Jedro

V skladu z določilom 39. člena SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Sistem pravnih temeljev za pridobitev lastninske pravice je zaprt sistem po načelu numerus clausus, kar pomeni, da na drugi podlagi kot tisti, ki jo določa SPZ, lastninska pravica ne more nastati. Ker SPZ realne subrogacije kot pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice ne predvideva, je tožnikova tožba na ugotovitev solastninske pravice na parceli 1038/1 materialnopravno nesklepčna.

Tožnik bi za utemeljenost zahtevka na ugotovitev lastninske pravice moral izkazati obstoj svojega veljavnega pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice, zato so njegove trditve o odsotnosti pravne podlage toženke za pridobitev lastninske pravice, za odločitev v zadevi nerelevantne.

Tožnik ni trdil, da se odvzetih 1047m2 parcele 1041 nahaja na parceli 1038/1, saj je navedel, da so iz priključenega dela parcele 1041 nastale druge parcele. Zato tudi sklicevanje na napako geodetskega organa pri parcelaciji za odločitev o obstoju lastninske pravice na parceli 1038/1 ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zniža iz zneska 913,00 EUR na 699,97 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je lastnik idealnega deleža 1047/4089 pri parceli št. 1038/1 k.o. X, pri katerem je v zemljiški knjigi vknjižena tožena stranka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 913,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da opravi pritožbeno obravnavo in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da tožnik uveljavlja varstvo svoje lastninske pravice na odvzetem delu parcele 1041 zaradi geodetske napake, ki je bila storjena v postopku pod IDPOS 4001. Tožnik je svojo aktivno stvarno legitimacijo za zahtevek izkazal, saj je lastninsko pravico na parceli 1041, katere del je bil napačno priključek 1038, pridobil na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 28. 6. 1950, v preostalem delu pa na podlagi darilne pogodbe z dne 2. 2. 1974, na podlagi katere je postal izključni lastnik parcele 1041. Zaradi geodetske napake in kasnejšega denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila vzpostavljena solastnina na parceli 1038/1, tožnik varstva lastninske pravice na napačno priključenem delu parcele parcele 1041, ki je bil s tem tožniku dejansko odvzet, ne more uveljavljati drugače, kot z uveljavljanim zahtevkom. V denacionalizacijskem postopku je namreč prišlo do prevedbe priključenega dela v solastniški delež. Zmotno je stališče sodišča, da je toženka svoj solastninski delež na parceli 1038/1 (priključeni del zemljišča 1041) v geodetskem postopku dobila na pravno veljaven način. Toženka pridobitnega načina za svoj solastninski delež ni izkazala, saj spremenjenemu zarisu meje ni sledil niti pravni posel niti odločba o pridobitvi lastninske pravice. Za izdelavo zemljiškega katastra s strani takratne geodetske uprave ni bilo podlage, zato je brez vsake relevance tožnikov podpis na razgrnjenih atributih podatkih za parcelo 1041. Takratna geodetska uprava namreč postopka izdelave zemljiškega katastra sploh ne bi smela voditi, kar bi lahko potrdil sodni izvedenec geodetske stroke oz. kot izvedena priča D. G., ki mu je situacija v postopkih IDPOS 4001 dobro poznana. Ista priča bi lahko potrdila, da tožnik z grafičnim delom zemljiškega katastra ni bil seznanjen. Sodišče prve stopnje je izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika in prič, zlasti D. G., ter z angažiranjem izvedenca geodetske stroke neutemeljeno zavrnilo, s čimer je tožnika prikrajšalo v pravici do sodelovanja v postopku. Za nameček je pripisalo tožniku, da je v naravi videl tudi spremembe v naravi. Sodišče nima potrebnega znanja o dejstvih, to je o vprašanju, ali so dejansko obstajali razlogi za vodenje postopka IDPOS 4001. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče s stališči tožnika v ničemer ni komuniciralo, zato sodbe ni mogoče preiskusiti. Tožnik izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča. Ker Zakon o državnem odvetništvu ne velja za stroške, ki so nastali pred 20. 11. 2017, toženka do stroškov odgovora na tožbo ni upravičena. Stroški pripravljalne vloge ne izpolnjujejo kriterija potrebnosti stroška. Prvi narok v zadevi je bil procesni, zato toženki zanj pripada zgolj 25% nagrade za prvi narok.

3. Toženka na pritožbo tožnika ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi, da je solastnik do 1047/4089 parcele 1038/1 k.o. X. Na tem solastnem deležu je kot lastnica vknjižena toženka. Svoje lastninsko upravičenje na parceli 1038/1 utemeljuje z napako geodetskega organa pri parcelaciji parcele 1041 k.o. X, ki je v tožnikovi lasti od leta 1972 na podlagi darilne pogodbe. Zaradi napake geodetskega organa je bilo 1047m2 tožnikove parcele 1041 združenih s parcelo 1038, ki pa je bila tudi parcelirana na tri parcele, in sicer na parcele 1038/1, 1038/2 in 1038/3 k.o. X. Parcela 1038 je bila nacionalizirana leta 1950 tožnikovemu pravnemu predniku, njegovemu očetu J. B. Leta 1992 so bile z delno denacionalizacijsko odločbo pravnemu predniku tožnika vrnjene parcele 1038/2, 1038/3, 1038/4 v celoti ter parcela 1038/1 v solastnem deležu v višini 3042/4089. Tožnik svoje lastninsko upravičenje na solastnem deležu parcele 1038/1, na katerem je kot solastnica vknjižena toženka, utemeljuje na odsotnosti pravne podlage toženke za pridobitev lastninske pravice na tej parceli. Trdi, da solastni delež toženke po načelu realne subrogacije nadomešča njegova lastninska upravičenja na parceli 1041 k.o. X (pripravljalna vloga z dne 29. 5. 2018, list. št. 60).

