Jedro

Razmerje med članom uprave in družbo predstavlja tudi korporacijskopravno razmerje. Vendar zakon sam iz tega razmerja še ne daje upravičenja do odpravnine v posledici prenehanja mandata člana uprave. V konkretnem primeru je bilo takšno denarno upravičenje dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, zato je pravico do plačila odpravnine potrebno razumeti kot pravico iz delovnega razmerja.

Vprašanje veljavnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi spada v presojo tistega dela razmerja med članom organa gospodarskih družb in družbo, ki ima sicer korporacijskopravni značaj, četudi ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi.

Ob tem, ko tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili o sprejeti odločitvi tožeče stranke na skupščini podrejene družbe o njeni likvidaciji, seznanjeni predsednik nadzornega sveta in še dva njegova člana, kakor tudi, da tožena stranka tudi po odpoklicu tožeče stranke ni preklicala postopka likvidacije navedene odvisne družbe, je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno sklepalo, da opustitve tožeče stranke v obliki nepridobitve pisnega soglasja nadzornega sveta k sprejeti odločitvi o likvidaciji podrejene družbe, ni mogoče kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti v smislu prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi: - sklep iz točke I. izreka izpodbijane odločbe, - sodba v točki III. izreka in se zadeva v tem delu odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v točki II. in IV. izreka potrdi.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v delu, ki se nanaša na pritožbo zoper točke I., II., in IV. izreka izpodbijane odločbe. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z izpodbijanim delom sodbe v točki III. izreka se pridrži do končne odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo:

I. Sprememba tožbe se dovoli.

II. Ugotovi se, da s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 10. 2010, ki se glasi: „Z mesta člana uprave družbe T., d. d., se odpokliče gospod V. B., in sicer iz razloga po 1. alineji drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah, saj je navedeni član uprave kršil sklep nadzornega sveta družbe T., d. d., št. 1/49-10-KS, ki je bil sprejet na 49. korespondenčni seji nadzornega sveta družbe, ki je potekala od 28. 5. 2010 od 11.00 ure dalje do 31. 05. 2010 do 12.00 ure, s tem, ko je sprejel sklep št. 3 na skupščini družbe X., d. o. o., MŠ 000, z dne 6. 7. 2010, o čemer je bil sestavljen notarski zapisnik notarja J. R., opr. št. SV 525/10 z dne 6. 7. 2010, ne da bi za sprejetje navedenega sklepa pridobil soglasje nadzornega sveta družbe T., d. d.,“ niso bili podani pogoji za odpoklic tožeče stranke z mesta člana uprave tožene stranke iz razloga, ki je naveden v tem sklepu.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati odpravnino v višino 52.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2010 dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.348,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo in sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 19. 9. 2012 ne dopusti, zavrže tožbeni zahtevek iz točke II. izreka, razveljavi točko III. izreka in zadevo v tem delu odstopi v reševanje pritožbenemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno temu je predlagala pritožbenemu sodišču, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne celotni tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da naj pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo in sklep.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede stvarne pristojnosti za odločanje o zahtevku na plačilo odpravnine

5. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odpravnine kot posledico predčasnega odpoklica tožeče stranke kot člana uprave na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 10. 2010. Svojo odločitev o stvarni pristojnosti za odločanje o tem zahtevku je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na ugotovitvi, da ne glede na dejstvo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, ne gre za spor iz pogodbe o zaposlitvi, temveč za spor o plačilu odpravnine zaradi predčasne razrešitve brez utemeljenega razloga, na podlagi določb 268. člena ZGD-1. Po mnenju sodišča gre v spornem primeru za korporacijskopravno razmerje, v posledici česar gre za spor iz 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da je takšno izhodišče prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeča stranka s sklepom nadzornega sveta z dne 10. 7. 2009 imenovana za člana uprave tožene stranke za petletno mandatno obdobje, kakor tudi, da sta pravdni stranki dne 10. 7. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi (priloga A2), ki je urejala delovnopravni status tožeče stranke pri toženi stranki. V 22. do 26. členu Pogodbe o zaposlitvi sta pravdni stranki uredili tudi posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vezana na trajanje mandata pri toženi stranki. V tem okviru je bila pogodbeno urejena tudi pravica tožeče stranke do odpravnine v posledici prenehanja mandata oziroma delovnega razmerja (23. in 24. člen Pogodbe o zaposlitvi). Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v primeru obravnavanja tovrstnega denarnega zahtevka za korporacijskopravno razmerje med pravdnima strankama. Prvostopenjsko sodišče se sicer sklicuje na določbo 268. člena ZGD-1, ki ureja pogoje in način imenovanja in odpoklica uprave delniške družbe. Res je, da razmerje med članom uprave in družbo predstavlja tudi korporacijskopravno razmerje. Vendar zakon sam v navedenem členu iz tega razmerja še ne daje upravičenja do odpravnine v posledici prenehanja mandata člana uprave. V konkretnem primeru je bilo takšno denarno upravičenje dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, zato je pravico do plačila odpravnine potrebno razumeti kot pravico iz delovnega razmerja. Takšno jasno stališče je že dolgo časa zavzeto tudi v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (1). Presoja obstoja razlogov za odpoklic tožeče stranke z mesta direktorja se bo v tem okviru sicer postavila kot predhodno vprašanje pri obravnavi tovrstnega denarnega zahtevka. Vendar to samo po sebi ne spreminja narave upravičenja tožeče stranke, ki izhaja iz delovnega razmerja oziroma iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

7. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču pritožnika, da je za odločanje o pravici do odpravnine stvarno in krajevno pristojno Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, to je sodišče druge vrste, zato je izkazana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki III. izreka razveljavilo in zadevo v tem delu odstopilo v reševanje pristojnemu sodišču. Glede odločitve o dovolitvi spremembe tožbe

8. Pritožba je utemeljena tudi v tistem delu, s katerim se izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o dovolitvi spremembe tožbe, vendar iz drugih razlogov, kot jih uveljavlja sama pritožba. Pravilne so ugotovitve pritožnika, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke, kot ga je postavila v tožbi, v 1. točki tožbenega predloga pomanjkljiv, saj ni bilo jasno ali uveljavlja tožeča stranka ugotovitveni zahtevek na ničnost sklepa nadzornega sveta oziroma na ugotovitev, da je brez pravne veljave, ali kot oblikovalni zahtevek na razveljavitev sklepa nadzornega sveta. Pri takšni pomanjkljivosti pa ne gre za nesklepčnost tožbe, kot zmotno zatrjuje pritožnik v pritožbi, temveč za odpravljivo pomanjkljivost v smislu prvega odstavka 108. člena ZPP, saj je bila tožba v tem delu nerazumljiva, kar je preprečevalo njeno obravnavanje. Tožeča stranka je takšno pomanjkljivost, na katero je opozarjala tudi tožena stranka v svojih vlogah, odpravila na naroku za glavno obravnavo dne 30. 5. 2012. Za odpravo takšne pomanjkljivosti v tožbi ni potrebno soglasje tožene stranke, ker tožeča stranka ni spreminjala dejanske podlage tožbenega zahtevka. Ali pa ima določno postavljen tožbeni zahtevek tudi materialnopravno podlago pa je stvar njegove vsebinske presoje, o čemer bodo razlogi podani v nadaljnji obrazložitvi.

