Jedro

Ker v luči odločbe US RS U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 v odredbah preiskovalne sodnice za prikrite preiskovalne ukrepe po prvem odstavku 149b. člena in prvem odstavku 156. člena ZKP ni bil obrazložen ustavnoskladen dokazni standard (najmanj) utemeljenih razlogov za sum in so osumljenci storili očitano jim kaznivo dejanje, so izsledki prikritih ukrepov podvrženi ekskluzijski sankciji. sankciji.

Izrek

I.Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II.Ob ugoditvi pritožbi zagovornika se izpodbijani sklep:

-v točki I izreka spremeni tako, da se v priloženem spisu X Kpr 6741/2018 iz zahteve za preiskavo z dne 30. 1. 2018 izloči tudi besedilo v prvem odstavku na list. št. 5 v peti in šesti vrstici od besedne zveze "Medtem pa predhodno" do vključno besedne zveze "A. A.,

-v odločbi o izvršitvi izločitve listin pa tako, da se po pravnomočnosti sklepa izdela kopija priloženega spisa, spis X Kpr 6741/2018 se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani, v kopiji spisa, ki ostane priložen vodilnemu spisu, pa se izločene listine in deli listin zaprejo v poseben ovitek ter shranijo ločeno od drugih spisov;

-v točki II izreka spremeni tako, da se v vodilnem spisu X K 11451/2014 iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 15. 11. 2022 izloči tudi besedilo v četrtem odstavku na hrbtni strani list. št. 2017 v tretji in četrti vrstici od besedne zveze "vpogleda in prebere" do zaključka povedi pred besedo "Zagovornik" ter besedilo v deveti in deseti vrstici od besedne zveze "kot tiste" do zaključka stavka pred besedo "zato".

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi prvega in drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pod točko I izreka iz priloženega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 6741/2018 izločilo listine oziroma procesno gradivo, ki ga je določno navedlo. Odločilo je, da se izločitev listin iz spisa X Kpr 6741/2018 izvrši tako, da se po pravnomočnosti tega sklepa spis, skupaj s prilogami od A1 do A426, vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Pod točko II izreka je listine oziroma procesno gradivo, ki ga je določno navedlo, izločilo še iz vodilnega spisa Okrožnega sodišča v Celju X K 11451/2014. Odločilo je, da se bodo po pravnomočnosti sklepa izločene listine (tudi v elektronskem spisu v iK vpisniku) zaprle v poseben ovitek in se hranile ločeno od drugih spisov.

2.Zoper sklep sta se pravočasno pritožila:

-višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tj. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom ZKP, in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tj. po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep "razveljavi" ter odloči, da se zahteve zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. za izločitev dokazov v celoti zavrnejo;

-zagovornik obtoženca B. B. zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, tj. iz razlogov po 3. in 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 373. členom, drugim odstavkom 371. člena ter 403. členom ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da iz vodilnega spisa X K 11451/2014 in iz priloženega spisa X Kpr 6741/2018 dodatno izloči določno navedeno procesno gradivo. Predlagal je še, da pritožbeno sodišče sklep v točki I izreka spremeni tako, da odloči, da se bodo tudi izločeni dokazi iz spisa X Kpr 6741/2018 zaprli v poseben ovitek in hranili ločeno od drugih spisov. Podrejeno je predlagal, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev.

3.Zagovornik obtoženega B. B. je odgovoril tudi na pritožbo državnega tožilca in predlagal, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba višjega državnega tožilca ni utemeljena, utemeljena pa je pritožba zagovornika.

K pritožbi državnega tožilca:

5.Uvodoma gre pripomniti, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v ključnem temelji na (ustavno)pravnih naziranjih in napotkih, ki jih je pritožbeno sodišče argumentiralo že v sklepu III Kp 11451/2014-722 z dne 3. 10. 2023, s katerim je (v obravnavanih delih) razveljavilo prvotno odločitev prvega sodišča z dne 14. 2. 2023 o predlogih obrambe za izločitev dokazov. Pritožbeno sodišče pri podanih stališčih vztraja in se v izogib ponavljanju, kjer to ne bi bilo potrebno, sklicuje na razloge sklepa III Kp 11451/2014-722 z dne 3. 10. 2023 (točke 14 - 30). V zvezi s pritožbenimi izvajanji višjega državnega tožilca pa vendarle izpostavlja, kot sledi.

