Jedro

Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, ki glasi: "1. Toženi stranki se do zaključka prve naslednje seje A., ki bo izvedena po izdaji te začasne odredbe, in na kateri bo A. odločil o tem ali podaja soglasje k predlogu generalnega direktorja za razrešitev tožnice z vodilnega delovnega mesta direktorice B. prepove izvršiti sklep tožene stranke o razrešitvi tožnice z dne 20. 8. 2021 oziroma se pravni učinki navedenega sklepa zadržijo, prepove izvršiti ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2021 oziroma se pravni učinki navedenega sklepa zadržijo, prepove javno objaviti ali javno komentirati sklep tožene stranke o razrešitvi upnice z dne 20. 8. 2021 ter ugotovitveni sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2021 in prepove vsa dejanja povezana z objavo in izvedbo javnega razpisa za zaposlitev na delovno mesto direktorja B..

2. V primeru kršitve izdanega sklepa o zavarovanju z začasno odredbo se toženi stranki za vsako posamezno kršitev izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

3. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja: - v primeru, da A. na prvi naslednji seji A., ki bo izvedena po izdaji te začasne odredbe, poda soglasje k predlogu za razrešitev tožeče stranke z vodilnega položaja direktorica B., do sprejema sklepa A. o podanem soglasju k razrešitvi tožeče stranke; - v primeru, da A. na prvi naslednji seji, ki bo izvedena po izdaji te začasne odredbe predvidoma 30. 8. 2021 ne poda soglasja k predlogu za razrešitev tožeče stranke z vodilnega položaja direktorica B., do pravnomočnega zaključka postopka sodnega varstva, ki ga bo sprožila tožnica zoper sklep tožene stranke o razrešitvi.