6. V skladu z določilom 39. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Sistem pravnih temeljev za pridobitev lastninske pravice je zaprt sistem po načelu numerus clausus, kar pomeni, da na drugi podlagi kot tisti, ki jo določa SPZ, lastninska pravica ne more nastati. Ker SPZ realne subrogacije kot pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice ne predvideva, je tožnikova tožba na ugotovitev solastninske pravice na parceli 1038/1 k.o. X, materialnopravno nesklepčna. Sodišče prve stopnje je tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 5. 2018 pozvalo, naj navede pridobitni način solastninske pravice na nepremičnini 1038/1. Ker tožnik trditev o veljavnem pridobitnem načinu lastninske pravice na parceli 1038/1 k.o. X v solastnem deležu do 1047/4089 ni podal, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zaradi neobstoja pridobitnega načina solastninske pravice na parceli 1038/1 pravilno zavrnilo. Tožnik bi za utemeljenost zahtevka na ugotovitev lastninske pravice moral izkazati obstoj svojega veljavnega pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice (7. in 212. člen ZPP), zato so njegove trditve o odsotnosti pravne podlage toženke za pridobitev lastninske pravice, za odločitev v zadevi nerelevantne. Pa tudi sicer so neutemeljene, saj je toženka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, lastninsko pravico na parceli 1038/1 k.o. X pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).

7. Pritožbeni očitek, da je tožnik svojo aktivno stvarno legitimacijo za vloženi zahtevek, ki se nanaša na pridobitev solastninskega deleža na parceli 1038/1 k.o. X, izkazal z zatrjevanjem pridobitnega načina pridobitve lastninske pravice na parceli 1041 k.o. X, ni utemeljen. Tožnik je namreč s svojimi trditvami navajal zgolj pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na parceli 1041 k.o. X, ne pa tudi pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na parceli 1038/1 k.o. X. Poleg tega ni trdil, da se odvzetih 1047m2 parcele 1041 nahaja na parceli 1038/1, saj je navedel, da so iz priključenega dela parcele 1041 nastale druge parcele, in sicer parcele 1038/2, 1038/3 in 1038/4 k.o. X (list. št. 60). Zato tudi sklicevanje na napako geodetskega organa pri parcelaciji za odločitev o obstoju lastninske pravice na parceli 1038/1 k.o. X ni utemeljeno.

8. Ker je tožnikov zahtevek nesklepčen, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika z njegovim zaslišanjem, z zaslišanjem priče D. G. ter s postavitvijo izvedenca geodetske stroke, tožnika ni prikrajšalo v njegovi pravici do sodelovanja v postopku. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče s stališči tožnika ni komuniciralo, ni upravičen. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi navedlo jasen razlog za svojo odločitev v 15. točki obrazložitve sodbe, zato je bil preiskus pravilnosti in zakonitosti sodbe mogoč. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do tožnikovih stališč ni opredelilo, s čimer tožnik vsebinsko zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pritožba napada tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Ne drži, da toženka do stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, zato ker je Zakon o državnem odvetništvu začel veljati šele 20. 11. 2017. Zakon o lokalni samoupravi je pred sprejetjem Zakona o državnem odvetništvu v petem odstavku člena 50c določal, da se glede položaja in statusa občinskega pravobranilca v sodnih, upravnih in drugih postopkih smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja državno pravobranilstvo. Zakon o državnem pravobranilstvu pa je v 16. členu, ki se je uporabljal do 20. 11. 2017 določal, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Zato je toženka do povrnitve stroškov nagrade za sestavo odgovora na tožbo, ki so ji nastali pred 20. 11. 2017, upravičena. Pritožbena navedba, da pripravljalna vloga toženke ne predstavlja potrebnega izdatka (155. člen ZPP), ni utemeljena. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je bil prvi narok v zadevi procesni narok, zaradi česar toženka ni upravičena do nagrade v višini 600 točk, temveč v skladu z določilom 3. točke tarifne številke 20 Odvetniške tarife do nagrade v višini 150 točk (torej za 450 točk manj). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in je priznano nagrado toženke v višini 1950 točk znižalo za 450 točk. Pravdni stroški toženke, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje, po navedeni spremembi tako znašajo 1500 točk, materialni izdatki pa 25 točk, skupaj 1525 točk, kar ob upoštevanju odvetniške točke v višini 0,4590 EUR znaša 699,97 EUR. Navedeni znesek je tožnik dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati toženki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11. Ker je bila pritožba zoper stroškovno odločitev delno utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in delno spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v ostalem delu pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pritožnik je s pritožbo uspel zgolj v neznantnem delu zoper stroškovno odločitev, ki je stranska terjatev. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da je tožnik dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.