Glede prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 149.b člena ZKP

6.V priloženem spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 6741/2018 se nahajajo tri odredbe preiskovalne sodnice z dne 9. 2. 2016, 29. 2. 2016 in 29. 4. 2016 za pridobitev podatkov o okoliščinah preteklih telefonskih komunikacij na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP. Odredbe, ki se nanašajo na telefonske številke, povezane z udeleženci javne dražbe 6. 1. 2016 D. D., E. E. in A. A., so bile izdane na podlagi dokaznega standarda razlogov za sum, da je F. F., skupaj s še neugotovljenimi udeleženci, izvršil poskus kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena v zvezi s prvim odstavkom 34. člena, drugim odstavkom 20. člena in 38. členom KZ-1. Na podlagi izsledkov prikritih ukrepov so bile izdelane analize telefonskih komunikacij, ki so v tej zadevi predmet ekskluzijskih predlogov. Sum, da naj bi F. F. poskušal preprečiti oziroma otežiti dokazovanje v tem kazenskem postopku na način, da je prek zagovornice kot strokovne pomočnice v fazi preiskave pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 14. 1. 2016 predložil "lažni" dokaz, tj. članek "Nekdanje C. C. zemljišče na dražbi prodali za dobrih 127 tisoč evrov", je impliciral očitek, da naj bi najmanj obtoženi F. F. ne le vedel za "fingiranje" dražbe, ampak celo sodeloval z D. D., E. E. in A. A., ki da so izklicno ceno nepremičnine na naslovu ... "umetno" dvignili na 127.555,00 EUR ravno zaradi pridobitve (razbremenilnega) dokaza, ki bi lahko vplival na izid kazenskega postopka zoper obtožene B. B., F. F. in C. C. Prav ima sodišče prve stopnje (točka 8 izpodbijanega sklepa), da bi morala biti v primeru tako zastavljenega očitka suma kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 na ravni nujnega dokaznega standarda izkazana povezava med dogajanjem na javni dražbi in interesi v tem kazenskem postopku, ali natančneje, izkazana povezava med dražitelji in tedanjimi obdolženci v fazi preiskave. Če take povezave ni, pač ne more biti govora o kakršnem koli sumu v smeri kaznivega dejanja po 285. členu KZ-1, temveč se sum docela izolirano osredini le v striktno dogajanje na dražbi. Na to pa navsezadnje kaže tudi postopanje Specializiranega državnega tožilstva, ki je v zadevi X Kpr 6741/2018 vložilo zahtevo za preiskavo zoper D. D. "le" zaradi kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in sicer zaradi zlorabe položaja direktorja družbe (dražitelja) O. d. o. o., pri čemer je bila zahteva za preiskavo celo pravnomočno zavrnjena.

7.V času izdaje problematiziranih odredb je bil v prvem odstavku 149.b člena ZKP uzakonjen dokazni standard razlogov za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Kljub temu pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni moglo niti smelo spregledati, da je Ustavno sodišče z delno odločbo U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 ureditev 149.b člena ZKP razveljavilo kot neskladno z Ustavo, med drugim prav zaradi prenizkega dokaznega standarda za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, ki predstavljajo nesorazmeren poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave. V odločbi U-I-144/19-51 je Ustavno sodišče natančno razčlenilo vsebino dokaznega standarda razlogov za sum in pojasnilo, da gre po ustaljeni ustavnosodni presoji za najnižjo stopnjo verjetnosti, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje. Gre za dokazni standard, ki nima lastnosti ne utemeljenega suma (predhodnost, konkretnost, specifičnost in artikuliranost) niti utemeljenih razlogov za sum, pri katerih se stopnja suma glede na količino in kakovost zbranih podatkov ter njihovo preverljivost približa utemeljenemu sumu. Pri razlogih za sum gre za minimalno obvestilo, ki pooblasti policijo, da začne izvajati svoje pristojnosti v predkazenskem postopku, in za tako nespecifičen dokazni standard, da lahko obstaja zoper neznano osebo ali zoper zelo širok krog oseb. "Minimalno obvestilo" o kaznivem dejanju lahko temelji le na občutku preiskovalca, izkušnjah ali intuiciji, kar je že pojmovno nezdružljivo z zahtevo po obrazloženi sodni odločbi (odredbi), v kateri je elementa konkretnosti in specifičnosti treba artikulirano pojasniti. Dokazni standardi, ki jih je mogoče ustrezno utemeljiti, so zgolj tisti, ki imajo izrazljivo, konkretizirano in specifično vsebino, to pa so (najmanj) utemeljeni razlogi za sum, utemeljen sum in dokazni standard za izrek obsodilne sodbe. Navedenim izhodiščem ne nasprotuje niti višji državni tožilec, v točki 5 vložene pritožbe pa jih pravzaprav povzema tudi sam.

8.Glede na bistvo povzete ustavnosodne tematike je pritožbeno sodišče v citiranem razveljavitvenem sklepu naložilo sodišču prve stopnje, da pri presoji predlogov za izločitev dokazov sprejme ustavnoskladno odločitev. Prvo sodišče je torej moralo in concreto presoditi, ali je dejstveno - spoznavna podlaga v trenutku odreditve in perpetuiranja prikritih ukrepov po prvem odstavku 149.b člena ZKP de facto zadoščala za ugotovitev, da je bil (ne oziraje se na de iure obrazložitev odredb v smeri tedaj predpisanih razlogov za sum) podan višji dokazni standard (najmanj utemeljeni razlogi za sum), da je bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1. Presoditi je bilo treba, ali je bila izkazana specifična, konkretizirana in izrazljiva (artikulabilna) stopnja verjetnosti, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, tj. vse v okvirih, pojasnjenih v točki 6 obrazložitve tega sklepa. V izpodbijanem sklepu (točke 6 - 9 obrazložitve) je sodišče prve stopnje svojo nalogo dosledno ter po presoji pritožbenega sodišča pravilno in ustavnoskladno opravilo. Zaključilo je, da odredbe za ukrepe po prvem odstavku 149.b člena ZKP glede na podatke in dokazne vire, ki so jih ovrednotile obrazložitve odredb, niso bile izdane na ravni dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, pri čemer je srž navedb državnega tožilca v točkah 6 - 9 pritožbe usmerjen v prepričevanje k nasprotnemu, in sicer, da je bil dokazni standard utemeljenih razlogov za sum podan. Takega stališča pritožnika pa, kot bo pojasnjeno, ni mogoče sprejeti.