9. Že podane ugotovitve pa utemeljujejo sklep, da tožeča stranka z zahtevkom, kot ga je postavila na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2012, ni spremenila tožbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče že pred zaključkom glavne obravnave pojasniti, ali bo dopustilo spremembo tožbe ali ne. Posledično je neutemeljen tudi očitek, da prvostopenjsko sodišče toženi stranki ni omogočilo dovolj časa za pripravo na obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka. Tudi če bi bilo takšen očitek mogoče razumeti kot kršitev pravice do izjave v postopku, je potrebno upoštevati, da je tožeča stranka že od samega začetka v tem delu tožbeni zahtevek utemeljevala na spornosti oziroma neobstoju podlage za krivdno razrešitev tožeče stranke z mesta člana uprave tožene stranke. Glede samega tožbenega zahtevka, kot ga je postavila 30. 5. 2012, pa je potrebno upoštevati tudi, da na tem naroku sodišče ni zaključilo glavne obravnave, temveč je glavno obravnavo nadaljevalo in jo zaključilo na naroku 19. 9. 2012. To pomeni, da je imela tožena stranka zadosti časa, da bi se lahko opredelila oziroma podajala relevantne trditve v zvezi s popravljenim tožbenim zahtevkom dne 30. 5. 2012. To možnost je tožena stranka tudi izkoristila, saj je svoje stališče v zvezi s tako postavljenim tožbenim zahtevkom pojasnila v šesti pripravljalni vlogi dne 5. 6. 2012. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje, kot je bilo podlaga za odločitev pritožbenega sodišča v zadevah št. II Cp 294/2011 in II Cp 1948/2010. Iz istih razlogov tudi ni utemeljen pritožbeni očitek glede kršitve ustavne pravice do sodnega varstva, češ da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je vseskozi ta del tožbenega zahtevka utemeljevala na trditvah, da tožena stranka ni imela podlage za sprejem sklepa o krivdnem odpoklicu tožeče stranke, kar je bil tudi vseskozi dejanski okvir navedb tožeče stranke in izvajanje dokaznega postopka s strani prvostopenjskega sodišča. 10. Ker je prvostopenjsko sodišče opredelitev tožbenega zahtevka tožeče stranke dne 30. 5. 2012 zmotno obravnavalo kot spremembo tožbe, se tako izkaže kot utemeljena pritožba pritožnika glede sklepa iz točke I. izpodbijane odločbe, saj prvostopenjsko sodišče za takšno odločitev ni imelo materialnopravne podlage. Posledično je pritožbeno sodišče ta sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

Glede dopustnosti in narave zahtevka iz točke II. izreka sodbe

11. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka v povezavi s sklepom o njegovem odpoklicu kot člana uprave tožene stranke uveljavljala sodno varstvo v dveh ločenih sodnih postopkih in sicer je (1) v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem uveljavlja zahtevek delovnopravne narave in to v povezavi z njegovim delovnopravnim statusom oziroma prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Navedeni postopek je na podlagi sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pg 1265/2011 z dne 29. 8. 2011 prekinjen do pravnomočne rešitve tega spora. (2) V tem postopku pa je tožeča stranka v gospodarskem sporu uveljavljala denarni zahtevek na plačilo odpravnine in ugotovitveni zahtevek kot ga je tožeča stranka opredelila 30. 5. 2012. 12. Glede dopustnosti uveljavljanja neveljavnosti sklepa nadzornega sveta je sodna praksa v preteklosti zavzela stališče o nedopustnosti sodnega uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta pred sodiščem (2). To stališče je bilo vezano na primer, ko je tožeča stranka poleg ugotovitve ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta uveljavljala tudi reintegracijski zahtevek z vrnitvijo na funkcijo člana uprave. To stališče je bilo zavzeto v povezavi z določili Zakona o gospodarskih družbah, vključno z novelo ZGD-F (Ur.l. RS št. 45/2001). Tako zavzeto stališče je torej temeljilo na izhodišču, da ZGD ne daje podlage za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta na način kot je to urejeno za izpodbijanje sklepov skupščine.

