Jedro

Za odločitev o vrnitvi premoženja ni bistveno vprašanje, kateri od denacionalizacijskih zavezancev je upnik iz prvega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanci morajo ta del medsebojnih razmerij urediti izven denacionalizacijskega postopka. V primeru, da sta solidarna upnika Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Slovenska odškodninska družbe, mehanizme za poravnavanje medsebojnih obveznosti, urejata zakona o njuni ustanovitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje, ki je odločalo o zahtevku za vrnitev pod prisilo prodanih nepremičnin: parcele št. 3205 pašnik, v izmeri 64 arov 24 m2, in parcele št. 3206 pašnik, v izmeri 17 arov 98 m2, vpisanih pri vložku št. 76 k.o..., je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo, da je bila kasneje izvedena parcelacija in da je zemljišče v pretežni meri mogoče vrniti v naravi. Zato je sklenilo, da morata Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Kmetijska zadruga Č., po pravnomočnosti sklepa o vrnitvi nepremičnin, izročiti v posest in začasno upravljanje skrbnici za poseben primer - predlagateljici naslednje parcele: - parcelo št. 3205, v izmeri 64 arov 24 m2, vpisano pri vložku št. 76 k.o..., - namesto parcele št. 3206 pašnik, v prvotni izmeri 17 arov 98 m2, ki se je po parcelaciji dne 17.11.1999 spremenila, parcele št. 3206/1 gozd, v izmeri 206 m2, 306/2 gozd, v izmeri 319 m2, in 3206/3 njiva, v izmeri 875 m2, vse vpisane pri vložku 1143 k.o...

Ker preostalih 398 m2 nekdanje parcele št. 3206 ni mogoče vrniti v naravi, je Slovenski odškodninski družbi d.d. Ljubljana naložilo, da mora izročiti obveznice v višini 8.718,00 tolarjev ali 84,67 nemških mark. Ker pa je bila ob odvzemu parcel dne 2.12.1958 plačana kupnina, je sodišče sklenilo, da mora predlagateljica plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije znesek 179.012,67 tolarjev, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in valorizacijo.

Tretja nasprotna udeleženka Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana, ki se ni strinjala s tem, da mora predlagateljica plačati valorizirani znesek kupnine samo Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, se je pritožila. Po njenem bi morala predlagateljica plačati 5 odstotkov kupnine od denacionaliziranega premoženja njej. Toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sklepa. Proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je postal pravnomočen tisti del sklepa, ki določa, da mora predlagateljica plačati Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije prejeto kupnino po kupni pogodbi z dne 2.12.1958 v znesku 179.012,67 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi in valorizacijo, v skladu s sedmim odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (6. točka izreka sklepa prvega sodišča), je tretja nasprotna udeleženka pravočasno vložila revizijo.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sklepov sodišč druge in prve stopnje. Strinja se z zneskom, ki ga mora plačati predlagateljica, ker znesek kupnine, ki jo je prejela, presega 30 odstotkov vrednosti podržavljenega premoženja. Meni pa, da je sodišče zmotno odločilo, da v Zakonu o denacionalizaciji ni posebne določbe o tem, kako se kupnina iz 72. člena ZDen porazdeli med posamezne zavezance za vračilo, zaradi česar se je sodišče zmotno oprlo na določila Zakona o slovenskem odškodninskem skladu in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana vztraja pri svoji trditvi, da bi se morala kupnina upoštevati pri obeh zavezancih v ustreznem razmerju. Pri tem se sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1467/2000 z dne 18.11.2000, ki je v podobni zadevi odločilo v njen prid, da sta oba zavezanca za vrnitev nacionaliziranega premoženja upravičena do vračila plačane kupnine. V konkretnem primeru bi moralo torej sodišče upoštevati prejeto kupnino le v 95-odstotnem deležu pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, preostalih 5 odstotkov pa pri revidentki: Slovenski odškodninski družbi d.d. Ljubljana.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), ki se uporablja v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list SRS, št. 30/86 do RS, št. 55/92) in prvim odstavkom 56. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 66/2000), je bila revizija vročena predlagateljici in preostalima nasprotnima udeležencema, ki nanjo niso odgovorili.

Vročena je bila tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tem revizijskem postopku je sporno samo vprašanje, kateremu od nasprotnih udeležencev mora denacionalizacijska upravičenka plačati valorizirani znesek kupnine, ki jo je prejela za nepremičnine, vrnjene v denacionalizacijskem postopku. Nobenega spora ni o tem, da je treba upoštevati kupnino, ki jo je prejela upravičenka ob "prodaji", in o znesku, ki ga mora vrniti.