4. Ugovor zoper ta sklep o zavarovanju z začasno odredbo ne zadrži njegove izvršitve.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka z izdajo sklepa o zavarovanju v roku 8-ih dni, v primeru zamude skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno izhajalo, da je tožnica poslovodna oseba v smislu določbe 10. člena ZGD-1 in 73. člena ZDR-1. Tožnica je vodilna delavka v smislu določb 74. člena ZDR-1, katerim mora delodajalec v postopku, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti njene pogodbe o zaposlitvi, zagotoviti vse pravice, ki gredo zaposlenim v primeru prenehanja veljavnosti njihove pogodbe o zaposlitvi proti njihovi volji, torej pravica do učinkovitega zagovora po določbi 85. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je po mnenju tožnice, ob izdaji izpodbijanega sklepa, povsem nekritično osredotočilo izključno na postopek razrešitve tožnice z vodilnega delovnega mesta „direktorice B.“, ne da bi ob tem presojalo, ali je tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa o razrešitvi sploh izkazala kakršnekoli utemeljene vsebinske, to je krivdne razloge, po določbi 54. člena Statuta. Generalni direktor tožene stranke je sprožil postopek tožničine predčasne razrešitve izključno zato, ker tožnica ni sledila njegovim neupravičenim in neutemeljenim zahtevam po kadrovskih in programskih spremembah. Tožnica je bila s strani generalnega direktorja C.C. postavljena pred dejstvo ali razreši D.D. z mesta odgovorne urednice ali pa generalni direktor sproži postopek razrešitve tožnice z njenega vodilnega mesta. Sodišče prve stopnje se do resničnega razloga za uvedbo postopka in samo razrešitev tožnice ni opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožnice, da je generalni direktor tožnici očital domnevno neskladno porabo finančnih sredstev brez predhodnega soglasja generalnega direktorja, vse to pa za leto 2019, ko je bila tožnica šele imenovana na mesto direktorice B.. Tožnica je podala konkretne navedbe, podprte z listinskimi dokazi, da očitane kršitve ni storila, kar pa sodišče ni upoštevalo. Tožnica je dokazala, da si je ves čas trajanja svojega mandata prizadevala za čim večjo gledanost ter tudi storila vse kar je bilo v njeni moči, da bi navedeni cilj dosegla, vendar je bila pri zasledovanju cilja izjemno omejena zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. V dokaz svojega prizadevanja je izpostavila tudi dejstvo, da je družba E., ki se ukvarja z raziskavami, v aprilu 2021 objavila dokument „F.“, ki izkazuje, da so uporabniki z vsebino programov oziroma oddaj A. zelo zadovoljni, vendar navedenega sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo. Generalni direktor je umetno ustvaril očitke o slabi gledanosti programov, saj na to kaže tudi dejstvo, da je sporno interpretacijo zaskrbljujočih „podatkov“ začel intenzivno pridobivati s strani službe za programski kontroling, tik preden je tožnica nastopila letni dopust in ji nato očital, da tožnica ni upoštevala navodil generalnega direktorja za pripravo akcijskega načrta. Tudi sicer po mnenju tožnice ni realno in življenjsko pričakovati, da bo direktor sledil in upošteval popolnoma vsako navodilo generalnega direktorja, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do nevzdržne situacije, ko bi funkcija direktorja B. izgubila svoj smisel in namen. Do vsega navedenega pa se sodišče prve stopnje, ob odločanju o izdaji predlagane začasne odredbe, sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje bi pri izdaji začasne odredbe moralo presojati ali je vtoževana nedenarna terjatev izkazana z verjetnostjo s tem, ko niso obstajali vsebinski razlogi za sprejem izpodbijanega sklepa o razrešitvi. Ker tega ni storilo, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po določbah 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je obstoj pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa o razrešitvi presojalo strogo formalistično in brez upoštevanja konkretnih časovnih in drugih okoliščin zadeve in je zato spregledalo, da je bil generalni direktor na funkcijo imenovan šele aprila 2021 ter da je izjemno premišljeno in načrtno izpeljal celoten postopek razrešitve tožnice z vodilnega delovnega mesta. Generalni direktor je dne 30. 7. 2021, po elektronski poti o predlogu za razrešitev tožnice obvestil A., ki bi moral podati soglasje najkasneje v 15-ih dneh. Kljub pobudi predsednika A. G.G., da naj generalni direktor odloži sprejem odločitve o razrešitve tožnice do konca avgusta 2021, ko bi bilo možno zagotoviti sklepčnost A.A., je generalni direktor grobo zlorabil pooblastilo, ki mu ga daje 4. odstavek 16. člena ZRTVS-1, in sicer, da lahko generalni direktor dokončno odloči o razrešitvi direktorja B. brez soglasja A.. Do navedenih trditev tožnice se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče pa se je tudi postavilo na materialnopravno zmotno stališče, da naj tožnici ne bi bila kršena niti pravica do zagovora iz 85. člena ZDR-1, ker sklep tožene stranke z dne 20. 8. 2021 ni predstavljal redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnica hkrati s sklepoma o razrešitvi izpodbija tudi ugotovitveni sklep, na podlagi katerega ji je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za vodilno delovno mesto in zato bi moralo sodišče vsaj v delu, ki se nanaša na vprašanje same zakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi upoštevati, da tožnici ni bila zagotovljena pravica do zagovora po določbi 85. člena ZDR-1. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje bi pomenilo, da vodilni delavci v postopku predčasnega prenehanja veljavnosti njihove pogodbe o zaposlitvi, za razliko od preostalih delavcev, sploh nimajo pravice do učinkovitega zagovora iz 85. člena ZDR-1, kar pa bi bilo povsem nevzdržno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa se je opredelilo tudi do vseh bistvenih navedb tožnice, ki jih je ta podala v zvezi s predlagano začasno odredbo.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – ZIZ), ki določa, da izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora za verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali vsaj otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo relevantno pravno podlago za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zadevi in pravilno zaključilo, da morata biti verjetnost obstoja terjatve in nevarnost za uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovih ravnanj izkazani kumulativno, ker že odsotnost ene od predpostavk narekuje zavrnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo. Prvi pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetno izkazana terjatev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana, zato niti ni bilo dolžno preverjati obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe po citiranih določbah ZDSS-1 oziroma ZIZ.

