudi nadaljnje pritožbene trditve, da se pritožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ter duševnih in vedenjskih motenj ni zavedal in se ni mogel zavedati, da je njegovo zdravstveno stanje dokončno, s čimer tožnik izpodbija ugotovitve, da je prišlo do zastaranja, niso več relevantne, sodišče prve stopnje pa je v 7. točki pravilno obrazložilo, da gre za prepozne trditve, podane po prvem naroku, zato jih po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni upoštevalo. Ob povedanem tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je prišlo do kršitve ustavnih pravic tožnika in da sodba zanj predstavlja procesno presenečenje.

Sklepno

17.Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje zaradi ugotovitve, da je tožnikova terjatev zastarana, ni ukvarjalo s temeljem in višino odškodninske terjatve, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem je podalo tudi svoje materialnopravno naziranje glede zastaranja, zato naj sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju obravnava temelj (obstoj odškodninskih postavk) in če bo ta podan, v nadaljevanju tudi višino vtoževane terjatve, ter o zadevi ponovno odloči (360. člen ZPP).

18.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je po 355. členu ZPP v primeru, kadar je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje izjema, in sicer takrat, kadar pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Poleg tega mora biti podan še dodatni pogoj iz drugega odstavka 355. člena, to je, da razveljavitev sodbe ne bi povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

19.Po oceni pritožbenega sodišča sta za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje podana oba zahtevana pogoja po 355. členu ZPP. Namreč tožnikova odškodninska terjatev pred sodiščem prve stopnje vsebinsko po temelju in višini sploh ni bila obravnavana. V večstopenjskem sistemu sojenja pred sodiščem je sodišče prve stopnje tisto, ki najprej opravi postopek, pritožbeno sodišče pa ga lahko korigira in dopolnjuje, v nasprotnem je stranki odvzeta pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz tega razloga samo ni moglo odpraviti pomanjkljivosti. Prav tako z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ne bo prišlo do kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj bi postopek glede temelja in višine terjatve pred sodiščem prve stopnje in druge stopnje potekal enako dolgo, saj sodišče prve stopnje zahtevka še ni pričelo obravnavati, z bistveno razliko, da bi bile stranke, če bi postopek izpeljalo pritožbeno sodišče, prikrajšane do pravice do pritožbe.

20.Ker je odločitev o stroških postopka neločljivo povezana z uspehom pravdnih strank, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (154. člen in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1Ur. list RS, št. 36/2020.

2Gre za kazensko zadevo.

3Glede teka procesnih rokov so bile sprejete odredbe predsednika VS RS in roki niso tekli od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020. Glede materialnih objektivnih rokov pa je sodna praksa različna, od tega, da jih je ZZUSUDJZ prekinil, do tega, da prekinitev ni bila izrecno zakonsko določena, zato niso bili prekinjeni, kar pa kot rečeno, v obravnavani zadevi ni relevantno.

4Na primer VSL I Cpg 555/2021, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje.

5VSK Cpg 6/2022, VSL II Ip 1270/2021.

6Juhart, M., Izredni ukrepi omejevanja javnega življenja in materialnopravni prekluzivni roki, TFL Vsebine/Pravni članki, Tax-Fin-Lex,2020.

7Plavšak, N., Razumna presoja in razlaga interventnih predpisov covid-19 o poslovanju sodišč, Podjetje in delo, št. 3-4/2020, stran 443 in opomba št. 23.

8S katero je VS RS reviziji ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v zadevi VSL sodba I Cpg 555/2021, na katero se v obrazložitvi tu izpodbijane sodbe sklicuje sodišče prve stopnje.

9Prim. 31. točka obrazložitve.

10Prim. 34. točko obrazložitve.

11VS RS Cp 43/2023.