9.Prvenstveno je treba poudariti, da je Ustavno sodišče že v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016, sledeč sodbi ESČP v zadevi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015, judiciralo, da mora biti sodna odredba (v zadevi Up-1006/13 za odreditev hišne preiskave, enako pa velja za vsako odredbo, s katero se posega v človekove pravice kot ustavno zavarovane kategorije) za odreditev preiskovalnega ukrepa obrazložena. Obrazložitev odredbe služi dokazovanju obstoja predhodne sodne kontrole, kar pomeni, da (preiskovalni) sodnik, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, kot nosilec sodne veje oblasti preizkusi obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev ukrepa ter poseg v ustavne pravice. Ker je sodnik pri tem v vlogi garanta, mora kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za poseg v človekove pravice podani, odločitev pa ustrezno obrazložiti. Zahteva po argumentirani sodni odredbi služi tudi temu, da se omogoči naknadna sodna kontrola oziroma preizkus, ali je bila odreditev ukrepa ustavno dopustna. Prav tako ima obrazložitev sodne odločbe (odredbe) poseben pomen v luči zagotovitve poštenosti postopka, tj. pravic po 22. členu, prvem odstavku 23. člena in 29. členu Ustave. Okoliščina, da je predlog za odreditev prikritega preiskovalnega ukrepa (v konkretnem primeru po prvem odstavku 149.b člena ZKP) obrazložen, preiskovalnega sodnika ne odvezuje dolžnosti, da sam presodi obstoj pogojev za odreditev ukrepa in svojo odločitev skrbno obrazloži. Niti morebitno sklicevanje na priloženo dokumentacijo kot vir relevantnih informacij ne more nadomestiti sodnikove lastne presoje o tem, ali so pogoji za preiskovalni ukrep izpolnjeni. In še drugače - zahteva po konkretizirani in določno izrazljivi obrazložitvi odredbe predpostavlja tudi zahtevo, da sodnik ponudi samostojno razlogovanje, ki odraža dejstvo, da je sodišče sámo in zadostno preizkusilo pogoje za odreditev ukrepa. V bistvenem opredeljena izhodišča povzema tudi državni tožilec v uvodu točke 9 pritožbe in opozarja na pomen vnaprejšnje (obrazložene) sodne odločbe.

10.V točki 7 izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje korektno povzelo razloge odredbe III Kpd 4398/2016 z dne 9. 2. 2016, kjer je preiskovalna sodnica najprej zapisala, da iz obrazloženega predloga državnega tožilca izhajajo razlogi za sum, da naj bi F. F. skupaj z neugotovljenimi storilci predložil lažni dokaz o doseženi ceni nepremičnin na naslovu ... v višini 127.500,00 EUR, kljub temu, da so F. F. in druga obdolžena v predmetni preiskavi (torej B. B. in C. C.) vedeli (sic!), da so D. D., E. E. in A. A. na javni dražbi premoženja stečajnega dolžnika N. d. d. - v stečaju, ceno nepremičnin z ocenjene vrednosti cca. 17.000,00 EUR z draženjem oziroma dvigovanjem cene dvignili na 127.555,00 EUR zaradi pridobitve dokaza, ki bi eventualno vplival na izid kazenskega postopka zoper B. B., F. F. in C. C., medtem ko so jim D. D., E. E. in A. A. pri tem naklepoma pomagali.

11.Nadalje je preiskovalna sodnica dokazni standard, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, v sržu utemeljevala z okoliščinami: (1) da je pozornost tožilstva v dnevnih časnikih pritegnilo dejstvo, da je večina dražiteljev odstopila pri ceni 40.000,00 EUR, kolikor naj bi znašala vrednost parcele v ... tudi po navedbah anonimnega dražitelja, stečajna upraviteljica družbe N. d. d., je bila z doseženo ceno na dražbi zadovoljna, čeprav takšno zvišanje izklicne cene za stečajno upraviteljico "ni bilo običajno", neimenovani dražitelj pa je povedal, da so bili na dražbi navzoči štirje dražitelji, ki so dvigovali ceno z namenom, da bo na koncu dosežena "prava cena"; (2) da je bila že takrat v tej zadevi zoper obdolžene B. B., F. F. in C. C. pravnomočno uvedena preiskava v smeri kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ; (3) da je 6. 1. 2016 potekala javna dražba, na kateri je bilo prisotnih 18 dražiteljev, dosežena pa je bila cena 127.555,10 EUR, s katero je uspel dražitelj O. d. o. o., ki jo je zastopal direktor D. D. dražitelja P. d. o. o. je zastopal direktor E. E. dražitelj pod zaporedno št. 12 pa je bi A. A.; (4) da je več dražiteljev povedalo, kako se je na dražbi dvigovala cena, medtem ko so do zneska približno 100.000,00 EUR aktivno sodelovali štirje ali pet dražiteljev, sta nad tem zneskom dražila predvsem E. E. in A. A., ki sta sicer sedela drug ob drugem, vendar dajala vtis, da se ne poznata, v sklepni fazi pa se jima je pridružil še dražitelj št. 2 - D.; (5) da iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od G. G. in H. H. izhaja, da je G. G. "dobil občutek", da je dražba vnaprej dogovorjena, H. H. pa se je zdelo nenavadno medsebojno konkuriranje dveh dražiteljev do tako visoke cene; (6) da iz ročno napisanih zabeležk stečajne upraviteljice I. I. izhaja, da je E. E.ceno dvignil 35-krat, A. A. 39-krat, D. D. pa je licitiral le 8-krat.