8. Tožena stranka oziroma generalni direktor tožene stranke je 30. 7. 2021 podal predlog za razrešitev tožnice s položaja direktorice B., ker naj bi bil izpolnjen razlog za njeno razrešitev po 3. alineji prvega odstavka 54. člena Statuta A. ter je nato 20. 8. 2021 izdal sklep o razrešitvi tožnice s položaja direktorice B. in ugotovitveni sklep, da tožnici 20. 8. 2021 preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 19. 3. 2019 ter da dne 21. 8. 2021 stopi nazaj v veljavo pogodba o zaposlitvi z dne 5. 3. 2014 za delovno mesto urednik oddaj.

9. V obravnavani zadevi tožnica kot bistveno izpostavlja, da je navedeni sklep o razrešitvi z dne 20. 8. 2021 nezakonit, ker je bila njena razrešitev z vodilnega delovnega mesta izključno posledica nedovoljenih povračilnih ukrepov s strani generalnega direktorja tožene stranke, vse iz razloga, ker tožnica ni upoštevala njegovih nedopustnih in nezakonitih navodil za menjavo ključnih zaposlenih pri toženi stranki. Razlog generalnega direktorja za razrešitev tožnice iz 3. alineje prvega odstavka 54. člena Statuta A. je neresničen in v celoti prirejen potrebam postopka predčasne razrešitve tožnice. Razrešitev je po mnenju tožnice nezakonita tudi zato, ker je generalni direktor tožene stranke grobo zlorabil pooblastilo, ki mu ga daje četrti odstavek 16. člena Zakona o radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1, Ur. l. RS, št. 96/2005 in naslednji), in sicer da lahko dokončno odloči o razrešitvi direktorja B., brez soglasja A., kadar A. ne sprejme odločitve v zvezi s soglasjem k razrešitvi direktorja. Generalni direktor je kljub jasno izraženi volji predsednika A., da bo o predlagani razrešitvi tožnice A. odločil takoj, ko bo sejo možno izpeljati, tožnico razrešil z vodilnega delovnega mesta brez soglasja A.. Po mnenju tožnice bi moral generalni direktor, skladno z namenom, ki ga zasleduje določba 16. člena ZRTVS‑1, pretehtati ali razlogi, zaradi katerih A. ni odločil v 15‑dnevnem roku, opravičuje uporabo zakonske možnosti, da o razrešitvi odloči sam. Tožnica pa sodišču prve stopnje tudi očita, da je spregledalo, da je hkrati s sklepom o razrešitvi tožnici prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za vodilno delovno mesto in da je tožena stranka ravnala nezakonito, ko tožnici ni zagotovila pravice do zagovora, zato bi sodišče moralo že na podlagi tega ugotoviti, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto nezakonito.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi sklepa o razrešitvi z dne 20. 8. 2021, iz katerega izhaja, da ga je sprejel pristojni organ in da vsebuje bistvene razloge za razrešitev tožnice s položaja direktorice B., pravilno zaključilo, da postopek razrešitve ni bil kršen s tem, ko generalni direktor tožene stranke pred izdajo sklepa o razrešitvi tožnice ni pridobil predhodnega soglasja A.. Generalni direktor je o predlogu za razrešitev tožnice z mesta direktorice B., dne 30. 7. 2021 po elektronski pošti obvestil A. tožene stranke v skladu s 16. členom ZRTVS-1, vendar A. odločitve ni sprejel v 15-dnevnem roku od obvestitve, zato je imel generalni direktor tožene stranke, skladno z določbo 4. odstavka 16. člena ZRTVS-1, pravico sam dokončno odločiti o razrešitvi direktorice brez soglasja A.. Ni mogoče slediti tožnici, da ker je predsednik A. obvestil generalnega direktorja, da bodo odločitev sprejeli takoj, ko bo sejo A. možno izpeljati, da je že iz tega razloga sklep o razrešitvi z dne 20. 8. 2021 nezakonit. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožnice in predloga za razrešitev tožnice z dne 30. 7. 2021 pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnico obvestila o razlogih za razrešitev ter ji določila rok 8 dni za podajo zagovora glede razlogov za razrešitev. Tožnica je dne 6. 8. 2021 podala pisni zagovor. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pred razrešitvijo omogočila zagovor in ni kršila drugi odstavek 54. člena Statuta. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bistvo pravice do zagovora zagotoviti možnost sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat sproženega postopka razrešitve. Tožnici je bil zagovor omogočen, saj je podala pisni zagovor.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožnice, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je terjatev z verjetnostjo izkazana iz razloga, ker je 15-dnevni rok za podajo soglasja A. lahko začel teči šele 7. 8. 2021, to je naslednji dan po podaji pravočasnega zagovora tožnice z dne 6. 8. 2021 in se je po mnenju tožnice rok iztekel šele 21. 8. 2021. ZRTVS-1 v 4. odstavku 16. člena določa, da kadar A. ne sprejme odločitve v zvezi s soglasjem o imenovanju oziroma razrešitvi direktorja in v kolikor A. ne poda soglasja v roku 15 dni, lahko generalni direktor dokončno odloči brez soglasja A.. Rok 15 dni ni vezan na podajo zagovora, zato so tudi neutemeljene pritožbene trditve tožnice v zvezi s tem.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je izkazana verjetnost terjatve, ker ji tožena stranka ni zagotovila zagovora v skladu z določbami 85. člena ZDR-1, torej vključno z možnostjo ustnega zagovora in ker v pravnem pouku sklepa tožnice ni opozorila na pravico do sodelovanja predstavnika sindikata, sveta delavcev ali druge strani tožnice pooblaščene osebe pri zagovoru. Pravilno je sodišče prve stopnje v 11. točki sklepa obrazložilo, da tožena stranka tožnice v predlogu za njeno razrešitev ni bila dolžna poučiti o možnosti, da lahko zahteva, da generalni direktor tožene stranke oziroma tožena stranka o sproženem postopku razrešitve pisno obvesti sindikat oziroma svet delavcev tožene stranke. Niti Statut tožene stranke niti ZRTVS-1 v postopku razrešitve ne določata takšne obveznosti tožene stranke.

14. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana. Terjatev je izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoječega določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega dejstva. S formalnega vidika je tožena stranka pri razrešitvi tožnice zadostila statutarnim in zakonskim pogojem, presoja utemeljenosti očitanih kršitev oziroma upravičenosti razrešitve pa presega okvir presoje predloga za izdajo začasne odredbe. Ugotavljanje in presoja, ali so bili razlogi za razrešitev dejansko podani in utemeljeni, ali pa je bila razrešitev tožnice izvedena izključno kot povračilni ukrep ter ali nadaljevanje sodelovanja s tožnico ni bilo več mogoče zaradi izgube zaupanja v njeno delo, pa bo mogoče ugotoviti le na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ko bo tudi nasprotni stranki dana možnost, da se o predmetnemu sporu izjavi.

15. Glede na navedeno so neutemeljene obsežne pritožbene trditve tožnice, da bi sodišče že glede na predloženo listinsko dokumentacijo in trditve tožnice o neutemeljenosti njene razrešitve z delovnega mesta direktorice B. moralo ugotoviti, da je tožnica nedvomno izkazala, da je bila njena razrešitev izključna posledica nedovoljenih povračilnih ukrepov s strani generalnega direktorja tožene stranke, vse iz razloga, ker tožnica ni upoštevala njegovih nedopustnih in nezakonitih navodil. Presoja, ali je generalni direktor tožnico razrešil utemeljeno zaradi neukrepanja in opuščanja dolžnosti skrbnega ravnanja ob zgodovinsko najnižji gledanosti programa A., kršitve Pravil o pristojnosti na A. v povezavi s Statutom tožene stranke ter opustitve dolžnega skrbnega ravnanja pri preverjanju pogojev poslovnega sodelovanja H. d. o. o. s toženo stranko, bo mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kot je to pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje.

16. Ker verjetnost terjatve ni izkazana, je nebistveno, ali je podana nadaljnja predpostavka za izdajo začasne odredbe, ki jo tožnica utemeljuje z nastankom težko nadomestljive škode oziroma s pavšalno navedbo, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (165. in 154. člen ZPP).