Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožničina sinova sta odrasli osebi. Po 2. alinei 1. odstavka 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči se za družinskega člana prosilca štejejo otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Ne iz določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, niti iz določb Zakona o socialnem varstvu ne izhaja starševska dolžnost preživljanja odraslih otrok, čeprav nimajo lastnega premoženja.
Tožba se zavrne.
Z odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožničina prošnja za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči z dne 17.9.2010. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica vložila prošnjo za dodelitev redne oblike brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na I. in II. stopnji v zadevi razveze zakonske zveze. Na podlagi njene prošnje, zbranih listin in tožničine izjave, je sodišče ugotovilo, da je tožnica v smislu 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči samska oseba in da znaša njen lastni mesečni dohodek, skladno s 14. členom istega zakona v zvezi s 27.a členom Zakona o socialnem varstvu 537,00 EUR. Ob ugotovitvi, da tožničin dohodek presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je ob vložitvi prošnje znašal 459,04 EUR, služba za Bpp Okrožnega sodišča v Kopru zaključuje, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. Zato je na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena istega zakona, njeno prošnjo zavrnilo kot neutemeljeno.
Tožnica v tožbi smiselno izpodbija navedeno odločbo in predlaga njeno odpravo. Iz njenih navedb izhaja, da se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker ima 2 sinova, ki sta invalidsko upokojena in svoje prejemke takoj porabita, zato mora za njuno preživljanje skrbeti ona.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Na podlagi ugotovitev izpodbijane odločbe, ki temelji na podatkih iz posredovanega spisa, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila določbe zakona, na katere se v njej sklicuje. Sodišče za svojo odločitev zato v celoti sprejema razloge, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbo pa še dodaja: Za tožnico ni sporno dejstvo, da je njen povprečni osebni dohodek 537,00 EUR. Ne strinja pa se s tem, da je v izpodbijani odločbi obravnavana kot samska oseba.
V zvezi s tem sodišče tožnici pojasnjuje, da se brezplačna pravna pomoč odobri lahko le na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP). Kdo se štejejo za družinske člane prosilca je določeno v 23. členu ZBPP. Tožničina sinova, sta odrasli osebi. Po 2. alineii 1. odstavka 23. člena ZBPP se za družinskega člana prosilca štejejo otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno preč. besedilo in 101/07 – odl. US) so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (1. odstavek 123. člena). Iz določb navedenega zakona, niti iz določb Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 100/07 – ur. preč. bes.) ne izhaja, starševska dolžnost preživljanja odraslih otrok, čeprav nimajo lastnega premoženja oz. sredstev potrebnih za preživljanje. To pa pomeni, da tožena stranka v zakonu, na katerem temelji njena odločitev, ni imela podlage za to, da bi tožničina sinova štela za družinska člana tožnice.
Na podlagi navedenega tudi sodišče ni moglo upoštevati okoliščin, s katerimi tožnica izkazuje, da z lastnim dohodkom preživlja tudi oba odrasla sinova.
Sodišče je po vsem navedenem moralo tožbo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrniti.