Jedro

Da bi tožeča stranka izkazala domnevo iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ, morata biti izpolnjena dva pogoja: dolžnik mora v ugovoru le pavšalno zanikati obstoj obligacijskega razmerja, upnik pa mora obstoj obligacijskega razmerja med upnikom in dolžnikom izkazati z listinami. V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala obstoj najemnega razmerja za poslovni prostor (in ne kakršnega morebitnega drugačnega razmerja). Za najemno pogodbo za poslovni prostor zakon zahteva pisnost, zato bi tožeča stranka v smislu prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ verjetnost obstoja zatrjevanega obligacijskega razmerja izkazala s predložitvijo najemne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni, tako da se ugovoru zoper sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu Pg 1 ugodi in se sklep z dne 19.2.2013 razveljavi, hkrati se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja, predlog za izdajo predhodne odredbe pa zavrne.

Upnik je dolžniku dolžan povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 529 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

V tej zadevi je za odločanje o pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru po odredbi predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2013-51 z dne 7.5.2013, izdane na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep Pg 1, s katerim je bila izdana predhodna odredba in sicer predznamba zastavne pravice na nepremičninah, last tožene stranke ter prepoved organizacijam za plačilni promet, da z računov tožene stranke izplačajo znesek v višini terjatve tožeče stranke. Obstoj nevarnosti je tožeča stranka temeljila na domnevi iz 1. alineje 1. odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pri čemer je po mnenju sodišča z listinami izkazala obstoj obligacijskega razmerja.

Zoper sklep se tožena stranka pritožuje in meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z elektronskimi sporočili izkazala obstoj razmerja. Pogajanja namreč ne zavezujejo. Sklep je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj nima razlogov, zakaj je sodišče štelo, da je tožeča stranka izkazala obstoj poslovnega razmerja. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke, saj niti ena pogodba ni bila sklenjena med pravdnima strankama. Do prenosa pogodbe med družbo R. (v stečaju) in toženo stranko ni moglo priti z enostransko izjavo družbe R. Predmet pogodbe so poslovni prostori, s prenehanjem najemne pogodbe je prenehala tudi podnajemna.

V odgovoru na pritožbo je upnik prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe. Meni, da obstaja veriga listin, ki izkazuje obligacijsko razmerje, dodatno pa tako razmerje potrjuje tudi medsebojna korespondenca.

Pritožba je utemeljena.

Da bi tožeča stranka izkazala domnevo iz prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ, morata biti izpolnjena dva pogoja: dolžnik mora v ugovoru le pavšalno zanikati obstoj obligacijskega razmerja, upnik pa mora obstoj obligacijskega razmerja med upnikom in dolžnikom izkazati z listinami. Gre za izjemo od siceršnjega pravila, da je treba izkazati obstoj objektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve, zato je citirano določbo treba razlagati ozko. V konkretnem primeru je tožeča stranka zatrjevala obstoj najemnega razmerja za poslovni prostor (in ne kakršnega morebitnega drugačnega razmerja). Za najemno pogodbo za poslovni prostor zakon zahteva pisnost, zato bi tožeča stranka v smislu prve alineje 1. odstavka 258. člena ZIZ verjetnost obstoja zatrjevanega obligacijskega razmerja izkazala s predložitvijo najemne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. V obravnavani zadevi tožeča stranka s tako najemno pogodbo ne razpolaga. Priložila je sicer najemno pogodbo med njo in družbo R. ter najemno (pravilno podnajemno) pogodbo med družbo R. in toženo stranko, vendar je že pred izstavitvijo spornih računov najemna pogodba med tožnico in družbo R. (zoper katero je bil začet stečaj) prenehala, kot je razvidno iz dopisa stečajnega upravitelja, ki ga je v spis vložila tožeča stranka. Dopisi, iz katerih je razvidno, da sta se stranki dogovarjali o poravnavi obveznosti, niso listine, ki bi izkazovale obstoj zatrjevanega pravnega razmerja (najemne pogodbe), saj gre za pogajanja o nadaljnjem sodelovanju. Tudi listina v prilogi A4 ureja le razmerje med toženo stranko, R. d.o.o. in prejšnjim podnajemnikom L. d.o.o.. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da tožeča stranka ni s potrebno verjetnostjo izkazala obstoja najemnega razmerja. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), tako da je ugovoru ugodilo in sklep o predhodni odredbi razveljavilo, hkrati je razveljavilo tudi opravljena izvršilna dejanja in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

Upnik s predhodno odredbo ni uspel, zato mora dolžniku povrniti stroške postopka zavarovanja v višini 529 EUR (nagrada za ugovor in pritožbo po tar.št. 3468, vsakič po 220,20 EUR, za materialne stroške dvakrat po 20 EUR (tar.št. 6002) ter sodna taksa 49 EUR).