12.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 8 izpodbijanega sklepa), da zgoraj nanizane okoliščine izpričujejo "zgolj" nenavadnost dogajanja na javni dražbi, ki temelji na poročilih stečajne upraviteljice in udeležencev dražbe glede "neobičajnosti" zviševanja izklicne cene in naposled dosežene kupnine, pri čemer sklepanje o vnaprejšnji dogovorjenosti in "fingiranosti" dražbe črpa le iz navedb neimenovanega dražitelja in "občutkov" G. G. Prvo sodišče nedvomno ni spregledalo okoliščin razkoraka med izklicno in doseženo ceno ter odstopa večine dražiteljev pri znesku 40.000,00 EUR (a ne vseh, saj so nekateri vendarle dražili še do cene 100.000,00 EUR), je pa sume o poteku dražbe tehtno pripisalo sklepanju na ravni "minimalnega obvestila" oziroma razlogov za sum, da gre pri nastopanju na javni dražbi za sume protipravnega ravnanja. Razlogi za sum so prav zaradi svoje nekonkretiziranosti, nespecifičnosti in neizrazljivosti dokazni standard, ki sme temeljiti na občutkih, izkušnjah in intuiciji. Zgolj na tej podlagi pa ni mogoče utemeljevati višjega dokaznega standarda (utemeljenih razlogov za sum), še najmanj v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1.

13.Preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe (drugi odstavek na strani 6) sicer navaja, da se je dražba odvijala predvsem med E. E. in A. A., ki se jima je v končni fazi pridružil D. D. E. E. in A. A. sta drugim dražiteljem dajala vtis, kot da se ne poznata, "v nadaljevanju predstavljene okoliščine pa dokazujejo prav nasprotno". Že sodišče prve stopnje je v točki 7 izpodbijanega sklepa upravičeno ugotovilo, da iz (nadaljnje) argumentacije odredbe odločilne okoliščine, ki naj bi kazale na medsebojno poznanstvo in povezanost E. E. in A. A., niso razvidne, kar pomeni, da morebitna utemeljenost suma v tej smeri ni preizkusljiva in zato ne more biti podana. Ne le, da obrazložitev odredbe ne ponudi nič konkretnega, specifičnega in artikulabilnega glede poznanstva in povezanosti E. E., A. A. in D. D.; v celoti umanjka vsakršna utemeljitev povezave s tedanjimi obdolženci v predmetnem kazenskem postopku, ki bi prebila predvidevanja o usklajenem delovanju na ravni vtisov, občutkov ali morda celo intuicije. Upoštevaje dejstvo, da je bila odredba preiskovalne sodnice izdana zaradi suma kaznivega dejanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1, so v kontradikciji z elementom predhodnosti (antecedenčnosti) dokaznega standarda (utemeljenih razlogov za sum) izvajanja preiskovalne sodnice, da se bo šele po pridobitvi in pregledu podatkov po prvem odstavku 149.b člena ZKP "potrdil ali ovrgel sum", da so se navedeni protagonisti organizirali pred samo dražbo, se usklajevali med dražbo in komunicirali tudi po dražbi. Z naziranji v zaključku predzadnjega odstavka na strani 6 odredbe, tj. da se bo s pridobljenimi podatki poskušalo ugotoviti neznane osebe, morebitnega napeljevalca, ki je usklajeno delovanje na dražbi naročil in pri njem pomagal, ter končnega naslovnika, ki bi mu cena na dražbi koristila, pa se izključno še utrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da povezava s kazenskim postopkom zoper F. F., B. B. in C. D. v trenutku izdaje odredbe ni bila pojasnjena in ne izkazana na stopnji ustavnoskladnega dokaznega standarda, torej (najmanj) utemeljenih razlogov za sum. S tem je argumentacija odredbe pravzaprav zašla v notranje nasprotje z lastnimi uvodnimi izvajanji, da naj bi F. F. v fazi preiskave (vedoma in hote) predložil lažni dokaz o doseženi ceni nepremičnin na javni dražbi, pri čemer naj bi soobdolžena B. B. in C. C. vedela za fingiranost dražbe, ki je bila (usklajeno) lažirana prav z namenom "kreiranja" takega dokaza.