Zakon o denacionalizaciji predvideva, da je predmet denacionalizacijskega postopka (če zakon ne določa drugače) razmerje med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem. Pristojni organ mora odločiti, ali je zahteva utemeljena in ali ima upravičenec pravico do vrnitve premoženja v naravi (oz. v lastninskem deležu na kapitalu), ali pravico do plačila odškodnine. V prvem odstavku 72. člen ZDen predpisuje, da se pri vračilu upoštevajo odškodnine, ki so bile dane na podlagi predpisov iz 3., 4. in 5. člena ZDen, če so presegle 30% vrednosti podržavljene premičnine. Kdo je tisti, ki je upravičen do vrnjene odškodnine, zakon ne določa in prepušča odločitev o tem sporazumu ali drugim postopkom; tako kot prepušča vprašanje morebitnega prehoda premoženja od upravičenca na njegove dediče drugim postopkom. To je tudi razumljivo, ker bi vprašanje delitve premoženja na strani upravičencev ali na strani zavezancev preveč obremenjevalo denacionalizacijski postopek. Iz predpisov, ki so urejali podržavljenje namreč izhaja, da je bil zavezanec za plačilo odškodnine v času odvzema premoženja različen: lahko je bila država ali kak drug subjekt, ki je pridobil podržavljeno premoženje (tako sta npr. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, Ur.l. DFJ, št. 64/45 in Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, Ur.l. FLRJ, št. 98/46 določala, da plača odškodnino za odvzeto zemljišče ali za nacionalizirano podjetje država, po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Ur.l. FLRJ, št. 52/58 je sredstva za plačilo odškodnin določil zvezni izvršni svet, po Zakonu o razlastitvi, Ur.l. FLRJ, št. 28/47 pa je bil zavezanec subjekt, za potrebe katerega je bila odrejena razlastitev).

Za odločitev o vrnitvi premoženja torej ni bistveno vprašanje, kateri od zavezancev za vrnitev premoženja je upnik iz prvega odstavka 72. člena ZDen. Če je zavezancev več, morajo svoje notranje razmerje urediti izven denacionalizacijskega postopka. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi II Ips 438/98 že odločilo, da morajo svoje notranje razmerje urediti izven denacionalizacijskega postopka, v skladu s predpisi ali pogodbo, ki ureja njihov položaj (glej Zbirko odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1999, str. 308). Ker pa sta bila v navedenem primeru nasprotna udeleženca gospodarska družba, ki je "kupila" premoženje, in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kot njen pravni naslednik, in je pritožbeno sodišče v utemeljitvi svoje odločbe poseglo v njuno razmerje, je revizijsko sodišče še odločilo, da imata zavezanca v denacionalizacijskem postopku položaj solidarnih upnikov, ki ga urejata 425. in 426. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Na ta način je njuno notranje razmerje pustilo odprto in je zavezancema omogočilo, da naknadno uredita medsebojno razmerje.

V konkretnem primeru pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Upoštevali sta določilo prvega odstavka 72. člena ZDen in v izreku sklepa, s katerim sta ugodili predlagateljičini zahtevi za denacionalizacijo, določili tudi obveznost upravičenke do vračila prejete "kupnine". Pri tem sta pravilno odločili, da morajo pravni nasledniki upravičenke do denacionalizacije plačati denar Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je nedvomno upravičen do povrnitve izplačane kupnine, kolikšen delež bo ostal njemu, pa je odvisno od nadaljnjega sporazuma ali postopka. Ob tem je pritožbeno sodišče pravilno poudarilo, da sta v konkretnem primeru zavezanca za vrnitev denacionaliziranega premoženja Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in Slovenska odškodninska družba d.d. Ljubljana. Oba sklada je ustanovila Republika Slovenija (glej Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ZSKZG, Ur.l. RS, št. 10/93 do 23/96 in Zakon o slovenskem odškodninskem skladu, ki se je kasneje preimenoval v Slovensko odškodninsko družbo, d.d., Ljubljana, ZSOS oz. ZSOD, Ur.l. RS, št. 7/93 do 18/95 in Zakon o javnih skladih, ZJS, Ur.l. RS, št. 22/2000). V navedena sklada je prenesla del svojih sredstev, s katerimi jima je omogočila delovanje, njuna medsebojna razmerja pa je predpisala z zakonom, v katerem je določila mehanizme za medsebojno poravnavanje obveznosti. Tako je 9. člen ZSOS predpisal vire sredstev, iz katerih je tedanji Slovenski odškodninski s-klad oblikoval sredstva za kritje obveznosti iz izdanih obveznic, med katerimi so navedena tudi sredstva Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki so v prvem odstavku 11. člena ZSOS natančneje določena in sicer: - v višini 10% pogodbenih obveznosti Sklada, zapadlih iz naslova kupnin in zakupnin za kmetijska zemljišča in gozdove, in 10% od njegovih prihodkov od gospodarjenja z državnimi gozdovi v lasti Republike Slovenije, ter - v višini vrednosti kmetijskih zemljišč, za katere bodo izdane priznanice zamenjane za obveznice Slovenskega odškodninskega sklada. V drugem odstavku 11. člena je ZSOS predvidel, da obveznost Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije preneha, ko so pokrite vse obveznosti do upravičencev iz naslova nacionaliziranih kmetijskih zemljišč in gozdov; v 12. členu ZSOS pa je predvidel sprotno plačevanje sredstev do vsakega 10. dne v tekočem mesecu v višini pogodbenih obveznosti, zapadlih v preteklem mesecu. Analogna določila vsebuje tudi ZSKZG, ki zlasti v šestem odstavku 20. člena predvideva poravnavanje finančnih sredstev na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb oziroma utemeljene zahteve Slovenske odškodninske družbe.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu zavrnilo revizijo.