Jedro

Obvestilo o uvrstitvi otroka na mesto v čakalni listi vrtca in navedba, da se bodo po sprostitvi prostih mest sprejemali otroci s čakalne liste, ne nalagata toženki sama po sebi nobene obveznosti, sploh pa ne obveznosti skleniti pogodbo s tožnico, na kar se predmetni predlog za izvršbo nanaša. Navedena točka izreka zato ne more biti prisilno izvršena.

Če je tožnica menila, da so glede na mesto v čakalni listi izpolnjeni pogoji za sprejem njenega sina v vrtec, bi morala od toženke zahtevati, da jo skladno z 20c. členom ZVrt pozove k sklenitvi pogodbe. O tej zahtevi bi morala toženka odločiti z odločbo, če pa tožnica z njo ne bi uspela, pa bi imela zoper takšno odločitev možnost vložiti pravna sredstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za sprejem otrok v vrtec Vrtca ... (prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za izvršbo odločbe št. 1656-980, ki jo je isti organ izdal dne 21. 5. 2010. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v 1. točki izreka odločbe št. 1656-980 navedeno, da tožničin sin ni sprejet v Vrtec ... v šolskem letu 2010-2011. Ta del izreka odločbe predstavlja zavrnilno odločbo. Drugi del izreka (2. točka izreka), kjer je navedeno, da je otrok uvrščen na prvo mesto čakalne liste vrtca za prvo starostno obdobje, za dnevni program – dopoldan pa je zgolj obvestilo, na katero mesto je uvrščen otrok in odločba v tem delu ne ustvarja nobenih pravic za otroka ali obveznosti za vrtec. Zato ni pravne podlage za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Izdana odločba ne pomeni, da je ta izvršljiva na način, kot ga tožnica navaja v predlogu za izvršbo, kajti s predmetno odločbo njenemu sinu ni bila podeljena pravica, da se mu v primeru sprostitve mest v Vrtcu ... zagotovi mesto glede na čakalno mesto na listi Vrtca ... Sklicuje se še na Odlok o sprejemu otrok v vrtec (Uradni list RS, št. 76/2010, v nadaljevanju Odlok), ki je začel veljati 2. 10. 2010, in novelo Zakona o vrtcih (Uradni list RS, št. 36/2010, v nadaljevanju ZVRT), ki na novo urejata enoten vpis v javne vrtce MOL ter uvajata centralni čakalni seznam, ki združuje posamezne čakalne sezname vsakega vrtca in ima naravo splošnega podzakonskega akta ter v ničemer ne posega v dokončno odločbo št. 1656-980 z dne 21. 5. 2010. Svet zavoda Vrtca ... (drugostopenjski organ) je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi opisuje postopek vpisa in sprejema v Vrtec ... in pojasnjuje, koliko točk je dosegel tožničin sin in zakaj ni dosegel dovolj točk za sprejem. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da izrek odločbe, kjer je navedeno, da je tožničin otrok uvrščen na prvo mesto čakalne liste vrtca za prvo starostno obdobje, za dnevni program – dopoldan, ne predstavlja odločbe v ožjem smislu, temveč gre zgolj za informacijo oziroma obvestilo o tem, na katero mesto je uvrščen otrok in odločba v tem delu ne ustvarja nobenih pravic za otroka ali obveznosti za vrtec. Pravne podlage za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe z odločbo, ki je zavrnilna, ni.

Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da ni pravne podlage za dovolitev izvršbe, ker naj bi obveznost vrtca, da sprejme otroka ob izpolnitvi pogoja iz čakalne liste, ne obstajala. Ker za starostno obdobje, za katerega je kandidiral njen sin, dve pogodbi nista bili podpisani, je bil izpolnjen odložni pogoj in jo je bil vrtec skladno z 2. odstavkom 20.c člena ZVrt dolžan pozvati k sklenitvi pogodbe, saj je bil njen sin glede na doseženo število točk prvi na čakalni listi Vrtca ... Toženka pa se je samovoljno odločila, da ne izvede tako imenovanega drugega kroga, ker naj bi se oblikovala enotna čakalna lista. V zvezi z njo navaja, da je Mestna občina Ljubljana skladno z zahtevo Zakona o vrtcih v mesecu oktobru 2010 sprejela občinski odlok, s katerim je določila pogoje in postopek enotne čakalne liste. Šele ta odlok, ki je bil sprejet po izdaji odločbe, predstavlja pravno podlago za njeno oblikovanje, zato je bilo z neizvedbo drugega kroga v Vrtcu ... grobo poseženo v pravno varnost v postopku in v pravice posameznikov, ki so kandidirali na javni razpis z jasnimi pravnimi podlagami. Ne sprejema utemeljitve, da je izrek odločbe v delu, kjer je predlagana izvršba, zgolj obvestilo in da odločba v tem delu ne predstavlja nobenih pravic ali obveznosti za vrtec. Takšna trditev je po njenem nesmiselna, saj izrek ali dispozitiv predstavlja najpomembnejši del upravnega akta in je tudi edini del, ki pridobi status dokončnosti pravnomočnosti in izvršljivosti. Takšnemu stališču pritrjujejo tudi predpisi, ki so veljali v času odločanja o pravici do vpisa v vrtec. Meni, da je upravni organ neupravičeno odločal s sklepom in ne z odločbo, saj Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 282. do 295. členu jasno določa procesne obveznosti vlagatelja. V postopku odločanja je neupravično upoštevan predpis, ki v času javne objave razpisa in izdaje odločbe ni obstajal. V tem času je obstajala zgolj zakonska možnost, da si občine oblikujejo enotne čakalne liste. Upoštevanje določb Odloka, ki je začel veljati 2. 10. 2010, je bilo v konkretnem upravnem postopku nezakonito, saj kasneje sprejeti Odlok ne more poseči v pravice, ki so določene s konkretnim pravnomočnim in izvršljivim aktom. Toženka je kršila tako procesne kot materialne predpise, dejansko stanje v postopku odločanja o dovolitvi izvršbe pa tudi ni bilo pravilno ugotovljeno, saj bi bilo glede na dejstvo, da je bil izpolnjen zahtevani pogoj in da je njen otrok zasedal prvo mesto čakalne liste vrtca, možno izvršiti predlagano točko izreka odločbe z dne 21. 5. 2010. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in ugotovi, da je predlagana izvršba dovoljena.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da iz izvršilnega naslova, ki izhaja iz podanega predloga za izvršbo, ne izhaja nobena njena obveznost, tudi ne obveznost skleniti pogodbo o sprejemu otroka v vrtec. Z 2. točko odločbe z dne 21. 5. 2010 je organ zgolj obvestil tožnico, da je njen otrok uvrščen na ustrezno listo in da bo izbran ob morebitni sprostitvi mest. Iz tega razloga 2. točka citirane odločbe ne more biti predmet upravne izvršitve, saj manjka predmet prisilne izvršitve. Če tožnica meni, da taka obveznost obstoji na podlagi nekega drugega akta, tega ne more uveljavljati v izvršilnem postopku, namenjenemu prisilni izterjavi obveznosti na podlagi upravne odločbe z dne 21. 5. 2010. Tožničino odrekanje veljavnosti oblikovanja centralnega čakalnega seznama in Odloka s konkretnim upravnim sporom nima nobene zveze. Predmet tega postopka je namreč odločanje o dopustnosti vodenja upravne izvršbe na podlagi odločbe št. 1656-980 z dne 21. 5. 2010. Tudi če bi bile tožničine navedbe o domnevni nezakonitosti oblikovanja centralnega seznama točne, to na dopustnost upravne izvršbe na podlagi citirane odločbe ne vpliva. Ne glede na navedeno pa tudi pojasni, zakaj so tudi te njene navedbe neutemeljene. Predlaga, da naslovno sodišče tožničino tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bistveno le, ali 2. točka izreka odločbe toženke št. 1656-980 z dne 21.5.2011, iz katere izhaja, da je tožničin sin uvrščen na 1. mesto čakalne liste vrtca za I. starostno obdobje, za dnevni program- dopoldan in da se bodo s čakalne liste sprejemali otroci ob morebitni sprostitvi prostih mest, predstavlja izvršljivo obveznost, na podlagi katere je mogoče dovoliti upravno izvršbo na način, kot ga predlaga tožnica, s sklenitvijo pogodbe o sprejemu otroka v vrtec ... Tožnica zato v tem upravnem sporu ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na nezakonito ravnanje toženke, ko naj bi zaradi napačne uporabe materialnega prava opustila izvedbo tako imenovanega drugega kroga vpisa.

Sodišče se pridružuje navedbam toženke, da je za vsako izvršbo potreben izvršilni naslov, s katerim je zavezancu naložena obveznost. Takšen naslov je temeljni pogoj za dovolitev in opravo izvršbe. Če ni izvršilnega naslova, s katerim je naložena obveznost, izvršba ni mogoča. S samim sklepom o dovolitvi izvršbe stranki ni mogoče naložiti obveznosti, z njim pa tudi ni mogoče spreminjati z izvršilnim naslovom naloženih obveznosti. Takšna stališča so zavzeta že v obširni sodni praksi, izhajajo pa tudi iz pravne teorije (na primer Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, GV založba 2006, str. 608).

Navedeno pomeni, da mora biti v izvršilnem naslovu zavezancu določno naložena obveznost, prav njeno izpolnitev v obsegu na način, kot izhaja iz izvršilnega naslova, pa lahko stranka v primeru njene neizpolnitve predlaga v izvršbi, seveda če so za to izpolnjeni pogoji (izvršljivost izvršilnega naslova).

Iz tožbe in listin v spisu izhaja, da je tožnica s predmetnim predlogom za izvršbo predlagala, da toženka izpolni nedenarno obveznost- sklene s tožnico pogodbo o sprejemu njenega otroka v vrtec ..., ki naj bi ji bila naložena s citirano 2. točko izreka odločbe toženke z dne 21.5.2010. Ker obveznost toženke skleniti pogodbo o sprejemu tožničinega sina v vrtec ... iz citirane 2. točke izreka odločbe z dne 21.5.2010 tudi po prepričanju sodišča ne izhaja, tožnica s predmetnim predlogom za izvršbo ne more uspeti. Obvestilo o uvrstitvi otroka na mesto v čakalni listi vrtca in navedba, da se bodo po sprostitvi prostih mest sprejemali otroci s čakalne liste ne nalagata toženki sama po sebi nobene obveznosti, sploh pa ne obveznosti skleniti pogodbo s tožnico, na kar se predmetni predlog za izvršbo nanaša. Navedena točka izreka zato ne more biti prisilno izvršena.

Če je tožnica menila, da so glede na mesto v čakalni listi izpolnjeni pogoji za sprejem njenega sina v vrtec, bi morala od toženke zahtevati, da jo skladno z 20c. členom ZVrt pozove k sklenitvi pogodbe. O tej zahtevi pa bi morala toženka odločiti z odločbo, če pa tožnica z njo ne bi uspela, pa bi imela zoper odločitev organa možnost vložiti pravna sredstva.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.