14.V točki 6 pritožbe državni tožilec najprej povzema vsebino enega od člankov v dnevnem časopisju, ki je poročal o izjemno visoki ceni, doseženi na javni dražbi, tj. primerljivi tisti, po kateri je sedaj obtoženi C. C. sporne nepremičnine prodal družbi R. d. o. o. Pritožnik soglaša s presojo, da povzeta dejstva o dogajanju na dražbi predstavljajo t. i. glas o morebitnem kaznivem dejanju in so ustrezna podlaga za sklepanje na obstoj najnižjega dokaznega standarda, da je bilo izvršeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Zatrjuje pa, da so kriminalisti NPU tekom predkazenskem postopka z zbiranjem obvestil in dokumentacije ta najnižji dokazni standard (razlogi za sum) vsebinsko dvignili vsaj do utemeljenih razlogov za sum, da so D. D. in drugi sodelovali pri fingiranju dražbe z namenom pomagati obdolženemu C. C. in ostalim v "vzporednem kazenskem postopku". V tem postopku je obdolženi F. F. "nemudoma" vložil v predmetni kazenski spis dokumentacijo (natančneje časopisni članek), ki naj bi dokazovala, da je zemljišče vredno skoraj natanko toliko, kot je zanj leta 2005 plačala družba "N. d. d." (prav: R. d. o. o.). Glede na vse zgoraj pojasnjeno takšne pritožbene navedbe ostajajo brez meritorne utemeljitve, zakaj naj bi se "kazalnik na merilni lestvici dokaznih standardov bistveno pomaknil v smeri utemeljenosti suma", saj iz razlogov odredbe III Kpd 4398/2016 z dne 9. 2. 2016 višji dokazni standard ne izhaja, pri čemer je povezava med tedaj obdolženimi F. F., B. B. in C. C. ter dražitelji D. D., E. E. in A. A. v celoti neobrazložena. Dejstvo, da obdolženec v kazenskem postopku vloži v spis časopisni članek z (zanj in za soobdolžena) morebiti razbremenilno vsebino, na ravni (najmanj) utemeljenih razlogov za sum še ne pomeni, da je sodeloval tudi pri kreiranju njegove vsebine, pri čemer se sodelovanje glede na konstrukcijo odredbe očita ne le F. F., ki je sporni članek vložil v sodni spis, ampak tudi obema tedanjima soobdolžencema. Pritožbena izvajanja, da je bilo nujno izvesti prikrite preiskovalne ukrepe, da bi se lahko ugotovila povezava med dražitelji, ki so dvigovali ceno, in obdolženci v postopku preiskave, pa so v evidentni kontradikciji z elementom antecedenčnosti dokaznih standardov. Povezavo, ki bi morala biti (seveda na ravni utemeljenih razlogov za sum) izkazana že pred odreditvijo prikritega ukrepa, tj. predhodno, skuša državni tožilec pripisati šele morebitnim izsledkom odrejenega ukrepa, kar ni dopustno in nasprotuje njegovim izvajanjem v uvodnem delu točke 8 pritožbe.

15.Pritožnik zatrjuje, da naj bi bile v tožilskem predlogu za pridobitev podatkov na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP z dne 29. 1. 2016 (s prilogami) zelo natančno opisane vse pravnorelevantne okoliščine, na podlagi katerih je bilo moč sklepati na obstoj dogovora o doseganju predhodno dogovorjene (želene) cene, kot tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da se vsaj dva izmed treh dražiteljev (E. E. in A. A.) dobro poznata. Prvič - sklicevanje višjega državnega tožilca na vsebino predloga z dne 29. 1. 2016 s priloženo dokumentacijo je v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka. Sklepe, kakršen je tudi izpodbijani, višje sodišče presoja izključno v okviru pritožbenih navedb, ki jih je pritožnik dolžan določno utemeljiti. V uveljavljeni sodni praksi je bilo že ničkolikokrat presojeno, da se pritožnik ne more posplošeno sklicevati oziroma odkazovati na določeno procesno gradivo v spisu in od sodišča druge stopnje, ki izvaja izrazito kontrolno funkcijo instančne narave, pričakovati, da pregleduje gradivo in ugiba, na katere dele in iz katerih razlogov se pritožnik sklicuje. Drugič - v točki 9 tega sklepa je že bilo poudarjeno, da mora biti odredba, na podlagi katere se dovoljuje poseg v ustavno zajamčene pravice, utemeljena neodvisno od navedb, ki jih preiskovalni sodnici ponudi predlagatelj prikritega preiskovalnega ukrepa. Odredba z dne 9. 2. 2016 pa v celoti molči o vsakršnih osebnih poznanstvih "vsaj" E. E. in A. A., prav tako molči o tem, da naj bi bil E. E. član stranke ..., katere notorno znani predsednik je sedaj obtožen C. C. In tretjič - tudi če bi podatek o članstvu E. E. v stranki ... našli v obrazložitvi odredbe, bi še vedno šlo za tako splošno in verjetnostno okoliščino, ki ne bi zadoščala nujnim merilom konkretnosti in specifičnosti dokaznih standardov, ki presegajo razloge za sum.

16.Kakšne naj bi bile "povezave med obtoženim C. C. ter dražitelji E. E., A. A., družbo P. d. o. o. in J. J.", državni tožilec v pritožbi ne obrazloži, sklicevanja na domnevne povezave pa ni niti v odredbi III Kpd 4398/2016. Zato sodišču prve stopnje pač ni mogoče očitati, da je pri izdaji izpodbijanega sklepa "spregledalo priloženo dokumentacijo", iz katere naj bi te povezave, natančneje povezave med "E. E., A. A. in stranko ... oziroma obtoženim C. C. ter posledično s B. B. in F. F." izhajale. Odredba je v tem oziru prazna in ostaja utemeljena kvečjemu na ravni razlogov za sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje po tretjem odstavku 285. člena KZ-1. Če policija v danem primeru ter z izvajanjem pooblastil po 148. členu ZKP ni odkrila (več) dejstev in okoliščin, ki bi na ravni višjega dokaznega standarda utemeljevale predlog in izdajo odredbe po prvem odstavku 149.b člena ZKP, pa to seveda ne more biti v škodo obtožencev v tem kazenskem postopku in ne more omajati upravičenosti ekskluzijske sankcije.

