Jedro

Zapustnikov upnik lahko svojo pravico iz materialnega razmerja uveljavi s tožbo tudi v primeru ugotovitve zapuščinskega sodišča, da zapuščine ni.

Obstoj sklepa o dedovanju oz. prehodu zapuščine brez dediča v državno last ni pogoj za tožbo upnika, kajti zapustnikova obveznost in s tem pasivna legitimacija za pravdo sta prešla na dediča oz. državo ipso facto v trenutku smrti zapustnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je odločeno, da se zavrže pritožba M., vložena zoper sklep z dne 14.11.2011, s katerim je odločeno, da zapuščine ni in se zapuščinska obravnava ne opravi.

2. Pritožuje se M. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Predlaga spremembo ali razveljavitev sklepa. Sklicuje se na 343. čl. ZPP in ugotavlja, da njena pritožba ni nedovoljena. Opozarja, da ima interes za sodelovanje v zapuščinskem postopku kot tudi za pritožbo. Pojasnjuje, da je v zapuščinskem postopku izločala tri nepremičnine, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih v zapustničini solasti, zapustnica pa je z njimi razpolagala s pogodbo št. V-56/84-MG, ki nadomešča razlastitev. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njenega pravega interesa za pritožbo, ampak je pritožbo zavrglo zgolj z argumentacijo, da ni stranka postopka. Stališče prvostopenjskega sodišča označuje za materialnopravno napačno, ker ima pravico vložiti pritožbo tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Poudarja, da je svoj pravni interes za sodelovanje v postopku in vložitev pritožbe podrobno utemeljila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica svojo pritožbo utemeljuje s trditvijo, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje – s tem, ko je izkazala, da ima (zaradi z zapustnico sklenjenega zavezovalnega pravnega posla) do dedičev pravico iz materialnega razmerja – utemeljila svoj interes za sodelovanje v postopku. Meni, da je zaradi tega upravičena tudi do vložitve pritožbe zoper sklep, s katerim je zapuščinski postopek zaključen z ugotovitvijo, da zapuščine ni in se zapuščinska obravnava ne opravi.

5. Sodišče prve stopnje, ki je zaradi eventuelne sklenitve dogovora v zvezi z dedovanjem zapustničinih solastninskih deležev na parc. št. 223/6, 223/2 in 1692/7 k.o. X. pritožnico vabilo na narok dne 18.10.2011, je ravnalo pravilno. Pritožničino vlogo z dne 16.3.2010 je sodišče dne 30.3.2010 posredovalo Republiki Sloveniji (odredba št. 3 na list. št. 20 in pripeta povratnica). Zaradi uveljavljanih pravic oz. zahtev je pritožnici pravilno priznalo položaj udeleženke zapuščinskega postopka v širšem smislu. Ta položaj pa pritožnici ne zagotavlja tudi pravice do pritožbe zoper sklep, s katerim je odločeno, da zapuščine ni in se zapuščinska obravnava ne opravi. S tem sklepom (z dne 14.11.2011) je postopek meritorno zaključen, pritožba pa pridržana strankam postopka, kakor v izpodbijanem sklepu pravilno razloguje in z navedbo materialne podlage utemeljuje sodišče prve stopnje. Tudi dejstvo, da pritožnica ni stranka zapuščinskega postopka, je prvostopno sodišče pravilno argumentiralo, sicer pa stališča, da pritožnica ni stranka postopka, le-ta niti ne napada. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz 3. in 4. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Stališče, da upnik ni stranka zapuščinskega postopka (razen če zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja) in pravice do pritožbe nima, je v sodni praksi ustaljeno(1). Pritožnica, ki je upnica in ne stranka zapuščinskega postopka, pravice do pritožbe zoper sklep o dedovanju oz. meritorno odločitev, da zapuščine ni, nima.

6. Pritožnica, ki zatrjuje pravico iz materialnega razmerja in lastninske pravice ne uveljavlja kot dedič, volilojemnik ali na kakšni drugi dednopravni podlagi, mora (potem, ko v zapuščinskem postopku do priznanja njene pravice ni prišlo) svojo pravico uveljaviti s tožbo. Nobene ovire ni, da toži tudi Republiko Slovenijo (9. čl. Zakona o dedovanju), če meni, da s pogodbo o dosmrtnem preživljanju sporne nepremičnine niso bile predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je zapustnica sklepala z M.R. (dokaz A7). Obstoj sklepa o dedovanju oz. prehodu zapuščine brez dediča v državno last namreč ni pogoj za tožbo, kajti zapustnikova obveznost in s tem pasivna legitimacija za pravdo sta prešla na dediča oz. državo ipso facto v trenutku smrti zapustnice. Tako je stališče pravne teorije: upnik lahko dediča toži tudi tedaj, ko je sodišče odločilo, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave, ker ni zapuščine(2). Tudi interes, s katerim pritožnica utemeljuje pritožbo, torej ne terja drugačne določitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 353. čl. ZPP in 163. čl. Zakona o dedovanju pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odstavku 174. čl. Zakona o dedovanju.

(1)Odločbe VSL I Cp 960/2011 z dne 28.9.2011, VSL I Cp 1663/2010 z dne 16.6.2010,VSM I Cp 1496/2011 z dne 20.2.2012, VSL I Cp 908/2010 z dne 26.4.2010, VSL II Cp 1811/1999 z dne 10.11.1999, VSL I Cp 906/2004 z dne 18.11.2004, ki je bil preizkušen z ustavno pritožbo opr. št. Up-145/05

(2)Dedno pravo - prof. dr. Karel Zupančič in prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Uradni list R Slovenije 2009, stran 238