Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ne gre za vprašanje, povezano z izpodbijano odločitvijo in zato tudi ne z vsebino zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve povrnitev stroškov revidentke iz naslova brezplačne pravne pomoči, glede katerih je bila obogatena na račun Republike Slovenije, revidentka pa veže pomembnost pravnega vprašanja na rok vrnitve napotnice izvajalca brezplačne pravne pomoči, kar pa v njenem primeru ni relevantno.
I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. Bpp 355/2011-28 z dne 14. 1. 2016, s katerim je bilo tožnici naloženo, da Republiki Sloveniji povrne 405,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015 dalje do plačila, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške postopka.
K I. točki izreka:
3. Revizija ni dovoljena.
4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).
5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)
6. Revidentka v reviziji postavlja vprašanje: „Ali koristniki napotnice, kot so okrajna sodišča v izvršilnem postopku, organi v upravnem postopku, organi v davčnem postopku in drugi organi, morajo napotnico vrniti organu BPP v roku 8 dni po končanem postopku, kakor drugi izvajalci, torej odvetniki, sicer tudi ti organi izgubijo pravico do povračila sredstev iz proračuna o katerem odloča organ BPP?“
7. Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ne gre za vprašanje, povezano z izpodbijano odločitvijo in zato tudi ne z vsebino zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve povrnitev stroškov revidentke iz naslova brezplačne pravne pomoči, glede katerih je bila obogatena na račun Republike Slovenije, revidentka pa veže pomembnost pravnega vprašanja na rok vrnitve napotnice izvajalca brezplačne pravne pomoči, kar pa v njenem primeru ni relevantno.
8. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:
9. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014.