17.Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča pritožnika, da je preiskovalna sodnica v obrazložitvi odredbe III Kpd 4398/2016 z dne 9. 2. 2016 podrobno utemeljila obstoj dokaznega standarda, ki po vsebini bistveno presega razloge za sum, pač pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da v odredbi ni bila izkazana zadostna podlaga za sklepanje na ravni višjega dokaznega standarda. Pritrjuje tudi razlogom točke 9 izpodbijanega sklepa, da enako velja za sledeči odredbi III Kpd 4398/2016 z dne 29. 2. 2016 in III Kpd 16359/2016 z dne 29. 4. 2016. Odredbo z dne 29. 2. 2016 zaznamujejo identične kontekstualne pomanjkljivosti, ki so bile prepoznane že v obrazložitvi odredbe z dne 9. 2. 2016, poleg tega pa je bila telefonska številka 041/725-225 naročnika O. d. o. o., in uporabnika D. D., v zvezi s katero je bil odrejen prikriti ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP, identificirana na podlagi izvrševanja prvotne (nezakonite oziroma protiustavne) odredbe z dne 9. 2. 2016 (drugi odstavek na strani 2 in zadnji odstavek na strani 5 obrazložitve odredbe z dne 29. 2. 2016). To pomeni, da gre za izkoriščanje t. i. sadežev zastrupljenega drevesa. S "sadeži zastrupljenega drevesa" je prepojena tudi obrazložitev tretje odredbe z dne 29. 4. 2016 (četrti odstavek na strani 7 in naprej), s katero je bilo izvajanje prikritih ukrepov časovno podaljšano, in že iz tega razloga pravno veljavni dokazi na njeni podlagi niso mogli biti pridobljeni. Z izsledki ukrepov, izvajanih na podlagi nezakonitih odredb, se pojmovno ne more utemeljevati ("vsebinsko krepiti") dokazni standard za izdajo kasnejših odredb. Šele v razlogih tretje odredbe (prvi odstavek na strani 5) se prvič pojavijo namigi na povezave med družbo P. d. o. o. (kot zastopnik katere je dražil direktor E. E.), ki da je v delni last K. K., "povezanega" (kako?) z L. L., ki je bil skupaj z C. C. "cimer" v zaporu ... in katerega žena M. M. je med največjimi delničarji medijske družbe S. Ta izsek pritožbeno sodišče povzema v utemeljitev stališča, da so vse domnevno relevantne povezave med ključnimi akterji bodisi nepojasnjene bodisi zatrjevane na stopnji dokaznega standarda toliko oddaljene in verjetnostne narave, da o sklepanju v smeri utemeljenih razlogov za sum ne more biti (razumnega) govora.

18.Sodišče prve stopnje je, sledeč nedavni ustavnosodni presoji, judicirani v delni odločbi Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023, v izpodbijanem sklepu sprejelo ustavnoskladno razlago potrebnega dokaznega standarda za odreditev in izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 149.b člena ZKP ter utemeljeno presodilo, da gre pri izsledkih teh ukrepov in njihovih reprodukcijah v spisovnem gradivu za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvami ustavno urejenih človekovih pravic, oziroma za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takšnih nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 18. člena ZKP). Pravilno je razlogovalo, da so bile odredbe preiskovalne sodnice izdane na podlagi prenizkega dokaznega standarda, s čimer je relevantno procesno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in uveljavilo zakonito ekskluzijsko sankcijo (drugi odstavek 285.e člena v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP). Z nasprotnimi pritožbenimi izvajanji in uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, da je bil dokazni standard pred odreditvijo prikritih preiskovalnih ukrepov ustrezno višji, pa državni tožilec ne more uspeti.

Glede prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 156. člena ZKP

19.V priloženem spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani X Kpr 6741/2018 se nahajata dve odredbi preiskovalne sodnice z dne 21. 3. 2016 in 29. 4. 2016 za pridobitev zaupnih finančnih podatkov na podlagi prvega odstavka 156. člena ZKP, tj. podatkov o prometu na bančnih računih F. F., D. D., E. E. in A. A. ter računih nekaterih povezanih pravnih oseb. Analize prometa na bančnih računih so prav tako del spisa X Kpr 6741/2018 in predmet ekskluzijskih predlogov.

20.Odredbi sta bili (identično kot velja za odredbe po prvem odstavku 149.b člena ZKP) izdani na podlagi dokaznega standarda razlogov za sum, da je F. F., skupaj s še neugotovljenimi udeleženci, izvršil poskus kaznivega dejanja preprečitve dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena v povezavi s prvim odstavkom 34. člena, drugim odstavkom 20. člena in 38. členom KZ-1. Očitek (suma) kaznivega dejanja je obrazložen povsem enako, kot je bilo povzeto v točki 6 tega sklepa. Tudi dokazni standard je utemeljen z identičnimi okoliščinami, kot je bilo predstavljeno v točki 11 tega sklepa, vključno z vsemi pomanjkljivostmi, ki so bile naslovljene v dosedanji obrazložitvi. Prvi odstavek na strani 4 odredbe III Kpd 4398/2016 z dne 21. 3. 2016 in drugi odstavek na strani 3 odredbe III Kpd 16359/2016 z dne 29. 4. 2016 vsebujeta dodatek, da je družba P. d. o. o., v delni lasti K. K., povezanega z L. L., ki je bil skupaj z C. C. cimer v zaporu na ... in čigar žena M. M. je med največjimi delničarji medijske družbe S., glede česar se je sodišče druge stopnje že opredelilo v točki 17 tega sklepa. Nadalje se obe odredbi (četrti in peti odstavek na strani 6 odredbe z dne 21. 3. 2016 ter strani 6 in 7 odredbe z dne 29. 4. 2016) sklicujeta na izsledke predhodno izvajanih prikritih preiskovalnih ukrepov tako po prvem odstavku 149.b člena kot tudi (odredba z dne 29. 4. 2016) po prvem odstavku 156. člena ZKP. Obrazložitvi obeh se skleneta s tezo, da bo z analizo pridobljene dokumentacije in podatkov mogoče ugotoviti, ali obstaja povezanost fizičnih in pravnih oseb, udeleženih pri izvrševanju znakov kaznivega dejanja, tj. pred, med in po storitvi očitanega kaznivega dejanja, ter utemeljiti povezanost osumljenih D. D., E. E., A. A. in pravnih oseb.