13. Tako zavzeto stališče je bilo nadgrajeno z odločbo Vrhovnega sodišča RS št. III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011, iz katere je razvidna ugotovitev, da lahko v primeru, ko ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, pride v poštev analogna uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. S tem je tudi takšen sklep nadzornega sveta lahko podvržen civilnopravnim sankcijam za primer njegove morebitne neveljavnosti. To stališče je relevantno tudi v povezavi s položajem tožeče stranke v konkretnem primeru. Vprašanje veljavnosti sklepa nadzornega sveta o njegovi razrešitvi se zato postavlja kot predhodno vprašanje glede zahtevkov, glede katerih je tožeča stranka uveljavljala sodno varstvo, torej tako glede denarnega zahtevka na plačilo odpravnine kot tudi uveljavljanja sodnega varstva njegovega delovnega razmerja. Ker je tožeča stranka ugotovitveni zahtevek, ki se nanaša na veljavnost sklepa nadzornega sveta o njeni razrešitvi, uveljavljala poleg denarnega zahtevka na plačilo odpravnine, bi imel tak zahtevek naravo vmesnega ugotovitvenega zahtevka, v kolikor bi bili za to izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 181. člena ZPP. Glede na gornje ugotovitve o stvarni nepristojnosti prvostopenjskega sodišča za odločanje o denarnem zahtevku na plačilo odpravnine, pa je potrebno odgovoriti še na vprašanje kakšne posledice ima takšna odločitev za obravnavanje ugotovitvenega tožbenega zahtevka tožeče stranke.

14. Vrhovno sodišče RS je v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji 12. 6. 2008 zavzelo stališče, da je v sporih o odpoklicu članov organov gospodarskih družb z družbami stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Iz tako izraženega mnenja nedvoumno izhaja, da vprašanje veljavnosti sklepa nadzornega sveta o razrešitvi spada v presojo tistega dela razmerja med članom organa gospodarskih družb in družbo, ki ima sicer korporacijskopravni značaj, četudi ima sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi. Zato v zvezi z obravnavanjem tega tožbenega zahtevka s strani prvostopenjskega sodišča ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločanje o tovrstnih zahtevkih spada v stvarno pristojnost sodišča splošne pristojnosti. Takšnega zahtevka namreč tožeča stranka veljavno ne bi mogla uveljavljati kot vmesni ugotovitveni zahtevek ob uveljavljanju denarnega zahtevka na plačilo odpravnine, saj za obravnavo tega tožbenega zahtevka ne bi bilo pristojno isto sodišče. Ker je tako podana stvarna pristojnost prvostopenjskega sodišča za obravnavo ugotovitvenega zahtevka tožeče stranke, ga je posledično potrebno obravnavati kot samostojen ugotovitveni zahtevek, pri čemer pa je upoštevaje trditvene navedbe tožeča stranka tudi jasno izkazala pravni interes za uveljavljanje tovrstnega zahtevka.

15. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek na naroku 30. 5. 2012 specificirano opredelila kot: „Ugotovi se, da s sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 10. 2010 niso bili podani pogoji za odpoklic tožnika z mesta člana uprave tožene stranke iz razloga, ki je naveden v tem sklepu NS“.

16. Sklep o odpoklicu tožeče stranke z mesta člana uprave tožene stranke ima oblikovalen učinek, saj je preoblikoval razmerje, v katerem je bila tožeča stranka v razmerju do tožene stranke pred sprejemom navedenega sklepa. Zato je iz načela pravne varnosti potrebno dopustiti presojo, ali so obstajale predpostavke za uveljavljanje takšnega oblikovalnega upravičenja, kot ga je opredelila tožena stranka v samem sklepu. Okoliščina, ali je bil podan krivdni razlog za odpoklic tožeče stranke, se zato postavlja kot predpostavka za presojo obstoja takšnega oblikovalnega upravičenja. V takšnem smislu je tudi potrebno razumeti tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka na naroku 30. 5. 2012. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča glede dopustnosti obravnavanja takšnega tožbenega zahtevka, tudi če se sedaj v tem postopku obravnava zgolj še kot ugotovitveni tožbeni zahtevek. Neutemeljene so zato pritožbene trditve, da je tožeča stranka s takšnim tožbenim zahtevkom uveljavljala zgolj ugotovitev dejstev in ne obstoja pravnega razmerja. Ob uporabi analogije s 14. členom OZ je zato potrebno ob upoštevanju načela pravne varnosti takšen ugotovitveni tožbeni zahtevek dopustiti, s čimer bo tožeča stranka imela olajšan položaj pri uveljavljanju preostalih zahtevkov, saj bo pravnomočna odločitev o tem zahtevku imela prejudicialni učinek tudi v razmerju do preostalih tožbenih zahtevkov pri pristojnem sodišču. 17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je v izreku sodbe navedlo vsebino besedila sklepa nadzornega sveta tožene stranke, katerega tožeča stranka pri opredelitvi tožbenega zahtevka ni navajala. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek povsem določno opredelila z datumom (15. 10. 2010) in z vsebino (odpoklic tožnika z mesta člana uprave), zato ne more biti nobenega dvoma na kateri sklep se tožbeni zahtevek nanaša. S tem, ko je sodišče v izrek sodbe tudi citiralo vsebino tega sklepa nadzornega sveta, ni preseglo tožbeni zahtevek, ki ga je postavila tožeča stranka.

18. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nepravilno citiranje odločbe Ustavnega sodišča opr. št. Up-2512/2006. Pomotno citiranje 9. točke obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča kot stališča Ustavnega sodišča ni vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe prvostopenjskega sodišča. Upoštevati je potrebno tudi, da Ustavno sodišče v navedeni odločbi ni vsebinsko presojalo pravilnosti odločitve Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 239/2005. Kot je bilo že pojasnjeno, pa je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi obravnavalo dejanski primer, ki se glede zahtevka v bistvenem razlikuje od konkretnega primera.

19. Pravno zmotno je stališče pritožnika, da bi tožeča stranka morala uveljavljati oblikovalen zahtevek, ki bi se nanašal na prenehanje mandata in da bi se le v okviru takšnega zahtevka lahko postavilo vprašanje, ali je odpoklic imel zakonito podlago. Glede na jasno zavzeto stališče sodne prakse o nesklepčnosti takšnega zahtevka (3) tožeča stranka s takšnim zahtevkom ne bi mogla uspeti. Zato je tožeči stranki potrebno priznati upravičenje tudi za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka, kot ga je postavila.

Glede utemeljenosti ugotovitvenega tožbenega zahtevka:

20. Ni sporno, da je tožena stranka odpoklic tožeče stranke z mesta člana uprave s sklepom z dne 15. 10. 2010 utemeljevala na hujši kršitvi obveznosti tožeče stranke. Tožniku je bilo očitano, da je kršil dolžnost skrbnega ravnanja kot član uprave s tem, da je na skupščini podrejene družbe X., d. o. o., sprejel sklep št. 3 o likvidaciji navedene družbe.

21. Sodišče prve stopnje je utemeljitev svoje odločitve o tem oprlo na naslednja ugotovljena dejstva: - tožena stranka ima v družbi X., d. o. o., 99,9736 % delež, iz česar je sklepati, da gre za povezano družbo, - ni izkazano pisno soglasje nadzornega sveta za likvidacijo podrejene družbe; - predsednik nadzornega sveta B. N. in dva druga člana nadzornega sveta so bili seznanjeni s predlogom tožnika o likvidaciji družbe X., d. o. o.; - predsednik nadzornega sveta je skoraj 100 % lastnik delnic tožene stranke, - predsednik nadzornega sveta tožene stranke je likvidacijo tudi neformalno dopustil; - tudi po odpoklicu tožeče stranke tožena stranka ni niti predlagala ustavitve postopka likvidacije družbe X., d. o. o.;

22. Tožena stranka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija katerega od navedenih dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Nasprotuje zgolj materialnopravnemu sklepanju iz tako ugotovljenih dejstev.

23. ZGD-1 v prvi alineji drugega odstavka 268. člena opredeljuje kot razlog, iz katerega lahko nadzorni svet odpokliče posameznega člana uprave, če huje krši obveznosti. Iz samega besedila je tako razvidno, da pravni standard, kot ga postavlja zakon, predvideva višjo stopnjo storjene kršitve, kar pomeni, da vsakršno odstopanje člana uprave od predvidene skrbnosti še ne more pomeniti razloga za odpoklic iz krivdnega razloga. Kdaj takšno ravnanje preseže mejo dopustnosti in s tem stopnjo hujše kršitve, je potrebno presojati glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Stopnjo odstopanja od skrbnega ravnanja je zato potrebno presojati predvsem z vidika vpliva takšnega ravnanja na koristi družbe oziroma v kakšnem obsegu so bili s posameznim ravnanjem ogroženi interesi same družbe.