21.Ne da bi ponavljalo doslej že argumentirane razloge, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje (točka 10 izpodbijanega sklepa), da preiskovalna sodnica v obeh odredbah ne pojasni nobenih konkretnih in specifičnih dejstev ali okoliščin, ki bi ravnanja dražiteljev D. D., E. E. in A. A. na ravni dokaznega standarda, ki presega razloge za sum, povezale z akterji kazenskega postopka zoper F. F., B. B. in C. C. Sodišče prve stopnje je tehtno presodilo, da v tej posledici o obstoju (najmanj) utemeljenih razlogih za sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja, pred izdajo odredb ne more biti govora. Državni tožilec v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil podan dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, pri čemer se sklicuje le na predhodno pritožbeno razlogovanje v zvezi s prikritimi ukrepi po prvem odstavku 149.b člena ZKP. Odredbi v nasprotju z elementom antecedenčnosti šele napovedujeta ugotovitev povezav med domnevnimi protagonisti oziroma udeleženci pri kaznivem dejanju, temeljita pa tudi na izsledkih prikritih ukrepov po prvem odstavku 149.b člena ZKP, ki so bili, kot je pritožbeno sodišče že presodilo, odrejeni protiustavno. Prav tako pa je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da niti izvajanje prikritih ukrepov po prvem odstavku 156. člena ZKP v obstoječem položaju ni bilo ustavnoskladno.

22.Prvič je Ustavno sodišče v delni odločbi U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 jasno in nedvoumno judiciralo, da so razlogi za sum kot minimalno obvestilo o kaznivem dejanju, ki lahko temelji le na preiskovalčevih občutkih, izkušnjah ali intuiciji, že pojmovno nezdružljivi z zahtevo po obrazloženi sodni odredbi, v kateri je treba artikulirano obrazložiti merili konkretnosti in specifičnosti dokaznega standarda. Drugič je Ustavno sodišče z navedeno delno odločbo razveljavilo peti odstavek 156. člena ZKP in šesti odstavek istega člena, kolikor se nanaša na peti odstavek. Ugotovilo je, da je izvajanje pooblastil iz petega odstavka 156. člena ZKP, glede katerih je predviden dokazni standard razlogov za sum, da je bilo izvršeno ali da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, v ožjem pomenu (ne)sorazmernosti prekomeren poseg v pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Peti odstavek 156. člena ZKP omogoča pridobitev podatkov o imetniku ali pooblaščencu plačilnega računa, hranilne vloge, denarnice za hrambo virtualne valute ali denarnega depozita, o najemniku ali pooblaščencu sefa, o času, v katerem so bili oziroma so v uporabi, in podatkov o obstoju pogodbenega ali poslovnega razmerja z osumljeno osebo. Na dlani je torej ugotovitev, da gre pri prikritem preiskovalnem ukrepu po prvem odstavku 156. člena ZKP, ki omogoča pridobitev zaupnih podatkov o stanju vlog in depozitov ter o stanju in prometu na računih ali o drugih poslih osumljenca in drugih oseb, za katere je mogoče utemeljeno sklepati, da so udeležene v poslih ali finančnih transakcijah osumljenca, za še mnogo bolj invaziven ukrep, ki posega v ustavno pravico do informacijske zasebnosti, na kar je bilo opozorjeno tudi v pritrdilnem ločenem mnenju ustavne sodnice. Za razliko od petega odstavka 156. člena ZKP določba prvega odstavka tega člena sploh ne nudi nujnega dokaznega standarda za odreditev in izvajanje prikritega ukrepa, pri čemer je sodna praksa, obstoječa pred izdajo delne odločbe U-I-144/19-51, dokazni standard prepoznala v razlogih za sum, tj. vključno z odredbama preiskovalne sodnice v obravnavani zadevi. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, pa v odredbah z dne 21. 3. 2016 in 29. 4. 2016 ni mogoče niti in merito razbrati utemeljitve višjega dokaznega standarda.

23.Neoporečno je razlogovanje sodišča prve stopnje, ki je z uporabo logičnega argumenta a fortori in z aplikacijo na konkreten primer, ki je pred nami, sprejelo ustavnoskladno razlago prvega odstavka 156. člena ZKP. Če je dokazni standard razlogov za sum nezadosten za izvajanje pooblastil po petem odstavku 156. člena ZKP, je še toliko manj zadosten za izvajanje še intenzivnejših pooblastil oziroma prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 156. člena ZKP. Kot izhaja iz ustavnosodne presoje, zahteva po obrazloženi sodni odredbi, ki prežema določbo prvega odstavka 156. člena ZKP, predpostavlja predhoden obstoj konkretnega, specifičnega in artikulabilnega dokaznega standarda, kar so najmanj utemeljeni razlogi za sum. Na ta način je sodišče prve stopnje kot vsako sodišče, ki je dolžno soditi ne le po zakonu, ampak tudi po Ustavi, z zvišanjem potrebnega dokaznega standarda utesnilo pogoje za odreditev ukrepa po prvem odstavku 156. člena ZKP in zavzelo stališče, s katerim je zagotovilo višjo raven varstva (ustavno urejenih) človekovih pravic. Tožilčevo pritožbeno nasprotovanje takemu postopanju se iz navedenih razlogov kaže kot neutemeljeno. Prvo sodišče nedvomno ni prevzelo vloge zakonodajalca, saj je s presojo sorazmernosti in concreto le identificiralo tisti dokazni standard, ki je za odreditev in izvrševanje prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 156. člena ZKP skladen z ustavnosodno presojo ter je navsezadnje skladen z rangom dokaznih standardov za izvedbo drugih prikritih ukrepov. Če bi pritožbena kritika držala, so zakonodajalčevo vlogo prevzela tudi vsa sodišča, ki so v prvem odstavku 156. člena ZKP neubeseden dokazni standard prepozna(va)la na ravni "minimalnega obvestila", torej razlogov za sum. Gotovo je zakonodajalcu prepuščena morebitna izrecna uzakonitev dokaznega standarda za ukrepe po prvem odstavku 156. člena ZKP, najnižji dokazni standard pa ob upoštevanju ustavnosodne presoje ne zadošča (več). Ker je za poseg v pravico do informacijske zasebnosti na podlagi prvega odstavka 156. člena ZKP potrebna sodna odredba, slednja pa ne more biti utemeljena na ravni dokaznega standarda razlogov za sum, se sodišču prve stopnje, ki je že na tej točki ugotovilo neskladje z Ustavo, ni bilo treba spuščati v presojo vprašanj, opredeljenih v točki 13 pritožbe.

24.Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi v primeru izsledkov ukrepov po prvem odstavku 156. člena ZKP in njihovih reprodukcij tehtno ugotovilo, da gre za dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvami ustavno določenih človekovih pravic, oziroma za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Opredelilo se je do relevantnega procesnega stanja stvari in razumno zaključilo, da sta bili tudi odredbi preiskovalne sodnice z dne 21. 3. 2016 in 29. 4. 2016 izdani na podlagi prenizkega dokaznega standarda, kar ima za posledico zakonito ekskluzijsko sankcijo. Z drugačnimi stališči v pritožbi ni bilo mogoče prepričati.

K pritožbi zagovornika

25.Zagovornik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje iz procesnega gradiva ni izločilo vseh reprodukcij oziroma sklicevanj na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po prvem odstavku 149.b člena in prvem odstavku 156. člena ZKP, ki so se izkazali za nedovoljene dokaze v luči določbe drugega odstavka 18. člena ZKP. Utemeljeno predlaga, naj se na podlagi drugega odstavka 285.e člena v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP tako iz vodilnega spisa X K 11451/2014 kot iz priloženega spisa X Kpr 6741/2018 dodatno izločijo deli besedila, ki jih pritožnik določno opredeli. Pritožbi je bilo treba ugoditi.

26.Prav tako utemeljeno zagovornik izpodbija odločbo o izvršitvi izločitve dokazov v točki I izreka sklepa, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da se bo izločitev listin iz priloženega spisa X Kpr 6741/2018 po pravnomočnosti sklepa izvršila tako, da se bo spis X Kpr 6741/2018, skupaj s prilogami od A1 do A426, vrnil Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Drži, da Okrožno sodišče v Celju ni pristojno za "dejansko (fizično) izločanje" listin iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani (točka 12 sklepa). Kljub specifičnosti takšne procesne situacije, glede katere ni presenetljivo, da v zakonu ni izrecno urejena, pa ima prav pritožnik, da vračanje spisa Okrožnemu sodišču v Ljubljani, tj. ne da se izdela kopija spisa, ki ostane priložena vodilnemu spisu, onemogoča odločanje o dokaznih predlogih obrambe (npr. list. št. 2049) in potencialno izvajanje dokazov z branjem nekaterih drugih (neproblematičnih) listin, ki so del priloženega spisa. Nadalje odločanje o morebitni izločitvi sodnika iz razloga po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP predpostavlja pristojnost predsednice sodišča, da pregleda procesno gradivo, ki je bilo s pravnomočnim sklepom izločeno iz spisa (četrti odstavek 83. člena ZKP), enako pristojnost pa ima še senat, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o glavni stvari. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi tudi v tem delu in sprejeti odločitev, ki je smiselno skladna z zakonskimi določbami o izvedbi izločitve listin. Tako bo priloženi spis vrnjen matičnemu sodišču, izločitev listin in delov besedila iz kopije priloženega spisa pa bo preprečila problematiko t. i. psihološke okužbe.

27.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP neutemeljeno pritožbo višjega državnega tožilca zavrnilo, utemeljeni pritožbi zagovornika pa je ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo na načine, kot izhajajo iz točke II izreka tega sklepa, in iz zgoraj pojasnjenih odločilnih razlogov.