24. Predpisano soglasje nadzornega sveta k posameznim odločitvam uprave (peti odstavek 281. člena ZGD-1) predstavlja zakonsko dopustno obliko porazdelitve odgovornosti med upravo in nadzornim svetom, pri čemer sta oba organa zavezana k delovanju v korist družbe. Presojo teže kršitve člana uprave je zato nujno potrebno presojati z vidika, v kakšnem obsegu je bilo v posledici takšne opustitve poseženo v interese same družbe. Ob tem, ko tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili o sprejeti odločitvi tožeče stranke na skupščini podrejene družbe o njeni likvidaciji, seznanjeni predsednik nadzornega sveta in še dva njegova člana, kakor tudi, da tožena stranka tudi po odpoklicu tožeče stranke ni preklicala postopka likvidacije navedene odvisne družbe, je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno sklepalo, da opustitve tožeče stranke v obliki nepridobitve pisnega soglasja nadzornega sveta k sprejeti odločitvi o likvidaciji podrejene družbe, ni mogoče kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti v smislu prve alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi uveljavljanje krivdnega razloga za odpoklic ob takšnem dejanskem stanju bilo v nasprotju z dobro vero in poštenjem. Takšna uporaba instituta odpoklica je lahko namenjena izključno utemeljevanju predpostavke, ki bi toženo stranko odvezovala njenih pogodbenih obveznosti, prevzetih s pogodbo o zaposlitvi s tožečo stranko.

25. Upoštevaje navedeno se tako izkažejo kot neutemeljeni tudi v pritožbi uveljavljani razlogi glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, češ da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do tega ali je nadzorni svet izrecno podal soglasje k sprejeti odločitvi tožeče stranke. Predmet presoje namreč ni vprašanje veljavnosti sklepa, ki ga je v imenu tožene stranke sprejela tožeča stranka na skupščini podrejene družbe, temveč vprašanje ali je opustitvi tožeče stranke pripisati takšne škodljive posledice za toženo stranko, da jo je mogoče opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti članov uprave.

26. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in ob upoštevanju, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklepalo na utemeljenost tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, s katerim izpodbija sodbo glede ugotovitvenega zahtevka, zavrnilo in v tem delu prvostopenjsko sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev glede stroškov postopka

27. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o zavrnitvi pritožbe in potrditvi odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka (točka IV. izreka izpodbijane odločbe) upoštevalo, da je tožeča stranka uspela s celotnim zahtevkom, glede katerega je bilo stvarno pristojno za odločanje prvostopenjsko sodišče. Pri tem pa se vrednost spora, ki je podlaga za odmero potrebnih stroškov tožeče stranke ni spremenila, saj se je ugotovitveni zahtevek nanašal na denarni zahtevek v navedenem znesku, ki pa ga bo tožeča stranka morala uveljaviti pri drugem stvarno pristojnem sodišču. Ker tožena stranka s pritožbo odločitve o stroških postopka konkretizirano ni izpodbijala in ob upoštevanju, da zgolj v zvezi z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v I. točki izreka izpodbijane odločbe, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo, niso nastali posebni pravdni stroški, je pritožbeno sodišče potrdilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka v IV. točki izreka izpodbijane odločbe.

28. Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožena stranka ni uspela s pritožbo v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o ugotovitvenem zahtevku tožeče stranke, zato do povrnitve tega dela pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP). Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi dela prvostopenjske sodbe. Kar pa se tiče pritožbenih stroškov v zvezi z dajatvenim delom prvostopenjske sodbe, pa bo tožeča stranka te stroške lahko uveljavljala v nadaljnjem postopku pred pristojnim sodiščem, ki bo odločalo o tem delu tožbenega zahtevka (smiselno tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej sklep VIII R 2/2013, VIII R 1/2009, VIII R 22/2009 in VIII R 16/2012. (2) Glej sodba VS RS VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006. (3) Sodba in sklep III Ips 243/2008.